Ali se spomnite, kdaj ste objavili prvi članek in prvo radijsko oddajo?
Seveda. Prvi članek ali dopis sem še kot gimnazijski dijak poslal v zagrebške Sportske novine in objavili so ga. Kot študent novinarstva sem v Delu objavil članek o nogometaših Žalne na Dolenjskem z naslovom Še so amaterji, v beograjski reviji Tempo pa intervju z Branetom Oblakom. Na Radiu, tudi kot študent, sem pripravil zahtevno oddajo Aktualnosti doma in po svetu, predhodnico današnjega Studia ob sedemnajstih, in sicer reportažo o arheološkem izkopavanju v Gomilah pri Ivančni Gorici.
Kako to, da niste ostali v športnem novinarstvu?
Športno novinarstvo je bila v času mojega študija tiha želja prenekaterega bruca, a izmed številnih poklicanih je bil izbran samo eden, Franci Božič, komentator in poznejši urednik športnega uredništva Dela. Zakaj nisem vztrajal? Na Delu sem delal honorarno dve ali tri leta, zanimala pa me je le peščica športnih panog, a če bi hotel ostati, bi bil moral biti dober poznavalec vseh športov. In tako sem se zaposlil na tedanjem Radiu Ljubljana.
V športnem uredništvu?
Ne, v aktualnopolitični redakciji. Sem pa še kot študent obvezno počitniško prakso opravljal prav v radijskem športnem uredništvu, kjer sem od blizu spremljal legendarno peterico športnih reporterjev, to so bili Stane Urek, Franci Pavšer, Franek Trefalt, Mirko Strehovec in šahovski mojster Ivo Bajec, žal so že vsi pokojni. Novinarji aktualnopolitične redakcije so me zelo lepo sprejeli, bili smo dobri kolegi, ki smo se veselili vsakega uspeha, družili smo se tudi zunaj radijske hiše.
Vas televizija, mogočna hiša čez cesto, ni zanimala?
Med študijem sem »povohal« tudi televizijo, s katero si je radio dolga leta delil prostore v isti hiši na Tavčarjevi, bil sem mlajši dežurni, vendar me medij ni posebej privlačil. A glej, čez desetletje sem se po spletu okoliščin z radia preselil na televizijo. Kot uveljavljen komentator in voditelj oddaj. In tu sem potem ostal vse do upokojitve, kot novinar, voditelj oddaj, urednik, na koncu še kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev. In kot programski svetnik, a to že kot upokojenec.
Vas je televizija poklicno osrečevala tako kot prej radio?
Ja in ne. Radio je preprost, intimen medij, televizija je precej zahtevnejša, tu je delo ekipno, odvisen si od snemalcev, montažerjev, realizatorjev, tajnic in seveda urednikov. Druženja je bilo manj, v glavnem pa s prijatelji. Druga stvar je nastop pred kamero, fino je, če si televizijska faca, kar jaz nisem, občinstvo te bolj gleda kot posluša. A na mojo srečo vse bolj to drugo. Seveda je učinek neprimerno večji od tistega na radiu; tvoje delo je zdaj opazno, ima težo, če je seveda dobro opravljeno.
Gledalcem ste ostali v spominu po komentarjih o bankah in energetiki, po oddaji Utrip in po Intervjuju ter Družinskih zgodbah.
Ja, zares. Še danes, ko je od moje zadnje oddaje, ki sem njo vodil, to je bil Intervju, minilo malodane deset let, me na cesti ustavljajo ljudje in mi omenjajo oddaje, ki so si jih zapomnili. To je prijeten občutek. Seveda moram povedati, da sem Intervju vodil 22 let, ob nedeljskih večerih sva se izmenjevala z legendarnim Sandijem Čolnikom, ki je pripravljal oddajo Večerni gost. S Sandijem sva se dobro razumela in sva se med drugim dogovorila, da bo tisti, ki bo prvi odšel v pokoj, gost v eni ali drugi oddaji. In ob njegovi upokojitvi sem imel priložnost, da ga gostim v Intervjuju, mojstra odstiranja vprašanj, karizmatičnega voditelja z žametnim glasom.
V spominu gledalcev ostajate torej kot voditelj oddaj in manj kot pomemben urednik informativnega programa Televizije Slovenija …
Logično, ljudje si zapomnijo tisto, kar so videli ali slišali, dosti manj pa to, kaj je zadaj, kdo je, denimo, odgovorni urednik tega ali onega programa. Zapomnijo si oddaje, komajda kdo pa avtorja oddaje ali urednika.
Vam je bilo kdaj žal, da ste zapluli v uredniške vode, kjer ste bili verjetno nemalokrat med nakovalom politike in novinarskega kolektiva?
Ne razmišljam o tem. Je že moralo biti tako, kot je bilo. Dober občutek je, če si vse poklicno življenje novinar, še zlasti, če si uspešen, dober občutek pa je tudi, če si bil uspešen urednik, da si za seboj pustil dobre oddaje in dober program, žal pa to kar nujno pomeni, da si bil s politiko, z oblastjo dostikrat v napetem odnosu ali še kaj hujšega.
O tem obširno pišete v knjigi s pomenljivim naslovom Spotikanja, ki je pred kratkim izšla pri malo znani založbi Buča. Mar vodilne založbe niso bile zainteresirane za izdajo knjige?
Pri večjih niti nisem poskušal. Rokopis sem ponudil neki mariborski založnici, ki mi po dveh mesecih ni niti odgovorila, in še pri nekom, ki je po nekaj straneh besedila odgovoril, da ga stvar ne zanima, nato pa sem spoznal založnika Sama Vadnova, ki se je za Spotikanja ogrel, ne da bi rokopis sploh prebral. Zaupal je mojemu ugledu, všeč mu je bil tudi naslov.
Ko knjigo prebiraš, je hitro jasno, zakaj tak naslov; pišete o tem, kako si je zlasti oblast (pa ne samo oblast) ves čas, ko ste bili urednik informativnega programa, prizadevala, da bi si tako ali drugače izborila dominanten vpliv na uredniško politiko televizijske hiše.
Tu ne gre za spomine, ampak za dokumentirano kronološko pripoved, za opis časa in dogodkov, po eni strani tudi za ogledalo sedanjim dogodkom. Ne pišem o posameznikih osebno, ampak o tem, kako so v določenih primerih ravnali, ali v interesu strank ali pa tudi v interesu kariere oziroma ohranjanja svojega položaja. Seveda pa je to le eno od treh poglavij v knjigi, v drugih dveh pišem o oddajah in številnih polemikah, ki so sledile, pa o izkušnjah na mestu varuha pravic gledalcev in poslušalcev in na koncu o nemoči programskega svetnika, ko spotikanj tudi ni bilo prav malo.
