Bila je tako slavna, da jo je francoski predsednik Charles de Gaulle oklical za »francoski izvozni artikel, enako pomemben kot Renaultovi avtomobili«. Bila je tako slavna, da je zaradi nje zaslovela vasica Saint Tropez, kjer si je kupila posestvo, in postala mondeno mesto bogatašev. Potem se je, sita slave, na pragu štiridesetih umaknila iz sveta filma in se posvetila boju za pravice živali. »Rada imam podeželje, rada imam živali,« je pojasnila, »krave me ne bodo prosile za avtogram.« Svoj umik leta 1973, pri devetintridesetih, je opisala kot »način, da elegantno izstopim«. Leto pozneje se je gola in še vedno prelepa fotografirala za Playboy. Res škoda, da je potem estetski vtis temeljito pokvarila z rasizmom in šovinizmom.
Njena generacija odhaja. Generacija lepih in nadarjenih ljudi, ki so bili na vrhuncu slave v petdesetih in šestdesetih, počasi izginja. Pred kratkim je odšel njen prijatelj Alain Delon, mnogi – med drugim tudi nekateri njeni možje in ljubimci – so odšli že davno pred njim. A Brigitte Bardot ostaja. V soboto, 28., praznuje devetdeseti rojstni dan. Za vsak primer, ker nikoli ne veš, si je pa že določila mesto za grob – tako kot Delon, ki se je dal pokopati na pokopališču svojih psov, si je tudi ona izbrala kotiček svojega posestva med grobki svojih živali.
Ni ravno tipična biografija upornice. Brigitte Anne-Marie Bardot se je rodila (leta 1934 v Parizu) premožnim staršem, oče je imel več tovarn. Z mlajšo sestro Mijanou (Marie-Jeanne) sta odraščali v sedemsobnem pariškem stanovanju ob zelo strogih starših, ki sta od njiju zahtevala ubogljivost in brezhibno obnašanje. Oče ju je našeškal, ko sta s sestro med igro razbili dragoceno kitajsko vazo, se spominja v avtobiografiji iz leta 1996 Initiales B.B.: Mémoires. »Od staršev ni dobila veliko naklonjenosti, ko sva začela hoditi, si ni zaželela draguljev, temveč psa,« je povedal njen prvi mož Roger Vadim. Mama jo je vpisala k baletu, ta ji je podaril lepo držo in graciozno hojo. Kot deklica je mislila, da je grda, a starši so jo pogosto fotografirali in snemali. Slava je bila praktično neizbežna: mamina prijateljica, direktorica pri reviji Elle, je prosila, ali smejo Brigitte fotografirati za Elle. Starša sta oklevala, a nazadnje privolila. Leta 1950, pri petnajstih, je bila na naslovnici.
V reviji je fotografijo videl priznani režiser Marc Allégret in zaprosil, da bi dekle smelo nastopiti v njegovem filmu. Starša sta spet oklevala in nazadnje spet privolila. Filma potem ni posnela (na isti avdiciji je režiser zavrnil tudi Leslie Caron in Audrey Hepburn, kaj to pove o njegovem očesu za zvezde?), je pa spoznala mladega asistenta režije Rogerja Vadima, tistega, ki ji je prišel povedat, da navsezadnje le ni dobila vloge, in se zaljubila. Nesmrtno in za zmeraj, kot se pač zaljubljajo najstniki. On je imel 22 let, ona 16. Starši niso takrat nič oklevali in so nemudoma rekli ne, ni govora, oče ji je šel kupit vozovnico za vlak, da bi jo poslal na šolanje v Anglijo, samo potem sta nekega večera, ko sta se vrnila domov, punco našla z glavo v plinski pečici in sta si premislila. A sta postavila pogoj: z Vadimom se sme poročiti šele, ko dopolni 18 let. Tokrat je zmagala, a to ni bil njen zadnji poskus samomora.
Slava je pa medtem drvela naprej, bile so najprej vlogice in potem vloge v filmih, potem je pa leta 1956 zaigrala v prvem filmu Rogerja Vadima – z njim se je poročila tri mesece po osemnajstem rojstnem dnevu – In bog je ustvaril žensko. Bum, čez noč je bila slavna. Mislim, zares slavna. Ponekod so predvajanje filma prepovedali. V ZDA so zaprli več upravnikov kinodvoran samo zato, ker so ga vrteli – pa je kljub temu postal tuji film, ki je prinesel največ dobička. Za glavno igralko so izumili naziv »sex kitten«. Kaj natanko je sex kitten, je težko prevesti, predvsem pomeni privlačno žensko, ki obilno izkorišča svoje atribute za zapeljevanje moških. Postala je simbol osvobojene spolnosti, uporništva proti zatohlim sponam meščanske ozkoglednosti.
Oh, in smo že omenili, Brigitte je bila naravna rjavolaska, ki v enem od prejšnjih filmov ni hotela nositi lasulje, pa si je raje pobarvala lase in postala plavolaska, potem ji je bilo pa tako všeč, da se ni več vrnila k rjavim lasem. In je postala mucka, ki je obnorela moški svet: plavi lasje, z debelim črtalom obrobljene velike oči, našobljene čutne ustnice. Pa zapeljiva ozka oblačila in veliko majhnih bikinijev – ogromno je naredila za slavo dvodelnih kopalk, ki so bile v Franciji že povsem sprejete, v ZDA so bile pa precej pohujšljive – dokler moški niso zagledali Brigitte Bardot v bikiniju, potem pa niso bili več tako šokirani.
Lennon in McCartney sta hotela z njo posneti film. Lennonova prva žena Cynthia si je dala posvetliti lase. Ampak katera ženska lahko uspešno tekmuje z mednarodnim seksualnim simbolom?
In ko smo že pri stvareh, ki so prav zaradi BB zbudile pozornost, med njimi je tudi vasica Saint-Tropez. Tam so njeni starši imeli počitniško hišo, v kateri je kot otrok preživljala poletja, ko pa je pozneje tam snemala film, se je zaljubila v posestvo La Madrague s hišo čisto pri obali in ga leta 1958 kupila. Že prej je imela vilo s štirinajstimi spalnicami v Cannesu. Najprej je bila La Madrague kraj bleščečih zvezdniških zabav, kraj, na katerega je zaljubljen dedec iz helikopterja sipal cvetne liste rdečih vrtnic – ker nič tako jasno ne pove »ljubim te« kot tisoči plešastih vrtnic, očitno – potem je pa posestvo postalo zavetišče za njene živali, kar je še zdaj. In kraj, ki si ga je izvolila za zadnji počitek. Ko pride tisti čas.
Saint-Tropez se je iz zaspane vasice spremenil v mondeno letovišče, ki ga vsako poletje oblegajo turisti. Ni čudno, da jo turistični urad kraja slavi s članki, v katerih poudarja, da je med BB in Saint-Tropezom »dolga ljubezenska zgodba«. Ki še kar traja. »2024 je leto Brigitte Bardot!« so napisali. Za njeno devetdesetletnico pripravljajo veličasten program.
Bog je ustvaril moške za naše veselje. Film In bog je ustvaril žensko je prinesel tudi novo ljubezen, soigralca Jean-Louisa Trintignanta. Ki je bil poročen, tako kot ona, a sta oba zapustila svoja zakonca in ostala skupaj dve leti. Njega je zapustila zaradi pevca Gilberta Bécauda. V življenju je naštela sedemnajst romantičnih razmerij in štiri zakone, je povedala. Vsakič je po nekaj letih ali celo po le nekaj mesecih odmetuljčkala na nov cvet: »Vedno sem iskala strast,« je pojasnila. »Zato sem bila pogosto nezvesta. In ko se je strast bližala koncu, sem že pripravljala kovčke.« V intervjuju s pisateljico Françoise Sagan sta skupaj tarnali nad dedci: »Če ljubimca nisem videla tri mesece, sem si pač našla novega,« je povedala BB. Novih ponudb ji vsekakor ni manjkalo, tajnica, ki je odpirala pisma njenih oboževalcev, ji je nekoč povedala, da se je v šestih mesecih iz tistih pisem naučila več kot prej v dvajsetih ali tridesetih letih zakona.
V naslednjem zakonu z igralcem Jacquesom Charrierom je rodila svojega edinega otroka, sina Nicolasa. Materinstva se ni veselila, hotela je splaviti, pa ni mogla, ker je bil splav prepovedan. V biografiji je napisala, da se ji je otrok v njej zdel »kot rakav tumor«. Ko se je po treh letih zakona ločila, je sina prepustila možu in z njim skoraj ni več imela stikov. »Nisem narejena za mamo,« je napisala v knjigi, »nisem dovolj odrasla. Vem, da je grozno priznati kaj takega, a nisem dovolj odrasla, da bi skrbela za otroka.« Nicolas in njegov oče sta jo zaradi zapisov v knjigi leta 1997 tožila – ni fino vedeti, da bi tvoja mati namesto tebe raje rodila kužka – in na sodišču se je končalo tako, kot se za BB praviloma konča na sodišču: na široko je morala odpreti denarnico.
Tretjič je poskusila srečo s plejbojem Gunterjem Sachsom – ta je bil tisti, ki je s helikopterjem trosil cvetne lističe – a tudi ta zakon je trajal le tri leta. Četrtič se je pa posrečilo, po dolgem premoru se je leta 1992 poročila s poslovnežem Bernardom d'Ormalom, nekdanjim svetovalcem desničarskega politika Jean-Marie Le Pena. Poročila sta se po manj kot mesecu dni poznanstva, a ta zakon je daljši od vseh prejšnjih treh skupaj in še vedno traja. D'Ormale jo je tudi prepričal, da je zakrpala močno načet odnos s sinom, ki zdaj živi na Norveškem in ima že vnuke. »Sem prababica potomcev, ki imajo norveško državljanstvo in ne govorijo francosko. Stiki so težki, a fascinantni.«
Kako posnameš orgazem. Tudi pela je, posnela je več kot 60 pesmi in izdala več albumov. Nekoč je tedanjemu ljubimcu Sergeu Gainsbourgu zamrmrala, napiši pesem zame, pa ji je leta 1967 napisal kar dve, menda v isti noči, in obe sta bili uspešnici. Ena je bila Bonnie et Clyde (ki je ne gre zamenjevati z Balado o Bonnie in Clydu, ki jo je leta 1968 prepeval Georgie Fame), znova hit po tem, ko so jo zavrteli v nekem filmu, druga pa razvpita Je t’aime … moi non plus – ja, Gainsbourg jo je pravzaprav napisal za BB in jo z njo tudi posnel. BB ne poje, samo šepeta in vzdihuje – a vzdihi so menda avtentični, v zvočni kabini sta take počela, da je imel tonski tehnik zelo rdeča lička in ni vedel, kam naj pogleda. Ko je pesem slišal Sachs, s katerim je bila takrat poročena, je sledil hud zakonski prepir. Gainsbourga je potem prosila, naj pesem umakne – in jo je, a jo je leto pozneje posnel s svojo novo punco Jane Birkin in pesem je postala orjaška uspešnica. BB je pa potem izvirnik sama objavila leta 1986.
Nagrade in časti so se ji zgrinjale v naročje, od 1969 do 1972 je bila tudi prvi obraz Marianne, francoske narodne junakinje, ki so jo umetniki upodabljali po podobi BB. V tej vlogi so ji nato sledile številne slavne Francozinje, med drugim Mireille Mathieu, Catherine Deneuve, Laetitia Casta …
Po igralski upokojitvi se je posvetila živalim, a tudi tu ni šlo brez škandalov. Leta 1989 jo je tožil sosed, ki naj bi mu varovala osla, pa je potem odkril, da mu je dala osla kastrirati, ker se je bala za svojo kobilo, ki je menda ubogega osla preveč poželjivo gledala. To je bil eden redkih primerov, ko je na sodišču zmagala, poraženi sosed pa je moral plačati kazen, ker je menda povzročil »lažen škandal«.
Od leta 1986 ima fundacijo s svojim imenom za dobrobit živali. Do potrebnega denarja je prišla tako, da je na dražbi prodala svoj nakit in osebne predmete.
Pišem vam pismo … Da upa, da bo ostala v spominu po tem, kar je naredila za svoje živali, je rekla. Ni rečeno – mnogi si jo bodo zapomnili po nazadnjaških stališčih, ki jih je javnosti oznanjala v svojih pismih in knjigah. Ni dvoma, ženska rada piše javna pisma – piše jih voditeljem držav, piše jih kraljem. Nihče ni preveč visoko, da mu Brigitte Bardot ne bi poslala odprtega pisma, če meni, da dela kaj narobe. Kitajskega predsednika je v odprtem pismu okrcala, da dovoli mučenje medvedov in pobijanje tigrov, dansko kraljico Margrethe II. zaradi pobijanja delfinov. Lani je pisala Ursuli von der Leyen, da mora spremeniti usodo žvali, ki živijo »v groznih pogojih«.
BB v svojih pismih ni niti malo diplomatska. Ne varčuje z besedami. Tudi z močnimi ne. Kar jo je že večkrat spravilo v težave. Zaradi svojih skrajnih stališč je bila že večkrat na sodišču. Šestkrat je že plačala visoko globo, zadnja leta se zdi, da skuša z globami potolči svoj lastni rekord. Zadnja, iz leta 2021, je bila 20.000 evrov, druga, nekaj let prej, 15.000 evrov. Motijo jo tako muslimani kot židje zaradi obrednega klanja živali. Homoseksualci. Ženske v politiki. Spotaknila se je ob gibanje #MeToo, leta 2018 je trdila, da mnoge igralke »flirtajo s producenti, da bi dobile vlogo. Nato pa, da bi se govorilo o njih, pravijo, da so jih nadlegovali. A v resnici jim to škoduje, namesto da bi jim pomagalo. Sama nikoli nisem bila žrtev spolnega nadlegovanja in se mi je zdelo očarljivo, ko so mi rekli, da sem lepa ali da imam čedno ritko. Taki komplimenti so prijetni.«
Ljudi, ki so hoteli o njej posneti film, je vedno odganjala, češ, koga pa še sploh zanimam, ni pa se upirala šestdelni miniseriji Bardot, ki so jo v Franciji predvajali lani in prodali v številne druge države. Producent že sanja o drugi sezoni. Ne, ne bo govorila o Brigitte pismopiski.
Še več zanimivih vsebin preberite v novi izdaji revije Jana.
