Znani običajno svoje domove zapirajo pred javnostjo, vi pa ste se ga odločili nastežaj odpreti in vanj povabiti gledalce. Bo to na neki način vdor v vašo intimo?
Zdelo se mi je prav, da po tem, ko sem obiskal toliko ljudi tam, kjer živijo, se zabavajo in družijo, zdaj jaz njih, kot pravi gostitelj, povabim k sebi domov, da skupaj proslavimo ta žlahtni jubilej s predstavo, ki bo res posebna in si jo bodo zares zapomnili.
Kako nenavadno bo igrati v lastnem domu? Ali bo za vas morda zato bolj sproščeno?
Mislim, da bo ravno nasprotno. Navajen sem odra in odziva občinstva, zdaj bo treba igrati v popolnoma novih okoliščinah, in čeprav bom na mestu, kjer se najboljše počutim, se mi zdi, da bom predvsem pogrešal reakcije, ki sem jih vajen. Po drugi strani pa je zame kot igralca to tudi nov izziv, nekaj, kar ni vsakdanje in je v tem pogledu osvežitev.
Ste morali za dovoljenje vprašati vse družinske člane ali ste vi tisti, ki doma nosi hlače in torej obvelja njegova?
Pri nas doma nosi hlače tisti, ki ima kaj povedati. Vedno kdo drug vleče naprej in ta štafeta se vedno prenaša. Včasih sem to jaz, včasih Tanja, zadnje čase hčerki tudi pogosto oblečeta te hlače, kar mi je zelo všeč. Rad sledim njunim idejam.
Kako se je Đuro spremenil od prve do zdaj petstote Đurologije?
Če sem se spremenil, ne vem, vem pa, da sem bogatejši za veliko novih izkušenj.
Predstave prek interneta nikakor ne morejo nadomestiti gledališča v živo, pa vendar – vidite v njih kakšne prednosti?
Zaradi trenutne situacije smo prisiljeni delati tako. Veliko gledališč zdaj tako funkcionira. Ne mislim pa nadaljevati tega, ko se bodo razmere normalizirale. Upam, da bomo gledališčniki lahko spet kmalu stopili pred živo publiko, iz oči v oči, na nekaj metrov, v istem prostoru, čisto organsko, brez kamer in zaslonov med nami.
Preteklo leto je bilo za vse nas precej čudno, temačno, strašno, tudi depresivno. Kako ste ga vi osebno doživljali in kako ste ohranjali zdravo glavo?
Iskreno, ne morem se pritoževati, da mi je to leto prineslo kakšne velike glavobole in depresije. Zadnja leta sem preveč potoval, nastopal, snemal, koncertiral z bendom in nekako sem si želel imeti kak mesec, dva, da mi ne bi bilo treba nič delati in nikamor potovati. No, pa se mi je ta želja uresničila. Na žalost na način, ki si ga nikakor nisem želel.
Umetnost je v koronačasu doživela še posebej težak udarec, pa že prej na tem področju pri nas ni bilo ravno rožnato. Kaj menite, kakšna je njena prihodnost?
Žal šele v tej situaciji zares vidimo, kako zelo je umetnost pomembna ljudem, ki o njej odločajo. Prihodnost je odvisna od tega, koliko časa bo vse skupaj trajalo in ali se bodo ljudje »zbrihtali« ter začeli zavedati pomembnosti umetnosti in kulture nasploh.
Vašo ženo Tanjo Ribič pravkar gledamo v novi Netflixovi seriji Zero Chill, vi pogosto snemate v Italiji in drugod po Evropi. Je vajina prihodnost v Sloveniji ali se nameravata še bolj osredotočiti na tujino?
Ne jaz ne Tanja nisva toliko obremenjena s kariero, da bi zaradi tega spreminjala svoje življenje. Doma je še vedno najlepše živeti, delala pa bova še naprej tudi v tujini, če bova le imela priložnost za to in če naju bo to veselilo.
Mimogrede, pred kratkim ste na instagramu objavili (staro) fotografijo z Bradom Pittom. Imate še stik z njim ali Angelino oziroma s kom ohranjate prijateljstvo po njuni ločitvi?
Zelo redko smo v stikih po njuni ločitvi in ne drezamo v to. Vsi ljudje imajo podobne težave, onadva pa sta ob tem res izpostavljena in to jima gotovo ni všeč. Tudi prijatelja ne pokličeš v takšni situacij, da ga vprašaš: »Ej, stari, kaj ti je naredila ta p…?«, kaj šele da bi o tem govoril z nekom, s komer se poznaš le bežno.
Kaj še pripravljate oziroma delate, se obeta kakšen nov projekt?
Spet veliko pišem. Ta čas sem najbolj izkoristil za to. Mogoče je čas za novo knjigo, čeprav se prva Mojih 50 še vedno dobro prodaja.