Trigrad je »mistična drama z elementi trilerja« – imate radi skrivnosti in skrivnostne zgodbe?
Imam. In rad zaupane skrivnosti, če tako obljubim, ne razkladam naokoli. Mikavno je razkrivati skrivnosti, po detektivsko glodati, spraševati, povezovati, spajati dve sicer mogoče nezdružljivi informaciji in priti do dna kakšni zamolčanosti, kar počne Črt, ki ga igram v Trigradu. Vzporedno z Jasno (Katarina Stegnar) razkrivata plast za plastjo zdaj že mistične zgodbe svojih mam, Žive (Damjana Černe) ter pokojne Nade (Nataša Keser), in tretje v skrivnostni triperesni deteljici, Helene (Mirjam Korbar), ki je vir odgovorov, če hoče, ali pa zaklenjena skrinja, če se ji zdi tako bolj prav.
V Borštu (gozdu) se skrivajo »svete moči«. Vas zanimajo ljudske vraže, ste se kdaj, morda za kakšno predstavo, poglabljali vanje?
S tem izročilom se srečuješ od malega tako v pravljicah kot v realnosti in besedilih, ki jih dešifriramo pri ustvarjanju v gledališču ali na filmu. Marsikdaj naletimo na dogodke, težave, govorne izbruhe, ki so povezani z vraževerjem. Med pripravami na snemanje nadaljevanke sem kar nekajkrat vzel v roke knjigo Slovanska mitologija in verovanje Damjana J. Ovsca, in moram reči, da me je prav potegnila s popisi in opisi najrazličnejših ljudskih običajev.
Kako dovzetni ste sicer za vraževerje, ljudske šege in verovanja – verjamete v to? Imate morda tudi sami kakšne posebne obrede ob kakšnih dejanjih (na primer preden greste na oder)?
Najhujše pri vraževerjih je to, da se ti nehote zalezejo pod kožo, čeprav ti je jasno, da so le del običajev, ritualov, ostanek nekih preteklih zakonitosti. V prvem letniku študija je na neki zabavi našega letnika, ko sem iz majhne študentske kuhinje na Zeljarski ulici, kjer sva takrat stanovala s cimrom, pianistom Jožijem Šalejem, hotel odnesti smeti v smetnjak, Danijel Malalan glasno prekinil mojo akcijo, češ da bom odnesel srečo iz hiše, če to naredim ponoči. Seveda nisem verjel tej zase novi vraži, smeti pa sem še nekaj časa praznil samo podnevi. In če ti nekdo za srečo pred gledališko premiero reče »toi, toi, toi« ali pa »zlom si nogo«, ne smeš, da slučajno ne bi šlo kaj narobe, reči hvala, ampak »jebi se«.
To staro znanje oziroma zgodbe se počasi izgubljajo – škoda, da v tej moderni dobi tehnologije ni več prostora za vraževerje?
Med enim izmed zaprtij, ko smo bili veliko doma, sem na starih kasetah iskal posnetek zvoka commodorjeve kasete. To sem si namreč enkrat izposodil od sosedov, ki so imeli računalnik Commodore 64, in si zapis za računalniško igrico presnel na svojo kaseto. Posnetek mi je bil takrat glasbeno zelo zanimiv. Ponovno sem ga hotel slišati. Nisem ga našel, sem pa naletel na posnetek pogovora z otijem, maminim očetom, ko sem ga za neko nalogo v šoli spraševal o kmečkih običajih, navadah, starih pesmih in vražah. Čisto sem pozabil na stvari, ki mi jih je povedal, izgubil pa se je tudi spomin na njegov glas, način govora in na vse druge govorce, ki so se na tistem družinskem srečanju vključevali v debato. Znanje se torej prenaša naprej, ampak v nekih okruških, iz generacije v generacijo prenesemo le določene usedline, tisto, kar se je najbolj zabetoniralo v naš kolektivni spomin.
Podedovan talent
Markova žena je igralka Pia Zemljič, in nič čudnega ni, da sta veselje do igre podedovala tudi njuna sinova. Voranc igra v predstavi Svoje usode krojači v Slovenskem mladinskem gledališču, France pa ima glavno vlogo v filmu Vzornik, ki ga pravkar snema Nejc Gazvoda.
Prihajate iz Velenja. Imate morda tam kakšne vraže, skrivnostne zgodbe, s katerimi ste odraščali?
Mislim, da so vraže in skrivnostne zgodbe razsejane enakomerno, najbolj skrivnostne pa so tiste, ki jih ne poznamo. Naša generacija je bila deležna poletnih raziskovalnih taborov, ki so bili organizirani v okoliških, odročnejših krajih Šaleške doline. Prva taka destinacija je bil Paški Kozjak, sodeloval sem v etnografski skupini. Zgodbe, ki smo jih popisali, in z njimi povezane navade, obredi, rituali, običaji in seveda tudi vraže, so bile res zanimive. Prebivalci hribovskega naselja so nam na široko odprli vrata svojih domov, spominov in duš. Od doma pa se spomnim neke vraže, povezane s kokošjo, piščančjo kostjo v obliki črke V. Dva jo primeta vsak za en krak, zlomita in potem to nekaj pomeni, kako se ta kost prelomi. Kaj, sem pozabil. Moram čim prej vprašati, preden gre v pozabo. Da se bomo lahko še dolgo igrali.
Se vam je kdaj zgodilo kaj nadnaravnega, nepojasnljivega?
Še čakam. (smeh) Nekako verjamem, da ima vse svoj vzrok. Niso nam pa ti vzroki vedno poznani, predvsem so pa zelo prepleteni. Vse je povezano, vsaka najmanjša stvar, premik, migljaj, misel spreminja stvarnost okoli nas, sicer neznatno, a spreminja. Nekaj, kar je bilo kdaj nepojasnljivo, je danes nekaj povsem običajnega, in kakšna stvar, ki se nam še danes zdi zagonetna, jo bo nekoč nekdo razsvetlil.
Verjamete, da imajo nekateri kraji posebne moči? Jih kje začutite?
Verjamem. Narava je mogočna sila. Fascinantna. In mi smo kdaj bolj, včasih manj dovzetni za prepoznavo signalov, ki nam jih daje. Različno odprti in senzibilni za dojemanje impulzov in energij okoli sebe. Pa ne samo v naravi. Zaznavamo, kako na nas vpliva določen prostor, podzavestno se v določeni razporeditvi, svetlobni kombinaciji, kompoziciji počutimo dobro ali pa utesnjeno, nelagodno. Poskušam zaupati občutku, ki me preplavi ob vstopu v določeno okolje, a poskušam tudi prepoznati, koliko je moj občutek zamazan s predsodki in strahom. Včasih se je treba na lokacijah s posebno ali pa čisto običajno močjo preprosto udomačiti.
Trigrad se ukvarja tudi z vprašanjem, posekati gozd ali ne, dotika se torej na neki način tudi ekologije. Še ena tema, ki bi ji morali posvečati več pozornosti?
Absolutno. Sploh od leta 2020, ko nas je kovidna situacija prisilila v uporabo enormne količine embalaže. Vse je zaradi povišanih higienskih standardov moralo biti še toliko bolj pakirano, zavarovano pred dotiki drugih, izolirano od virusov. Tudi dostava na dom je še dodatno ustvarila nove in nove odpadke. V nekih korakih, ki so že bili storjeni, smo šli nazaj. In zelo hitro se odvadiš odpovedovanja vseobkrožujoči plastični, papirni, kovinski embalaži, bolj preprosto je, uporabiš, zavržeš, odložiš celo na pravo mesto, v pravi smetnjak, ločiš, in vest je oprana, planet rešen.
Je vaše življenje cirkus (vprašanje je seveda sprožila vaša predstava MandićCirkus)?
Zelo pogosto rečemo: »Ne grem se več tega cirkusa!« Ali pa: »Dosti imam tega cirkusa!« Pogosto so bili podobne vrste stavki izrečeni v času pred volitvami, na soočenjih so predstavniki strank označevali samo soočenje in vse, kar se dogaja, z besedo cirkus. Mi smo cirkus. Totalni cirkus! In kot pravi režiser Bojan Jablanovec v najavi za uprizoritev MandićCirkus: »Oba, izvajalec in gledalec, vzpostavljata in omogočata faustovski gledališki konsenz, ki se v svojem bistvu prav nič ne razlikuje od ideološkega aparata države. Nasprotno: tako država kot gledališče – pa naj kritizira ali afirmira – sta medija za proizvodnjo ideološke fikcije.«
***Tristranski intervju Citati: »Vse je povezano, vsaka najmanjša stvar, migljaj, misel spreminja stvarnost okoli nas.« Vse ima svoj vzrok »Od doma se spomnim neke vraže, povezane s kokošjo, piščančjo kostjo v obliki črke V.« Iz domačih krajev Okvirčka: Slovenski morilci Marko je sodeloval pri še eni zanimivi nadaljevanki, Inhumanum: Umori na Slovenskem, ki naj bi na spored prišla letos. Gre za igrano-dokumentarno serijo, ki v ospredje postavi vse razsežnosti in posledice umora ter ugotavlja, da so storilci praviloma tudi sami žrtve. Podedovan talent Markova žena je igralka Pia Zemljič, in nič čudnega ni, da sta veselje do igre podedovala tudi njuna sinova. Voranc igra v predstavi Svoje usode krojači v Slovenskem mladinskem gledališču, France pa ima glavno vlogo v filmu Vzornik, ki ga pravkar snema Nejc Gazvoda. Podpisi: (marko1) Marko Mandić pravi, da se vsi že od malega srečujemo z ljudskim izročilom, tako v pravljicah kot v resničnosti. (marko2) V Trigradu (na fotografiji s Katarino Stegnar) igra Črta, ki se vrne v skrivnostno rodno vasico. (marko3) Markova žena Pia Zemljič s sinovoma Vorancem in Francetom (marko4) Zaradi serije se je potopil v slovensko mitologijo in običaje. (marko5) »Mi smo cirkus. Totalni cirkus!«***
