Arhiv Lady

Peter Lovšin je res prava glasbena legenda, saj na njegovih koncertih srečujemo več generacij, tiste res mlade in tiste, ki so mladi po srcu, kot je tudi sam. Se je pa pred kratkim zgodila anekdota, ob kateri se je od srca nasmejal, vse skupaj pa je pobožalo tudi njegov ego.

Na eni od slovenskih televizij je bilo v oddaji vprašanje, kdo od treh slovenskih glasbenikov bo letos praznoval 70. rojstni dan. Opcije so bile: Lovšin, Šifrer in Leskovar. Ker sta bila tekmovalca iz mlajše generacije, sta rekla, da Leskovarja ne poznata, Lovšin odpade, ker je mlajši, in izbrala Šifrerja. Odgovor je bil seveda napačen.

Mediaspeed

No, očitno se je Petru obrestovalo, da velikokrat nastopa na študentskih žurih in ga zato študentje dobro poznajo kot neuničljivi vir mladostne energije. »Na mojih koncertih je res raznovrstno občinstvo, denimo pred kratkim sem nastopal na Vrhniki in tik pod odrom opazil mamo in hčerko in ob tem prizoru sem bil res ganjen. Lahko bi rekel, da se po srcu počutim mlad, čeprav telo pravi drugače. Ko sem na odru, se počutim kot pred mnogimi leti. Pride tisti adrenalin in lahko rečem, da nekako oživim, pa tudi po koncertu nisem utrujen, več časa za počitek pa potrebujem naslednji dan,« pojasni glasbenik, ki posebnega recepta za ohranjanje vitalnosti nima. »Morda je prednost v tem, da je glasba moja velika ljubezen in da v tem še vedno uživam. Kondicijo ohranjam tudi s športom, veliko smučam, plavam, v zadnjih letih sem vzljubil nordijsko hojo, po mestu se vozim s kolesom. Pomemben dejavnik pa je tudi spanje. Res se trudim, da dovolj spim. Že od nekdaj sem nočni človek. Z ženo Darjo, s katero bova kmalu praznovala 44. obletnico poroke, imava ločeni spalnici, to pa predvsem zaradi kakovosti spanja. Ona je jutranji tip in vstaja zelo zgodaj, zame je najbolj kakovostni čas spanca med 6. in 9. uro zjutraj. Ponoči se mi večkrat utrne kakšna ideja za besedilo ali glasbo in si jo takoj zapišem ali posnamem na telefon. Sicer pa je večina moje glasbe nastala med 3. in 5. uro zjutraj, očitno je, da je takrat moj ustvarjalni duh na najvišji ravni.«

Gašpar Gašpar Mišič

Družina mu pomeni vse na svetu. »Vedno znova se vračam v varni pristan doma. Danes sicer po koncertu kje prespim, v mlajših letih pa sem se vedno vračal domov, pa čeprav so bile lokacije zelo oddaljene in je vožnja trajala dlje časa. Hvaležen sem ženi, ker me je sprejela takega, kot sem, ker mi je zaupala in nikoli ni zganjala ljubosumnosti, pa čeprav je vzela v zakup, da sem dobival tudi pisma oboževalk. Če vsega tega, kar spremlja glasbenike, ne bi sprejela, danes ne bi bila več skupaj.«

Mediaspeed

Kakšni pa so pravzaprav bili njegovi glasbeni začetki? »Pri nas je bila glasba doma in že moj oče je kupoval gramofonske plošče popularnih glasbenikov, ki jih je prinašal s službenih poti v tujini. K pestri izbiri je pripomogel tudi sosed, ki je prav tako velikokrat službeno potoval v tujino,« razloži in doda, da mu je prvo kitaro kupil prav oče. »Nisem obiskoval srednje šole in niti nisem imel učitelja. Tistih nekaj osnovnih akordov sem se naučil iz knjižice, potem pa sem napredoval z vajo in kmalu začutil, da se mi v glavi porajajo ideje, da začutim melodijo in da se rad poigravam z besedami. Prvi bend je nastal v gimnaziji, z nastopi po podjetjih pa smo zaslužili denar za maturantski izlet v Grčijo.«

Leta 1977 sta s kolegom Gregorjem Tomcem ustanovila glasbeno skupino Pankrti, ki je delovala deset let.»To je bilo zelo lepo obdobje mojega življenja, igrali smo na velikih koncertih, veliko sem potoval in spoznaval svet. Po razpadu te zasedbe sem ustanovil rock zasedbo Sokoli. Plošča Marija pomagaj je še vedno ena najbolje prodajanih pri nas.«

osebni arhiv

Njihova predskupina je bila na začetku 90. let Big Foot Mama, Pero pa je k uspehu pomagal tudi številnim drugim glasbenikom. Za vedno pa bo ostal prepoznaven kot avtor slovenske nogometne himne.

Peter, ki je po poklicu novinar, je na tedanji jugoslovanski trg pripeljal prvo pornografsko revijo Private, ki jo je urejal do leta 1991. Od bogate novinarske kariere, ki jo je razvijal na različnih področjih športa in zabave, se je poslovil leta 1997. »Takrat sem začutil, da novinarstvo ni več to, kar je bilo. Še vedno kaj napišem, predvsem reportaže s kakšnih smučišč. Ostajajo pa mi lepi spomini na novinarska leta, saj sem tudi veliko potoval in združil dobro s koristnim. Takrat je bilo tudi veliko možnosti dobiti sponzorje, ki so pokrili te poti.«

Potovanja so še vedno njegova velika strast. »Videl sem ogromno sveta, zdaj pa mi ni več do dolgih letov, časovne razlike in z ženo raje potujeva po Evropi in po bližnjih destinacijah. Rad raziskujem zgodovinska mesta, sicer pa si večkrat ogledam kakšne dokumentarne filme. Morda bi si želel obiskati le še Islandijo, čeprav me vse bolj privlačijo kraji s toplim podnebjem.«

Na domačem kosilu za rojstni dan so ga presenetili vsi njegovi. »Pripravili so mi skupek videoposnetkov z voščili mojih prijateljev glasbenikov, zapeli pa so mi tudi vnuki. V jeseni prihaja album Za sto let naprej, ki je darilo samemu sebi.« Sicer pa tudi letošnje poletje ne bo ravno počival. Ima veliko nastopov, čas med njimi pa bo preživljal v počitniški hiši v Vrsarju. »V vročih poletnih dneh pa se najraje umaknem na Bled, v našo drugo najstarejšo hišo v tistih koncih, kjer je lepo hladno brez klimatske naprave.«