Pravijo, da se vse, česar se dotakne Lado Bizovičar, spremeni v zlato. Pri tem mu že dobro desetletje in pol pomaga izjemni glasbenik Gašper Konec, ki zna imenitno uglasbiti Ladove (nore) ideje, shajati z njegovim zahtevnim značajem in biti suveren na odru Stožic pred več kot 13.000 ljudmi. Gašper je pri petih letih svojo glasbeno pot začel na orglah, nato pa se je zastrupil s pop glasbo in šel še skozi klasično glasbeno brušenje na akademiji.
Ves čas se je tudi zabaval in si zaradi divjega življenjskega sloga pridelal dobrih štirideset kilogramov presežka. Ko si ni mogel več zavezati čevljev, je spoznal, da je vrag odnesel šalo. Vzel se je v roke in v nekaj poskusih shujšal več kot osemdeset kilogramov. Poskrbel pa je tudi za nataliteto – Gašper, ki je tudi ravnatelj Glasbene šole Lartko v Trzinu, je ponosni oče štirih otrok.
Preberite več:
- Pevka je po skoraj dvajsetih letih spet vzljubila smučanje
- Oboževalci presenečeni, izbrali so novo Blondinko s Harvarda
- Igralka razkrila podrobnosti o snemanju intimnih prizorov
Tistih 13.000, ki jim je konec lanskega januarja uspelo dobiti vstopnice za Slovensko musko od A do Ž, se še danes nasmehne ob spominih na štose, ki sta jih Lado in Gašper s 150 nastopajočimi v dobrih dveh urah izvedla v Stožicah. Drugi pa smo dobili »tolažilno nagrado« za silvestrovo, ko so posnetek predstave predvajali na televiziji. Tudi glasbeni strokovnjaki so si bili edini, da je bila to produkcija na vrhunski ravni.
Vendar je bila do tega dolga pot napornega in včasih tudi bolečega brušenja. Medtem ko se je Lado na svoji poti preizkusil kot glasbenik, voditelj, igralec, plesalec, je Gašper odrasel ob zvoku orgel. V Guncljah, kjer je odraščal, pa je imel tudi dva nadvse imenitna soseda – legendarnega Lojzeta Slaka in Tomija Megliča iz zasedbe Siddharta.
Glasba ga spremlja že od rojstva
»Ljubezen do glasbe mi je bila res položena v zibko. Moj pradedek in dedek po mamini strani sta imela največjo orgelsko delavnico Jenko, drugi praded pa je bil skladatelj. Tako je bila v naši hiši ves čas glasba. Od rojstva se je pelo, še kot mulček sem hodil po notranjosti orgel. Prenekatero poletje so mi za počitniško delo naložili brušenje orgelskih piščali in čiščenje delavnice.
»Že pri štirinajstih sem imel samostojen recital na Magistratu in klavirskega v Pragi, zato je bila odločitev za srednjo glasbeno šolo, današnji konservatorij, logična.«
Ko sem bil star devet let, je dedka kap, in ker ni bilo naslednika, so bili prisiljeni delavnico zapreti, jaz pa sem takrat že nekaj let gulil stol za klavirjem v Glasbeni šoli Franca Šturma. V zadnjem letniku sem dobil profesorico iz druge podružnice in popeljala me je v svet džeza ter zabavne glasbe. Že pri štirinajstih sem imel samostojen recital na Magistratu in klavirskega v Pragi, zato je bila odločitev za srednjo glasbeno šolo, današnji konservatorij, logična,« pripoveduje Gašper, ki je v šoli neznansko užival. Pri učenju in delu niti ne, zato pa v zabavah, prizna.
»Sistem je bil zelo zaprt, jaz pa sem na šolo prišel, ko sem že veliko igral. Vse me je zanimalo, še najbolj zabavna glasba, nas pa so želeli ukalupiti. V glavi sem imel bistveno več glasbe, kot so nas sproti seznanjali z njo. Zato smo si šolo naredili po svoje: bili smo ta prave opice na kupu, budale, da večje težko najdeš. Veliko smo ušpičili, a nikoli nič škodljivega. Večkrat smo začeli že zjutraj in končali pozno zvečer. Odločili smo se, recimo, da danes ni dan za šolo, pa smo se zaprli v vadnico in igrali ter nas niso našli. Velikokrat smo se namesto k pouku odpravili na ekskurzije po Ljubljani,« se v smehu spominja Gašper, ki kljub temu s študijem ni imel težav, za eno od kompozicij je prejel celo študentsko Prešernovo nagrado.
Vmes, že od srednje šole naprej, pa je veliko delal. Začel je v oddaji NLP, ki sta jo vodila Klemen Slakonja in Tjaša Železnik, v njej je v rubriki Pokaži, kaj znaš brez matrice v živo spremljal večino slovenskih glasbenikov. Spoznal je Gala Gjurina in postal član njegove zasedbe, sodeloval pa je tudi z Vladom Kreslinom in se leta 2015 pridružil spremljevalnemu bendu Jana Plestenjaka ter v njem igral do leta 2021. Že veliko pred tem pa se je v Gašperjevo življenje prikradel veliki lik, naš zvezdnik Lado Bizovičar.
Viharno sodelovanje z Bizovičarjem
»Spoznala sva se leta 2011 na dobrodelnem koncertu, kjer smo igrali z Galom. Lado je prišel tja s Katarino in rekel, jaz bom nekaj zapel, Gal pa je dejal, naj ga spremljam. Nato smo šli še na večerjo in sva se v hipu ujela. Tisti večer sva si rekla, da bova midva nekaj skupaj delala. Vse drugo je zgodovina,« se smeji Gašper in dodaja, da je leto zatem nastala predstava Slovenska muska – odigrali so jo več kot tristokrat! To je bilo zelo zanimivo obdobje, z Ladom in Miho Debevcem so bili vsak dan skupaj v kombiju. Slovenijo so desetkrat prepotovali po dolgem in počez in se res narežali.
»Bilo je lepo obdobje, vsak dan smo bili na odru, vse je bilo razprodano. Od takrat sva vse projekte delala skupaj. Prišla je Slovenska literatura, pa Jonas, delal sem predstave v Špas Teatru – Ko ko komedijo, Matildo, sodeloval sem pri muzikalu Mamma mia, Briljantini, na Slovenski popevki in ob tem še ves čas učil v glasbeni šoli,« se spominja divjega obdobja.
Na začetku se je sicer lovil, ker ni poznal Ladovega načina dela. »Lado je res totalen perfekcionist in prvi, ki je znal iz mene potegniti maksimum. Vedno je prišel z vprašanjem, ali je to najboljše, kar znaš narediti. Vsakič sem podvomil in se vprašal, ali bi lahko dal še nekaj več. Zato so vsi ti projekti narejeni tako vrhunsko. Ni prostora za površnost. Se je pa treba tega navaditi, takega dela ne prenese vsak. Najprej moraš biti prepričan vase, da zagovarjaš svoje delo. Če si zelo labilen, vodljiv, boš postal negotov in ne boš dal nič od sebe.
Njena.si
Bi plačali 5000 € za 'odklenitev' bančnega računa?
Kljub temu da je delo z Bizovičarjem lahko zahtevno, si za to res nagrajen in ponosen na to, kar si dosegel. Da si se ožel. Cele dneve in noči smo razmišljali o enem aranžmaju, se ukvarjali z njim en teden. Lado je glasbenik, imel je skupine, od fantovskega banda do rocka, ve, kaj bi rad, kljub temu da tega ne zna izraziti, ve, kaj mu ni všeč. Ti pa moraš znati razbrati, razkosati in popraviti na to, kar ima v glavi. Glasbeno mi popolnoma zaupa, ve, da mu bom dostavil, kar se od mene pričakuje.
Od Lada sem se naučil veliko stvari, najprej pa, da se ne zadovoljiš s povprečjem. Da povprečno ne obstaja. Da greš, kadar delaš, vedno do konca. Naučil me je podjetniških trikov, predvsem pa so se mi z njim odprla vrata v slovensko glasbo. Glasbeniki so me poznali že prej, potem pa so me začeli dojemati drugače, saj so na projektih videli, česa sva sposobna,« razlaga Gašper in dodaja, da je bilo najbolj nevihtno obdobje pred premierami, ko so bili vsi napeti. A so se hkrati zavedali, da je najpomembnejši izdelek, to, kar bodo ponudili občinstvu. Enako je bilo, ko so se pripravljali na življenjski projekt – Stožice.
Orgle in župc'a za sprostitev
»Šele po koncu sem se zavedel, kaj smo pravzaprav naredili. Prej smo bili osem mesecev v studiu, razmišljali in se pripravljali. Treba je bilo posneti aranžmaje, vse zvaditi … Bil sem v mehurčku, malce pa sem vseeno trepetal za Lada, saj sem razmišljal, kako se bo odzval na dogodku. Neverjetno je, kako mirno in samozavestno je izpeljal vse skupaj. Sam nisem imel občutka treme in tega, da je okoli mene 13.000 ljudi. S tremo nimam problema, že načeloma je nimam. Sta pa vedno prisotna adrenalin in pričakovanje, kaj bo. Nisem se spraševal, ali bo dobro, zanimal me je samo odziv publike na glasbene točke.
Naslednji dan po predstavi sem šel k mami na govejo juho, v nedeljo orglat v cerkev, kot to že dvajset let počnem vsako nedeljo, in v ponedeljek čisto običajno v službo. Vseeno sem bil čisto izmozgan in sem si rekel, da nekaj časa ne bom šel na oder. Tega sem se tudi držal, saj smo nekaj mesecev zatem dobili četrtega otroka in nisem čutil nobene potrebe po druženju s komerkoli, le z družino. Občutek je bil podoben tistemu, ko diplomiraš in ti naslednji dan ni treba nič, v hipu pa pozabiš na vse garanje,« se smeji Gašper.
Nobelova nagrada za ženo menedžerko
Ženo je spoznal daljnega leta 2009 kot nabrit 20-letni mulec na rojstnem dnevu svojega najboljšega prijatelja. »Navdušila me je s svojimi prekrasnimi očmi. Ljubiteljsko se tudi ona ukvarja z glasbo, sicer pa je finančni matematik. Poročila sva se leta 2013, dve leti pozneje se je rodil prvi otrok, nato pa na vsaka tri leta naslednji. Želela sva si velike družine in se zedinila za tri otroke, no, potem pa se nama je junija lani rodil še četrti. Hvaležen sem ji, da je eden najbolj podpornih ljudi v mojem življenju.
»Žena je z otroki veliko sama, sploh popoldne, ko učim. Zato menim, da si žene glasbenikov zaslužijo Nobelovo nagrado. Je vrhunski menedžer, kako ob svoji službi izpelje še vso družinsko organizacijo, otroke razvozi v šolo, vrtec, ima v glavi vse krožke, tečaje, zdravniške preglede… Jaz se razen s kuhanjem, ki ga obožujem, ne utegnem ukvarjati še z vsakdanjimi stvarmi.«
Življenje z glasbenikom je res naporno, saj smo vsi malo otroci. Ona pa je z otroki veliko sama, sploh popoldne, ko učim. Zato menim, da si žene glasbenikov zaslužijo Nobelovo nagrado. Je vrhunski menedžer, kako ob svoji službi izpelje še vso družinsko organizacijo, otroke razvozi v šolo, vrtec, ima v glavi vse krožke, tečaje, zdravniške preglede … Jaz se razen s kuhanjem, ki ga obožujem, ne utegnem ukvarjati še z vsakdanjimi stvarmi,« prizna Gašper, ki mu je prav strast do hrane in kuhanja povzročila veliko težav.
Namerava ostati maneken
»Kot sem že dejal, sem v srednji šoli živel zelo dekadentno. Pri hrani so mi popustile vse zavore in sem se vsako leto zredil za deset kilogramov. Nekontrolirano sem jedel in bil zasvojen s hrano. Potem so bile vse tiste zabave, kjer se je jedlo in pilo alkohol. Vendar me pridobivanje kilogramov ni motilo. Bil sem najsrečnejši človek na svetu in se nisem ubadal s kilogrami. Vedel sem, da sem debel, vendar sem se imel dobro. Dokler si nisem zadal novoletne zaobljube, ko je vrag odnesel šalo in si nisem mogel ne z leve ne z desne več zavezati čevlja, se nisem ubadal s tem, kaj in koliko lahko jem. Trmasto sem se lotil hujšanja. Izbral sem metodo prekinitvenega postenja – in v enem letu shujšal 40 kilogramov. Bilo je grozno, zdi se mi, da sem ves čas stradal. Tako sem se držal načrta, da se nisem pregrešil niti s solatko. Črtal sem tudi alkohol. Potem pa se je začela Slovenska muska in sem spet pridobil nekaj kilogramov. Pred poroko sem se vzel v roke in spet shujšal dvajset kilogramov. No, vsega skupaj se je nabralo za več kot osemdeset kilogramov,« je slikovit Gašper, ki kljub kilogramom na srečo ni nikoli imel težav z zdravjem.
»Vsak dan naredim od 15.000 do 20.000 korakov: najprej grem na petkilometrski sprehod s psom, nato pa sem ves čas v pogonu: med telefoniranjem hodim po hiši, kadar kuham, hodim, kadar odgovarjam na elektronsko pošto, tudi.«
»Nisem hujšal zaradi zdravja niti se nisem ubadal s tem. Mene so kilogrami motili zgolj estetsko. Zdaj disciplinirano pazim, kaj jem, in živim zelo aktivno. Vsak dan naredim od 15.000 do 20.000 korakov: najprej grem na petkilometrski sprehod s psom, nato pa sem ves čas v pogonu: med telefoniranjem hodim po hiši, kadar kuham, hodim, kadar odgovarjam na elektronsko pošto, tudi.
Med hujšanjem sem bil zelo vesel napredka. Nagradil sem se tako, da sem si za vsakih pet izgubljenih kilogramov kupil nova oblačila. Velikokrat sem si kupil premajhne srajce in se veselil, ko so mi bile prav. Ko si debel, se ne obremenjuješ s kilogrami, ko hujšaš, pa hočeš vsako jutro videti manjšo številko na tehtnici. To je pozitivna droga, ki mi pomaga vzdrževati težo. Če bi se spustil z verige, bi imel pojutrišnjem dvesto kilogramov.
Ladu je bilo žal, da sem shujšal, saj se je na odru lahko norčeval iz mene, kasneje pa tega ni mogel več. Užaljen je bil, če se ljudje niso režali njegovim štosom na račun mojih kilogramov. Seveda pa me je podpiral pri moji bitki. Vesel sem, da ves čas nekaj kuhava za naprej. Vsak teden imamo možganske nevihte. Njemu 'šmelca', meni tudi, pa bom vesel, ko bo iz skupka dobrih idej nastala dobra predstava,« je zadovoljen.
