In kot da ne bi bile že dovolj skrivnostne, so raziskovalci ugotovili, da če na te pojave aplicirajo kvantno teorijo gravitacije, singularnost iz njihovega jedra izgine, kar pomeni dobesedno v celoti novo vesolje možnosti.
V osrčju vsake črne luknje je torej singularnost – območje, v katerem prostor in čas postaneta neskončna, kot je to opisal Albert Einstein.
Nihče ne ve, kaj se zgodi s predmetom, posrkanim v singularnost. Z vidika fizike naj bi se zgodilo nič, ker fizika v tem primeru preprosto prestane. Ta problem ni omejen zgolj na črne luknje – tudi za veliki pok velja, da se je vse začelo s singularnostjo, ki pa krši pravila splošne relativnosti.
Po načelu zank kvantne gravitacije, ki kombinira relativnost s kvantno mehaniko in prostor-čas opredeljuje kot mrežo nevidnih kosov v velikosti od deset do petintrideset metrov, ob velikem poku raziskovalci z univerze v Pensilvaniji niso prišli do singularnosti.
Zgodilo se je nekaj drugega – prečkali so kvantni most oziroma črvino v drugo, starejše vesolje, s čemer so potrdili teorijo velikega skoka, kar pomeni, da naj bi bil vsak veliki pok rezultat propada predhodnega vesolja.
Podobno so leta 2006 naredili na univerzi v Louisiani, le da so imenovano načelo uporabili na eni sami črni luknji. Tudi pri tem modelu je gravitacijsko polje naraslo, a ni doseglo singularnosti – ob prehodu jedra črne luknje pa naj bi gravitacija začela upadati in ob teoretičnem izstopu na drugi strani naj bi končali v drugem območju našega vesolja oziroma v popolnoma drugem.
Vse bolj verjetno naj bi bilo, da črne lunje sčasoma izhlapijo. Tako vsaj pravijo raziskovalci. Ko vpijajo materijo in informacije v dolgih časovnih obdobjih in če te končajo v nekem drugem vesolju in ne v zgolj drugem delu že obstoječega, z našega vidika izginejo za vedno, kar naj bi po besedah raziskovalcev oporekalo kvantni teoriji.
