V Cankarjevem domu je vse do maja 2025. na ogled pregledna razstava o delu in življenju Dušana Jovanovića, enega najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega gledališča. Dušan je bil režiser, dramatik, pesnik, publicist, profesor, mentor številnim igralcem, ki so prvič stopali na gledališki oder, predvsem pa človek, ki je čutil neizmerno ljubezen do kulture, ustvarjanja in čemur je posvetil svoje življenje. Da je razstava zaživela, ima največ zaslug njegova dolgoletna partnerica Milena Zupančič, ki je vseskozi skrbno ohranjala dokumentacijo, fotografije in predmete, ki so bili povezani z njegovim življenjem in delom. S pomočjo vseh dragocenih podatkov in gradiva je nastala tudi monografija.
»Srce me boli in kar ne morem verjeti, da ga že štiri leta ni več med nami. Dušan je bil tista svetla točka, ki je kazala pot, saj je vedno in za vsako stvar našel rešitev. Žalostna sem, ker ni doživel tega dogodka in dočakal odprtja razstave, ki je res nekaj posebnega, saj ga oriše takega, kot je bil – ustvarjalen in poln idej,« nam je v pogovoru dejala Milena Zupančič, ki je tudi zaslužna za to, da je razstava tako bogata, kot je.
Igralka Milena Zupančič beležila moževe spomine
Estrada
Tako zdaj živita Maruša in Luka Bračun
»Vseskozi sem vse spravljala. Skušala sem stvari shraniti vsaj malo načrtno. Dušan nikoli ni vedel, kje ima kaj, saj je stvari puščal tam, kjer se mu je tisti hip zahotelo. Potem je pa spraševal: 'Milena, kje je to, kje je drugo, tega ne najdem, tistega ne najdem.' Bil je popolnoma neorganiziran, a zato toliko bolj dosleden pri svojem delu in ustvarjanju. Bil je perfekcionist, vse je moralo biti popolno in o tem govorijo tudi njegovi študentje, čeprav v isti sapi povedo, da jim je pustil prosto pot do ustvarjalnosti in kreiranja lastnih idej.«
Ko si je Milena po odprtju pogledala razstavo, je bila vidno ganjena. »Samo na hitro sem jo preletela, si bom pa vzela čas in prišla en dan, da si bom vse natančno pogledala. Vem, da ne bo lahko, saj se na ta način vračajo spomini in misli mi poletijo v leta, ki sva jih preživela skupaj.« Skupaj sta, kot je pojasnila, tudi zdaj velikokrat. »Večkrat grem na pokopališče, se usedem na klopco in opazujem čudovite gore na Gorenjskem in takrat čutim, da sva skupaj, čeprav vem, da se bova nekoč spet srečala tam gori za mavrico.«
Sama zdaj večino časa preživi na Bohinjski Beli, v svoji rojstni hiši, kjer je odraščala. »Ta podeželska hiša ima dušo, ima nekaj, da v njej najdem svoj mir. Seveda ni več tako kot v mojem otroštvu, ko smo živeli bolj umirjeno, bili bolj povezani in smo spoštovali drug drugega. Zadnje čase vsake toliko nekaj dni preživim v Ljubljani, ker moram obiskati zdravnika, a se takoj, ko je mogoče, vrnem nazaj na deželo. Spomini se velikokrat vračajo in prav zdaj, ko bo kmalu pomlad, se spomnim na Dušana in njegovo obsedenost, ko je želel vse, kar je bilo le mogoče, požagati. Nisem ga hotela pustiti samega na vrtu, saj je požagal tudi tisto, česar ne bi smel. Zato sva se vsako pomlad in jesen večkrat sprla. Zdaj se je že nabralo nekaj stvari, ki bi jih bilo treba požagati, a Dušana ni več, jaz pa še vedno žalujem.«
Milena Zupančič zaradi bolezni ne igra več
Ne spominja pa se le Dušana, temveč tudi vlog, ki jih je odigrala. »Čeprav sem v življenju odigrala veliko vlog, se je ljudem najbolj vtisnila v spomin moja vloga Mete in po toliko letih se filma Cvetje v jeseni mnogi še vedno radi spominjajo. Tudi jaz! In hrepenim po časih, ko sem stala na odru in pred kamerami. Zdaj zaradi bolezni že več kot leto dni ne igram več. Le kdo bi se spustil v tveganje, nihče ne mara, da predstave odpadejo. Kolikokrat sem bila bolna, pa sem kljub temu šla na oder in iz sebe iztisnila zadnje atome moči. To nam je privzgojila že profesorica na akademiji, ki je vedno govorila, da igralci ne smemo zboleti. In ta naša stara generacija se je tega držala, zato ni čudno, da so mnogi moji kolegi umirali mladi.«
