Vzdušje filma Pr' Hostar 2‰, ki se pravkar predvaja v kinih, je popolnoma drugačno. »Zagotovo ni več javnega ogorčenja. Mislim, da so nas že prebavili,« razmišlja Goran Hrvaćanin, ki igra natakarja Jerča. »Do zdaj so bile vse uradne kritike pozitivne. Pa ne da bi potrebovali potrditev kritikov, ampak če tudi oni stopijo na naš vlak, je dokaz, da smo v teh petih letih odrasli – kar je bil tudi naš namen.«
V samo dveh tednih predvajanja je film videlo že več kot 78 tisoč gledalcev, kar pomeni, da je prejel tri zlate role. Gledalci so vas očitno pogrešali.
Številke so že zdaj boljše kot pri enki, ne vemo pa, ali bo tudi tako dolgo trajalo. Takrat se je res kotalilo pol leta, za kar smo bili delno »krivi« tudi sami. Ta proces je bil zame precej mučen in dolg. Neverjetno, ampak mogoče je tudi epidemija sestradala ljudi, saj vmes niso mogli nikamor iti, in so zdaj tako veseli, da gredo lahko v dvorano.
In to gledati komedijo! Verjetno tudi to ni zanemarljivo v teh precej temačnih časih.
Zagotovo ima velik vpliv. A dejstvo, da je komedija, še ne pomeni, da gredo zato gledat film. Top Gun je na primer najbolj gledan film zadnjega časa, pa ni komedija. To mi pravi, da so ljudje lačni kina, druženja, kakršnihkoli družbenih udejstvovanj. Da smo naredili komedijo, pa je k temu le še pripomoglo. To je bil tudi namen, da bi ljudje za uro in dvajset minut pozabili, kaj se dogaja po svetu. Očitno nam je uspelo.
Hkrati film nastavlja ogledalo in namiguje na določene družbene težave in fenomene.
Osebno ne znam drugače. Ko sem se spraševal, kaj želim početi kot komik, sem zaključil, da ne želim zgolj prodajati šal, temveč prek njih naslavljati resne stvari. Če črpaš iz kritike ali delaš satiro, je vodnjak inspiracije neizčrpen. To je bolje kot sestavljati šale po neki generični formuli.
Pred nekaj leti ste mi dejali, da ne želite, da bi vas ljudje poznali le kot nekoga, ki »afne gunca«. A kljub temu, da so vaše šale globlje, to spregledamo in vas žal večinoma dojemamo prav na ta način.
Ja, ne morem zbežati od tega. (smeh) Morda zato, ker ima film tak način komedije. Precej je karikiran in že s pačenjem, če ne z drugim, se izločiš v ta bazen. Ko smo ravno pri karikiranju: Zdi se mi, da je v dvojki tega precej manj. Ko sem gledal prvi film, sem si zaželel v drugem delu liku Jerča dodati več igralske note kot pačenja. Mislim, da smo res dali v nižjo prestavo in pokazali, da nismo le kolaž skečev, ampak igralci. Da znamo. Ob tem želim pohvaliti naše igralce, saj so večinoma naturščiki, a so »razturali«. Sploh se ne zavedajo, kako so nadarjeni. Rad jih imam in sem ponosen nanje. Odziv na Hostarja je tak ravno zato, ker smo organski. Ali nas vzljubiš ali pa se ti zagnusimo.
Ravno Jerč je postal kulten lik, skupaj s svojimi replikami. Kakšni so občutki, ko slišite, da nekdo uporabi Jerčev stavek?
Lepo mi je, ne morem lagati. (smeh) Sploh ko sem v kinu na Rudniku videl, da je tam med svetovnimi filmskimi citati izpostavljen tudi Jerčev: »Sam še dons pa do smrti grem na šiht, pol sm pa frej.« Srce mi je zažvrgolelo. Dober občutek je, če stvari ponarodijo. To je dokaz, da smo zadeli, kamor je treba.
Pravite, da vas imajo ljudje radi ali vas sovražijo. Trenutno je komunikacija na zelo nizkem nivoju, veliko je sovražnega govora, žaljivk, obrekovanj. Se tudi vi kot javna oseba spopadate s tem?
Tudi takšne odzive dobivam, sicer ne veliko, moram potrkati, a kar žaljive. Ko kaj objavim na družbenih omrežjih, se ne glede na vsebino, sem in tja najde kdo, ki mi želi slabo. Predvidevam, da je njemu še slabše, če se mora z mano ukvarjati. Največkrat pišejo: »Umri. On je peder. Zakaj moram ves čas gledati tega tipa.« Slednje veliko pove o piscu. Očitno čuti tak pritisk, da vsi to gledajo. in mora še on. Če že kdaj, imaš danes največ možnosti, da cenzuriraš ali izklopiš vsebino, ki je ne želiš videti. A še vedno imajo nekateri občutek, da prihajam kot plesen iz vseh por in mi ne morejo ubežati. (smeh) A več je pozitivnih kot negativnih komentarjev.
Kako se spopadate s tem?
Ni mi vseeno, ni prijetno, a uporabljam orodje, ki ga tudi državni aparati: cenzuro. Izbrišem komentar in zablokiram pisca. Naredim mu uslugo, da mu ni treba me več gledati.
Prvi film je postal najbolj gledan slovenski film, ob tem pa so vam ljudje očitali, da ste z njim postali milijonarji. Koliko ste s prvim filmom dejansko zaslužili?
Ko je prvi film zaslužil milijon evrov, so vsi mediji senzacionalistično pisali, da smo zaslužili milijon. A v resnici je največ zaslužil kinooperater – okoli 60 odstotkov tega denarja. Od preostanka, okoli 40 odstotkov, svoj del vzame distributer. Kar ostane, pa dobi producent, v tem primeru smo bili to mi. A ker smo se trudili biti do vseh korektni, smo to razdelili med okoli 40 ljudi. Ker za snemanje nismo imeli denarja, da bi jih plačali, smo se zmenili, da si razdelimo odstotke glede na uspešnost filma. Moj namen ni, da izkoristim čim več ljudi in obogatim. S tem si zapiraš določena vrata, čeprav je to priljubljeno in to počne mnogo ljudi. A sam želim delati po pregovoru: Čisti računi, dobri prijatelji. Težko najdeš ekipo, ki podobno razmišlja in dojema film kot ti, ki zastavi svoje ime in svoje znanje. A to se je zgodilo pri prvem filmu, zato z njimi želim še delati, zakaj bi jih torej opeharil in iskal druge? To ni smiselno.
Je bilo zdaj lažje delati, ste dobili sredstva?
Veliko lažje, ker smo imeli večjo ekipo, tako da smo z Luko (Marčetičem, režiser, op. p.) in Dejanom (Krupićem, op. p.) imeli manj nalog. Pri prvem filmu sem na primer skrbel tudi za kostume, catering, vadil z igralci … Imel sem kup funkcij in bil na koncu snemanja povsem izžet – v pozitivnem smislu, čeprav to ne pomeni nič dobrega. Takrat sem dobil tudi prve sive lase in kronični kašelj. (smeh) Dolgo časa sem potreboval, da sem prišel k sebi. Takrat sem ugotovil, da ni vredno, da se tako izčrpavaš. In ko je bilo vzhičenje nad filmom, te vsi poznajo in nekaj želijo od tebe, potem pa te pozabijo. Ves čas delam in sem prisoten na sceni, a so me nekateri pozabili. Zdaj, ko je drugi del Hostarja, pa so se spet aktivirali. Kje ste bili prej? Slovenija je specifičen medijski prostor, ki te želi do konca izmolsti in »potržiti«. Zelo obrtniška mentaliteta vlada – če nekaj vložim, hočem, da se mi z obrestmi povrne. Zakaj smo se odločili, da delamo drugi film s sponzorstvom ProPlusa? Ker ne glede na uspeh prvega dela, nismo dobili sponzorjev za dvojko.
Ste zaprosili za sredstva Slovenski filmski center?
Ne, nismo niti poskusili. Glede na naše izkušnje in njihove kriterije verjetno ne bi izpolnili njihovih zahtev.
Že leta 2016, ko je izšel film Pr' Hostar, niso bili rožnati časi za slovenski film, zdaj pa so še slabši.
Ne želim preveč udrihati po tem, a me žalosti, ker se je treba ves čas dokazovati, kar je zelo utrujajoče. Saj je čar, da si sam ustvarjaš svoje priložnosti, vendar to utruja.
Ste samostojni podjetnik. Kako ste preživeli obdobje epidemije?
Moram potrkati, meni je bilo super. Nisem verjel, da se svet lahko kar ustavi. Gorenjci smo imeli ves Šobec zase, trije smo bili tam in igrali frizbi. Pa tudi Bled je bil prazen, kot filmska kulisa. Sem pa lažje preživel od drugih, saj na spletu »bivam« že ves čas. Vsa podjetja so svojo dejavnost preselila na splet, kjer sem jih že čakal. Niso bili bajni denarci, so pa bili. Lahko sem preživel. Ta čas je bil zame tudi navdihujoč, saj se je nenadoma pojavila poplava novopečenih spletnih obrazov, vplivnikov, in sem iz tega razvil nekaj novih likov. Zanimivi časi, a ne bi šel še enkrat skozi to.
Poznamo vas predvsem po likih. Koliko Gorana je v njih?
Zagotovo vsi liki vsaj deloma izvirajo iz mene. Jerč je na neki način slovenski Grinch – v meni je kar veliko cinika in malo zagrenjen sem. Mislim, da imamo to v družini (smeh), a v primerjavi s predniki sem poskušal to obrniti v svoj prid in poskušam to predstaviti na humoren način. Zagotovo je v meni nekaj Jerča. Mislim, da sicer ne bi mogel tako dobro igrati težaka. Se pa skozi svoje like lahko odlično sprostim, kot bi odvrgel utež, tako se potem počutim. Ob tem ne skrivam pravega Gorana. Imam pa precej specifičen problem, saj kot Goran ljudi ne zanimam. Oni želijo tistega človeka, ki jih je zabaval na spletu. Velikokrat so presenečeni, ko me spoznajo, in me ne želijo takega, kot sem. Velikokrat slišim, naj raje naredim »tisto faco, ko se pačiš« ali povem »tisto«.
Vsi pričakujejo, da ste ves čas smešni.
Ja, da pokam šale, da sem v trenutku lik, ki ga želijo. A na srečo je veliko mojih likov »zateženih« in sem potem lahko tudi jaz »zatežen« ter jih to zabava. (smeh) To je prišlo tako daleč, da se želijo fotografirati z mano, a moram ob tem narediti »tisto grimaso«. Ali pa kar pridejo, ne rečejo niti dober dan, samo da se fotografiram z njimi. Odgovorim jim, da lahko, če rečejo najprej dober dan. To se mi zdi pravična izmenjava, a jih povsem pretrese. Če prideš v osebni prostor nekoga, ga vsaj pozdravi. Kje so te vrednote? Imam občutek, da si me lastijo. Ne maram tega.
Ste že ugotovili, kako s čim manj dela čim več zaslužiti, kot razmišljajo junaki Hostarja?
Ugotovil sem, da v Sloveniji ne morem obogateti s tem, kar rad počnem. Ni toliko vlog, zato sem se moral tudi razpršiti na več področij – skeči, radijski oglasi, sinhronizacija, igranje, pisanje scenarijev … Sem pa hkrati ugotovil, da se lahko razbremenim materialnih stvari, za katere ljudje sicer zapravljajo denar, na primer dobim sponzorska oblačila, sponzorski avto.
Kako pa vam gre ples ob drogu?
Zelo sem slab, ker moraš imeti za to zelo močno jedro, trebušne mišice, in ta del je očitno pri meni zakrnel (smeh), ne gre. Moram pa se pohvaliti, da sem napredoval v tenisu.
Zgornje vprašanje je bil namig na vašo partnerico, plesalko ob drogu. Ona verjetno ni zaslužna za tenis?
Ne, tega sem se lotil sam. Je ena od strasti, ki sem jih v življenju dolgo iskal in končno našel. Moj pokojni oče je govoril, da me v življenju čisto nič ne zanima, in zdaj lahko končno rečem, da nekaj me. (smeh)
Nova kariera?
Sploh ne, gre samo za ventiliranje: Če udariš žogico, kot je treba, je, kot bi nekomu prisolil zaušnico – zelo dober občutek. Le da žogica ne boli. Treba se je nekako izprazniti, da se ne bi na drugih ljudeh. (smeh)