Zdaj so, pravijo, v Jelovici, zdaj v Udin borštu, zdaj v Črnem grabnu, zdaj v Jermanovih vratih, zdaj v kamniških mestnih gozdovih nad izvirom Bistrice. »Oni imajo v žepu roke takega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki, posušena na brinovem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi.«
Prvi roman o rokovnjačih je napisal Francoz
Rokovnjaštvo je bila oblika razbojništva, ki se je uveljavila zlasti na Gorenjskem. Večino članov so sestavljali vojaški ubežniki in vojaški begunci, ki niso hoteli v Napoleonovo vojsko, na njene naporne, negotove pohode v mrzlo in oddaljeno Rusijo. Pozneje so se jim priključile ženske z otroki, celo očanci. Bili so dobro organizirani, iznajdljivi, napadali so bogate graščake, prihajali v manjša mesta, prišli so celo do Ljubljane. Za sporazumevanje so si izmislili svojo govorico – rokovnjaščino ali rokomavhščino. Imeli so svoje prepoznavne znake, žvižge, tako imenovane »javke«, kjer so odlagali pošto ali so jih ljudje obveščali o gibanju vojakov in zalezovalcev. Za boj so uporabljali nože, sekire in predvsem gorjače. Živeli so v posebnih gozdnih kočah, ki so jim rekli kožarice. O njih je v svojih spominih pisal maršal Marmont, prvi generalni guverner Ilirskih provinc. »Razuzdanost teh tatov in razbojnikov je bila tako velika, da si prebivalci niso upali iz mest. Raje so se z njimi dogovori za odkupnino v živežu ali denarju, samo da so jih rokovnjači pustili pri miru.« Rokovnjači so se pojavili tudi na Primorskem. Kradli so konje in napadali majhne ladje v Tržaškem zalivu. Nekateri so bili lepo oblečeni, nosili so rdeče rute in celo dežnike! O njih je napisal več člankov francoski pesnik Charles Nodier, ki je prišel leta 1812 v Ljubljano in bil nekaj časa urednik glasila Ilirskih provinc. Na podlagi zbranih podatkov o delovanju rokovnjačev je napisal roman z naslovom Jean Sbogar. Opisal je dvojno življenje človeka, ki je bil na Tržaškem rokovnjač, v Benetkah pa dobrodelni bogataš. Roman je izšel leta 1818 v Parizu. Sprva ni imel bralcev, ko pa se je razvedelo, da ga je prebral Napoleon, ki je bil takrat že v hišnem priporu na sv. Heleni, je postal knjižna uspešnica. V slovenščino je bil preveden pod naslovom Janez Žbogar 1932 leta.
Veliki Groga – rokovnjaški papež
Tudi Josipa Jurčiča (1844–1881) so zamikali rokovnjači in njihova usoda. Izdelal je načrt za zgodbo na treh ravneh: na rokovnjaški, kmečki in meščanski. Glavni rokovnjač, plemeniti Nande Basaj, je bil pod lažno pretvezo obsojen sleparstva. Oblast ga je vtaknila v vojsko, iz katere je pobegnil, se pridružil v gozdu rokovnjačem in se skupaj z njimi hotel maščevati za storjene krivice. Prišel je v stik s skromnim slovenskim plemstvom, ki se je hotelo obogatiti na račun družbenih razmer. Služili so franke (Slovenci so jim rekli »fronki«) in imeli že takrat slabe izkušnje z njimi – rokovnjači so jim jih jemali iz žepov in malh. Tretji krog predstavlja lastnica gostilne pri Mozolki, v kateri so se shajali predstavniki vseh treh plati družbe, ki jo je najprej opisal Josip Jurčič, zgodbo, zgodovinski roma pa je končal Janko Kersnik (1852–1897). Francozi so hoteli rokovnjaštvo zatreti. Tridesetega januarja 1810 so usmrtili nekaj ujetih rokovnjačev, ki so jim padli v zasedo v Črnem grabnu. Pozneje so se rokovnjaški napadi umirili, po petnajstih letih pa so bili znova strah in trepet kamniških in kranjskih kmetov. Na Gorenjskem so bili takrat zelo znani rokovnjači Tomaž Velikonja – Veliki Groga, rokovnjaški papež (po njem se še danes imenuje gostilna Pri Grogu v Kamniku) ter Dimež in Črni Jurij. Leta 1851 so Bachovi žandarji polovili približno osemdeset rokovnjačev in jih precej tudi obesili. Jurčičev »historičen roman« Rokovnjači je izšel leta 1881.
Pod krivo jelko
Duhovnik Peter Bohinc (1864–1919) se je prav tako zanimal za rokovnjače. Pod naslovom Pod krivo jelko je zgodba o njih začela izhajati po avtorjevi smrti najprej kot podlistek v Domoljubu 1922/23, v knjižni obliki pa leta 1923. Glavni junak je spet Veliki Groga. Tokrat poroči svojo hčerko Mico z nekaj svojimi kapitani, da bi okrepil rokovnjaško druščino, vendar so njegovi zeti vsi po vrsti umirali v bojih z oblastjo ali končali v ječi. Da bi ilustriral njihov skrivnostni jezik, s katerim so se rokovnjači med sabo prepoznavali, je objavil pesmico v žargonu:
Halo, na finfranje!/Šraci, golcovno pritragajte!/Makarone bomo pahal'/z judovno zamahnene. (V prevodu: Halo, na veselico!/Otroci, drv prinesite!/Žgance bomo kuhali/s slanino zabeljene.)
Če v kočarsko privolhamo,/lufte prefalakamo,/kumše jim zafinframo,/blinke jim pokumamo. (V prevodu: Če v vas pridemo,/ljudi pretepemo,/hiše jim zapalimo,/denarje jim pokrademo.)
Ohranilo se je tudi njihovo zmerjanje po rokovnjaško: »Ti lobov kumerč, da ti je prefak upetov!« (Ti slab človek, da ti je duhovnik pobegnil!)
V povesti Gustava Strniše (1887–1970) z naslovom Zadnji rokovnjač (1933) je glavna, zgodovinska oseba prav tako rokovnjač Veliki Groga. Veliki Groga se je nazadnje pobotal z oblastjo in je do leta 1855, ko je umrl star petindevetdeset let, delal kot kraljevsko-cesarski cestar. Tudi Črni Jurij se je vrnil iz ječe in rad razkladal svoje dogodivščine. Umrl je leta 1869.
Kadar rokovnjači pojejo
Anton Cerar z umetniškim imenom Danilo (1858–1947) je napisal »zgodovinsko povest iz preteklega stoletja« z naslovom Dimež (pozneje je priredil tekst v ljudsko igro z naslovom Dimež, strah kranjske dežele, ljudska igra s petjem v šestih slikah) in jo posvetil rokovnjaču, roparju Sicherlu, po domače Dimežu, ki je veljal za strah in trepet kranjske dežele. Večkrat so ga zaprli, pa je vedno pobegnil iz ječe, dokler se ni pozimi 1862 zadušil skupaj s pajdašem Pepelnakom med požarom v trzinski opekarni. Avtor ga je predstavil v romantični luči, da revnih ni ropal, samo bogate. Pred očetovimi očitki se je branil, da ni razbojnik in ubijalec. »Kmete in reveže ščitim, jemljem pa tam, kjer je na škodo drugih preveč dobrot!« V knjigi so citati rokovnjaških pesmi, kot denimo naslednja:
Kjer je glajs, taj smo mi!
Kjer korizna, taj smo mi!
Kjer merkat, taj smo mi!
Kjer šronca, taj smo mi!
Srečenca pa za nas ni ...
(Kjer je grad, tam smo mi!/Kjer je cerkev, tam smo mi!/Kjer je semenj, tam smo mi!/Kjer ženitev, tam smo mi!/Ječa pa za nas ni …)
Ljudje, ki so se ukvarjali s pomenom in vplivom rokovnjačem v naših krajih, so ugotovili, da je rokovnjaški mit pozitiven, saj nosi v sebi sporočilo o družbeni pravičnosti.
Kdo je bil Charles Nodier
Kot smo zapisali, je prvi roman o rokovnjačih iz naših krajev napisal francoski književnik, novinar Charles Nodier (1780–1844). Svojo književno kariero ni začel najbolje. Zaradi satirične ode La Napoleone so ga leta 1804 zaprli in nato izgnali iz Pariza. V Ljubljano je prišel 1812 in še isto leto postal član ljubljanske prostozidarske lože Prijatelji rimskega kralja in Napoleona. Bil je razočaran zaradi slabega stanovanja, ki so mu ga dodelili, saj so člani francoske kolonije živeli v razkošnih hišah. Bil je knjižničar v nekdanji licejski knjižnici, urednik službenega časopisa Illirski telegraf. Ta je izhajal dvakrat na teden, v francoščini, nemščini in na koncu tudi v italijanščini. V časopis je uvedel različne sestavke o kulturi, zgodovini, prirodopisu in podlistke o »ilirskih« temah. Navdušil ga je Žiga Zois, imel ga je za največjega evropskega mineraloga. Družil se je tudi s prostozidarjem, pesnikom Valentinom Vodnikom, cenil njegovo znanje, medsebojno sta si izposojala knjige, francoske in »ilirske«. Zavzemal se je tudi za ustanovitev svobodne ilirske akademije s sedežem v Ljubljani. Po krajšem bivanju v Ljubljani se je vrnil v Pariz, kjer je natisnil svoj roman Jean Sbogar. V njem je opisal epizode z istrskimi razbojniki, ki so delovali v Istri pod imenom Bratje splošne dobrote. S svojo knjig je vznemiril pariške kulturne kroge. V začetku je zanikal avtorstvo romana, po dveh letih, ko je izšel ponatis, pa ga je podpisal s polnim imenom. Leta 1824 je objavil Spomine in portrete iz francoske revolucije. Pisal je o zarotah tajnih društev v Napoleonovi vojski s ciljem rušiti diktatorja. V Francosko akademijo znanosti in umetnosti je bil sprejet 1833, tri leta pozneje je postal ravnatelj akademije. Takrat je zapisal za slovenska ušesa prijazno izjavo: »Največji zločin je uničiti narodni jezik z vsem, kar je v njem upanja in domislic.« Pozneje je uvedel v ezoterično filozofijo mlade francoske romantike, med njimi Victorja Hugoja, Honoreja de Balzaca, Dumasovega sina, Lamartina, Delacroixa. Charles Nodier je bil eden redkih, skrivnostnih velikih mojstrov sionskega priorata.
