Njene interpretacije so subtilno pronicljive in pobožajo dušo. Ganejo in premikajo. Prizna, da lastne tekste najraje in najlažje ustvarja v angleščini, zato bo letos izdala svoj težko pričakovani album v tem jeziku. Vendar kot obljublja, slovenska publika ostaja zanjo prva. Ona pa zanjo edina in edina Ditka.
Preberite več:
- Kako igralec Gaber K. Trseglav slavi svetovni dan maternega jezika
- Gledalci razočarani, ker ne morejo več spremljati najljubšega programa
- Konec ljubezni za enega najlepših parov na slovenski sceni
Novo leto se je začelo. Ste si zadali kakšne cilje ali novoletne zaobljube?
Na začetku leta si vedno zadam cilje, ki me nato motivirajo skozi leto. Na splošno se mi zdi pomembno postavljati cilje, manjše, večje, skozi vse leto. Začetek novega pa vedno prinaša še en tak občutek svežine in novega začetka. Cilji so mi ljubši kakor zaobljube. Slednje lahko hitro prinesejo pritisk in občutek, da je nekaj treba, medtem ko se mi cilji zdijo bolj prijazni in puščajo več prostora na poti do uresničitve.
Največja želja za to leto je, da dokončam svoj album v angleškem jeziku in ga na koncertih v živo, tudi v tujini, predstavim pravim ljudem. To je hkrati tudi eden izmed mojih ciljev novega leta.
Odlično, k albumu se vrneva v nadaljevanju pogovora. Morda prej še kakšno rečeva o željah sicer. Menite, da je njihova uresničitev odvisna od nas ali od srečne zvezde, pod katero smo ali nismo rojeni, kot radi rečemo?
Če si nekaj lahko predstavljaš v glavi, lahko to tudi uresničiš.
Menim, da je uresničitev odvisna predvsem od nas samih. Odločilni sta vizualizacija in akcija. Če si nekaj lahko predstavljaš v glavi, lahko to tudi uresničiš. Pri sreči gre za splet nekih okoliščin, da si ob pravem času na pravem mestu. Menim, da sta najpomembnejši aktivnost posameznika in pozitivna miselna naravnanost. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi to, koliko je želja realna.
Menite torej, da smo ustvarjalci svojih usod?
Menim, da je najsrečnejši človek tisti, ki svoje življenje vzame v svoje roke in ne išče izgovorov na podlagi zunanjega sveta. Moč je v nas samih, če se le odločimo, da jo poiščemo in ji zaupamo. Zato verjamem, da ima vsak priložnost svojo usodo oblikovati po svoje na podlagi lastnih odločitev, dejanj, miselnih vzorcev, ne nazadnje tudi ciljev, ki si jih postavi, in s pomočjo ljudi, s katerimi se obda. Seveda to ni tako preprosto, kot se sliši, in od človeka zahteva miselni premik ter odločnost, ampak ko naredimo ta korak, smo resnično osvobojeni.
Mineva 10 let, odkar s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom osvajata slovenske glasbene odre. Ljubim te, ljubim, ljubezen je naslov turneje, s katero praznujeta obletnico. Kakšnih 10 let je to?
To je deset navdihujočih in izjemno ustvarjalnih let. V povezavi s Ferijem so se v teh letih zgodile same lepe stvari. Prav to je tisto, kar v sodelovanju z njim še posebno cenim. Ta optimizem in pozitiven pogled na svet. Kadarkoli smo skupaj, se rodi prijetna energija, med nama in med nami – skupaj s poslušalci. Če se ne bi za trenutek ustavila in malce računala, se niti ne bi zavedala, da je minilo že deset let, odkar sva prvič skupaj nastopila. Vse teče tako organsko in lepo, da čas v resnici niti ne igra neke pomembne vloge. Morda le v prihodnje, saj si želim, da se najino sodelovanje ne bi nikoli končalo.
Želite, da se ne bi končalo. Kako pa se je vajino sodelovanje začelo?
Začelo se je zaradi pesmi Ne bodi kot drugi, za kar je kriva moja mama Jelka. Ona je namreč bila tista, ki je spodbudila mojega očeta Gorazda, da to pesem uglasbi. Gre za eno starejših Ferijevih poezij. Spomnim se, da jo je moja mama izrezala iz neke revije, ko sem jaz bila še majhna deklica. Ta pesem je bila mnogo let na našem hladilniku. Ko sem bila v srednji šoli in se je rodila ideja o uglasbitvi poezije, pa je torej spodbudila Gorazda, da ji doda glasbo, češ da je to najlepša ljubezenska pesem vseh časov.
O tem se ni motila, glede na poznejši odziv ljudi, ki je bil in je še neverjeten. Ob uglasbitvi sem posnela demoposnetek, ki sva ga z očetom poslala Feriju v poslušanje. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed: »Po mojem skromnem mnenju je to najboljša uglasbitev in interpretacija te pesmi doslej.« Kmalu po tem smo se srečali na enem izmed literarnih večerov, kjer je bil Feri gost, jaz pa sem to pesem zaigrala. Ob koncu smo se še osebno spoznali in že takrat je klepet stekel lahkotno. Ujeli smo se.
Feri mi je tistega dne dejal, da lahko, če tako začutim, uglasbim katerokoli njegovo pesem želim. To je bila zame velika motivacija in kmalu je začelo nastajati čedalje več uglasbitev, skupni nastopi s Ferijem pa so postajali vse pogostejši. Ljudje so to najino povezavo začutili kot nekaj posebnega. Vse več jih je prihajalo na naše nastope in kmalu smo se iz majhnih prostorov preselili na velike odre kulturnih dvoran.
Kaj vas pri Feriju najbolj navdihuje?
Vsakič znova me navdušijo njegov pozitivni pogled na življenje in konstantni optimizem ter vera v ljubezen, za katero verjame, da lahko ta svet spreminja na bolje. Čuti se, da je v sebi umirjen in ima rad svoje življenje, ki ga živi lahkotno. Prav zato je v njegovi družbi prijetno, sodelovanja pa so preprosta in uspešna, ker temeljijo na svobodi in dobri energiji. Hkrati si oba prizadevava delati kakovostno in skupaj ves čas napredovati. Oba si želiva ljudem ponuditi nekaj več, nekaj, kar gre v globino.
Na splošno verjamem, da so v življenju uspešne tiste zgodbe, ki se ne ustvarjajo na silo. Seveda so za vsak uspeh potrebni cilji, na poti do njih pa delo in vztrajnost. Ampak v enaki meri sta pomembni vera v to in ljubezen do tega, kar počneš. Najino sodelovanje vseskozi teče v mirnem in čistem toku iskrenosti in veselja do dela, če bi bilo drugače, verjetno ne jaz ne Feri ne bi šla skupaj po poti.
Če še ostaneva pri verzu Ljubim te, ljubim, ljubezen – kaj je za vas ljubezen?
Ljubezen je zame občutek radosti, polnosti in varnosti. Pri tem me misel ponese do odnosov z ljudmi, ki so mi blizu. Brezpogojna ljubezen v družini, do partnerja, do hišnega ljubljenčka … Tudi ljubezen do dela, ki ga upravljaš, do prostočasnih aktivnosti. Ljubezen do sebe. Kadarkoli me spremlja opisani občutek, vem, da je prisotna. Ker smo v stanju pomirjenosti in izpolnjenosti lahko najboljša verzija sebe, verjamem, da je ljubezen tista, ki nas spreminja na bolje in posledično tudi svet. Če bi družba delovala iz ljubezni in ne iz sovraštva, bi bil ta svet povsem drugačen. Čakam ta svet, prijazen do vseh ljudi.
Ne bodi kot drugi – kako pomembno vam je sicer v življenju vodilo iz te pesmi?
Vesela sem, da se je moja profesionalna pot začela s pesmijo, ki nosi tako močan naslov. To sporočilo pesmi je postalo tudi moj moto na karierni in življenjski poti. Če sem povsem iskrena, se nikoli nisem počutila kot drugi. Vedno me je vabilo nekaj, kar je malo izstopalo in ideje večine me nikoli niso pritegnile. Od majhnega sem razmišljala s svojo glavo, se večkrat uprla in bila zato deležna tudi oštevanja učiteljev, sovrstnikov, a nikoli staršev, ki so me vedno podpirali. Od nekdaj sem hitro prepoznala krivico ali pa dejanja, ki so se mi zdela plehka.
Vodilo »ne bodi kot drugi« je zame pomembno, saj z njim vseskozi sledim svojim načelom in vrednotam ter prek njih ne grem.
Vseskozi v življenju iščem globino in smisel, česarkoli se lotim. Od življenja si želim nekaj več kot samo biti, in zato sem še posebej hvaležna, da lahko živim skozi glasbo, ki mi daje svobodo in občutke lepega. Vodilo »ne bodi kot drugi« je zame pomembno, saj z njim vseskozi sledim svojim načelom in vrednotam ter prek njih ne grem. Kot poklicna glasbenica sem se sicer zaradi tega večkrat znašla na preizkušnji, zavrnila marsikatero ponudbo in zaradi tega morda nisem komercialno tako priljubljena, ampak več kot to mi pomeni dejstvo, da vsak večer zaspim z mirno vestjo in z zavedanjem, da svoje življenje živim tako, kot to čutim v sebi.
Verjetno je v povezavi na zgornjo iztočnico vprašanje, ali imate kakega glasbenega vzornika, vzornico, nepotrebno?
Seveda so glasbeniki, ki me navdihujejo, ampak to ne pomeni, da si želim zveneti točno tako kot oni. Če poslušaš veliko glasbe in ti je nekaj posebno všeč, se seveda že na neki nezavedni ravno zgodi, da kdaj zazveniš podobno kot kak drug glasbenik. To je povsem naravno. Če mi nekdo reče, da zazvenim podobno kot recimo Norah Jones, ki mi je ena ljubših ustvarjalk, to seveda štejem za kompliment. Še vedno pa si želim v prvi vrsti zveneti kot Ditka. Mislim, da mi je do zdaj to dobro uspelo, tudi zahvaljujoč mojemu očetu Gorazdu, avtorju vseh aranžmajev mojih pesmi. Njegovo delo je drugačno in vedno znova zveni izvirno. Originalnost v glasbi se mi zdi zelo pomembna.
Kaj torej radi poslušate?
Njena.si
Mestni utrip že 20. leto spremlja ikonična Rotarijska ura na križišču Ajdovščina
Odvisno od razpoloženja. Kadar imam glasbo le v ozadju in imam fokus na drugih stvareh, mi najbolj ustreza kakšna melanholična akustična glasba. Kadar pa je v ospredju glasba jo najraje poslušam na gramofonski plošči. Najbolj pri srcu mi je glasba izvajalcev, ki so jih poslušali že moji starši, recimo The Rolling Stones, Eagles, Pink Floyd. To so zasedbe, ob glasbi katerih sem odraščala. Vedno znova rada prisluhnem Norah Jones, posebej pa mi poboža dušo glas Eve Cassidy. Od novejših zasedb so mi najbolj pri srcu Mumford and Sons. Na splošno od zvrsti pa poslušam od kvalitetnega popa, rocka, bluesa in countryja.
Vaš oče Gorazd, ki je pianist, skladatelj in profesor glasbe, ima, kot pravite, pomembno vlogo pri vašem ustvarjanju. Vas še vedno tudi spremlja na vseh vaših nastopih?
Moj oče ima zelo pomembno vlogo na moji karierni poti. To je v resnici najina zgodba, le da je on rad bolj v ozadju. Vse pesmi ustvariva skupaj. Jaz kot avtorica glasbe, on kot avtor aranžmajev in producent vseh skladb. Je tudi član moje glasbene zasedbe, večkrat nastopiva tudi v duetu. Skupaj snujeva načrte za naprej in si zastavljava cilje v povezavi z mojo kariero. On je moj stik za medije in vsa povpraševanja v zvezi z nastopi. Včasih, ko nastopim sama, pa je tudi samo moj voznik in tonski tehnik. Kot vidite, ima številne vloge.
Zelo sem mu hvaležna za vse, kar počne zame. Zavedam se vrednosti tega, da imam ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupam, ki je hkrati moj največji podpornik in tudi kritik. Z očetom sva skoraj vsak dan v stiku in večinoma gre za pogovore v povezavi z delom in kariero. Veliko časa preživiva skupaj tudi v avtu, ko se voziva na nastope, in takrat se pogovarjava. Največkrat je na poti na nastop pogovor povezan z glasbo, na poti nazaj pa se pogovarjava bolj osebne stvari, kot oče in hči.
Vlogi oče-hči in oče-sodelavec se torej zelo prepletata. Je to lahko tudi izziv?
Seveda. Vsekakor stvari oba doživljava precej bolj čustveno in to je lahko kdaj tudi ovira. Ob nestrinjanjih je lahko precej bolj naporno, kot če ne bi bila v družinski navezi. Na srečo pa se vedno pogovoriva in rešiva dileme ter najdeva kompromis. Doma imamo tudi nepisano pravilo, in sicer, kadar se dobimo na družinskem kosilu ali pa recimo med prazniki, se načeloma o stvareh, ki so povezane z delom, ne pogovarjamo. Takrat sva tudi z očetom v svojih primarnih vlogah.
So pa verjetno tudi prednosti odnosa oče-hči?
Vsekakor, predvsem zato, ker so naši odnosi v družini vedno dobro delovali. Najprej se je trdno zgradila vloga oče-hči, nato pa sva skupaj stopila na poslovno pot. Če se z očetom ne bi dobro razumela in ne bi imela skupnih ciljev, verjetno ne bi šla skupaj na to pot. Zdaj sva pa povsem vpeta v skupno zgodbo, vanjo verjameva in si ves čas prizadevava za napredek. Moj oče je zares izjemen glasbenik in sodelovati s takšnim umetnikom je privilegij. Prednost je v tem, da vse ustvariva sama in skladbe posnameva v domačem studiu. Tisoče ur nato oče presedi v studiu in izbira najboljše ideje za končno podobo pesmi. Ker je to družinsko delo, je vanj vloženega še toliko več truda in predvsem ljubezni.
Kako sicer ustvarjate? Imate kak poseben ustvarjalni ritual?
Za ustvarjanje potrebujem svoj mir. Tako se recimo v mesecih, ki so koncertno bolj pestri, le redko lotim tudi ustvarjanja novih stvari. Razen če se rodi navdih, takrat se ustavim in mu prisluhnem. Na splošno ustvarjam izključno takrat, ko je prisoten navdih, brez tega ne znam.
Se pa ta bolj pogosto rodi v času, ko se imam možnost umiriti. Ko je drugega dela manj in vem, da se lahko za trenutek ustavim. Kadar pišem glasbo na poezijo naših pesnikov, v roke vzamem pesniško zbirko, jo prebiram, in ko me kakšna pesem prevzame, vzamem kitaro ali pa sedem za klavir in začnem delati melodijo. Kadar hkrati tudi pišem avtorska besedila, se besedilo in glasba pogosto rojevata kar skupaj. Imam svoj kotiček ob klavirju, v katerem običajno ustvarjam. Vedno pri tem poskrbim za prijetno nežno svetlobo, včasih prižgem tudi kakšno svečo.
Je pa posebnost navdiha tudi ta, da nikoli ne veš, kdaj ga boš začutil.
Več idej se pri meni navadno rodi v večernih urah. Je pa posebnost navdiha tudi ta, da nikoli ne veš, kdaj ga boš začutil. Prav zato s sabo, kamorkoli grem, nosim majhno beležko in pisalo, da lahko ideje hitro zapišem. Snemalnik na mojem telefonu pa je poln raznih melodičnih idej, ki jih pozneje preposlušam in včasih iz njih ustvarim novo pesem.
Pripravljate, kot ste omenili, album v angleščini. Izšel bo jeseni.
To je album, ki ga nestrpno čakam že nekaj let. Vse od najstniških let pišem pesmi v angleškem jeziku. Ta jezik imam zelo rada. Prva pesem, ki sem jo poslala na radijske postaje, je bila pravzaprav v angleščini. Skladba z naslovom So fine, ki je bila zelo dobro sprejeta pri poslušalcih. Takrat sem bila prepričana, da bom ustvarjala v angleščini, glasba pa bo tista najboljša prijateljica, ki me bo spremljala ob drugem poklicu. Pa se je rodila ideja o uglasbitvi slovenske poezije, ki je dosegla srca številnih ljudi in ob izidu pesmi Ne bodi kot drugi začrtala mojo poklicno pot. Vsa ta leta sem tako ves svoj čas in energijo namenjala skladbam v slovenščini, a kadar je prišel trenutek tišine, sem pisala pesmi v angleščini.
Za kakšno glasbo gre?
Gre za skladbe, ki so nastajale skozi različna življenjska obdobja, v časih različnih preizkušenj, soočanja z izzivi, frustracijami in ne nazadnje na poti iskanja same sebe. Zdaj mi je jasno, da nikoli prej ni bil pravi čas za njihov izid. Morala sem osebnostno zrasti, da zdaj še bolj razumem pomen teh pesmi.
Pisanje pesmi je zame od nekdaj pomenilo neke vrste terapijo. Ko sem se znašla v stiski, mi je prelitje lastnih čustev v verze in melodije pomagalo odpraviti tisto težo s prsi. Zdaj razumem, da je veliko pesmi nastalo tudi kot odsev moje izjemne občutljivosti, ki sem se je začela zavedati šele pred kratkim. Zdaj, ko se bolje poznam in sem notranje pomirjena, bom te zgodbe tudi lažje delila z drugimi. Ne nazadnje bom z njimi svetu pokazala še bolj ranljive dele sebe.
To bo ta album. Pot osebnostne rasti, iskanje in razumevanje sebe tudi v odnosu z drugimi in s svetom. Pesmi bodo podprte s spevnimi melodijami in lepimi aranžmaji, vselej pa bodo v sebi skrivale tudi pozitivno in spodbudno noto. To bo verjetno moj najbolj osebni album do sedaj. Upam, da ga bodo začutili tudi moji poslušalci, ne glede na jezik, v katerem je ustvarjen.
Tujina vam tudi sicer ni tuja, saj je vaše ustvarjaje prepoznano tudi tam. Prejeli ste več nagrad, med drugim ste leta 2019 postali zmagovalka največjega mednarodnega festivala za kantavtorje v Bolgariji (Sofija Singer/Songwriter Festival). Leta 2022 ste pri svoji avtorski skladbi Cold Heart sodelovali z legendarnim britanskim producentom Stuartom Eppsom, ki je bil producent Eltona Johna, Led Zeppelin, Oasis itd. Kaj tovrstna priznanja pomenijo za vašo kariero v tujini?
Vsa ta priznanja in sodelovanja so zame velika motivacija, da še naprej ustvarjam tudi v angleškem jeziku, hkrati pa so gotovo tudi referenca za tuji trg. Hvaležna sem za vse priložnosti, ko sem lahko svojo glasbo predstavila tudi v mednarodnih krogih. Igrati v tujini je drugače kot igrati doma, kjer že imaš ustvarjen krog svojih poslušalcev. Za moje ustvarjanje v angleščini je slovenska glasbena scena preprosto premajhna, zato je želja po še pogostejših nastopih v tujini zelo velika. Ob pripravi prej omenjenega albuma prvič čutim, da se tej želji tudi bolj konkretno posvečam. Res želim, da s tovrstno glasbo dosežem širši krog ljudi po svetu. Vsakič, ko omenjam tujino, pa želim hkrati poudariti tudi to, da sem za svojo kariero v Sloveniji izjemno hvaležna in da bo ta, ne glede na to, kaj življenje prinese, vedno na prvem mestu.
Sicer živite preprosto življenje na Koroškem, kjer ste povezani z naravo. Verjetno je tak življenjski slog zelo blagodejen za vaše ustvarjanje?
Res je. Lahko rečem, da se zlije z mojo osebnostjo. Mir, tišina in stik z naravo mi res pomenijo zelo veliko. V času študija sem nekaj let živela v Ljubljani in z velikim mestom se nikakor nisem mogla poistovetiti. Sicer grem rada vsake toliko tudi v mesto, saj ima tudi to svoj čar, a za vsakdanje življenje mi je podeželje ljubše. Ne maram gneče in glasnega okolja. Bližina gozda me najbolj napolni.
Kako si, poleg obiskov gozda, še polnite baterije?
Morda se bo slišalo malce čudno, ker je to hkrati tudi moj poklic, a v prostem času najraje ustvarjam nove pesmi. Kot sem že prej omenila, se navdih pri meni največkrat rodi, ko imam svoj čas, v miru. Seveda pa moje življenje ni samo glasba. Zelo pomembno vlogo pri meni igra tudi šport oz. vsakodnevno gibanje. Ukvarjam se z jogo, obrazno jogo in meditacijo. Baterije si polnim s sprehodi v naravi v družbi svojega kužka. Pozimi smučam, poleti plavam v jezeru.
Rada se učim. Zanimajo me najrazličnejše alternativne metode za kakovostno življenje. Ves čas svoje znanje nadgrajujem s področja obrazne joge, diagnostike obraza, tradicionalne kitajske medicine, prehrane, delovanja hormonov ipd. in nato poskušam to vplesti v svoje vsakdanje življenje. Rada tudi berem, si ogledam kakšno kakovostno in zabavno serijo. Se podružim s prijatelji in družino, a prav enako pomemben mi je tudi čas zase, v tišini.
Omenili sva že mamo in očeta in njuno podporo. Iz kakšne družine izhajate?
Kot majhna deklica sem bila upornica, ampak starša sta to sprejela pozitivno in me po svojih močeh poskušala usmerjati. Vedno sta bila na moji strani. Ta podpora je bila še zlasti v najstniških letih odločilna.
Iz take, v kateri sem zmeraj bila deležna brezpogojne ljubezni, kar pa se mi zdi odločilno za zdrav razvoj. V otroških letih smo veliko časa preživeli skupaj. Mama in oče sta nama s sestro zmeraj namenjala dovolj pozornosti, nama privoščila izlete in aktivnosti na prostem in nama pustila brezskrbno razigrano otroštvo. Za to sem jima izjemno hvaležna. Doma smo se vedno iskreno pogovarjali in si zaupali.
Kot majhna deklica sem bila upornica, ampak starša sta to sprejela pozitivno in me po svojih močeh poskušala usmerjati. Vedno sta bila na moji strani. Ta podpora je bila še zlasti v najstniških letih odločilna. Tudi zdaj, ko sem odrasla, ostajamo povezani. Ko nam čas dopusti, gremo skupaj na kak izlet, smučanje ali pa kosilo. Od nekdaj si znamo narediti tako, da nam je lepo, ko smo skupaj. Še vedno se veliko pogovarjamo in smo drug drugemu v oporo in podporo. Zavedam se, da takšni odnosi niso samoumevni, zato zelo cenim to, kar imamo.
In katera je tista dragocenost, »dota«, spoznanje za življenje, s katero sta vas opremila starša?
»Bistvo življenja je, da ga uživamo,« je večkrat rekla moja mama. Kot otrok tega še nisem najbolj razumela, zdaj pa mi to postaja vse bolj jasno.
Mama me je vedno učila, da je pomembno, da v življenju razmišljam s svojo glavo in se naučim biti samostojna. »Bistvo življenja je, da ga uživamo,« je večkrat rekla. Kot otrok tega še nisem najbolj razumela, zdaj pa mi to postaja vse bolj jasno. Oče me je naučil skromnosti in sočutja do sočloveka. Sta osebi, ki znata uživati življenje. Ostajata mladostna in ves čas aktivna. Tudi v tem pogledu sta mi vzor.
