Medtem ko ima v družinah po navadi oče glavno besedo, se pri Škofovih v poklicni sferi stvari obrnejo: v gledališču sin Luka Martin kot režiser prevzame vajeti, oče Janez pa ga mora kot igralec ubogati. Z dramo Figa sta se v takšni situaciji znašla že drugič, prvič sta namreč v teatru sodelovala že leta 2017 v komediji Županova Micka.
Delo z očetom
»Prvič je bilo težje, pa ne vem, zakaj. Zdaj pa je bilo sodelovanje odlično,« pove Luka Martin. »Oba sva delovala jako profesionalno, brez zadržkov sem ga lahko usmerjal. Sem mu pa z veseljem prisluhnil, ko je bilo govora o vsebini predstave. Oče je znal prizemljiti marsikatere ekipne nebuloze in histerije,« prizna in zatrdi, da med njima ni nobenega pričkanja, prav tako oče ni deležen nobenih protekcij. »Zagotovo ga imam od vseh še najraje, a ga na odru tretiram kot igralca. Drugače se ne da. Tudi on od mene ničesar drugega ne pričakuje.« Kako pa na njuno sodelovanje gledajo ostali igralci, se jim morda vseeno zdi, da ima Janez kakšen poseben tretma? »Ne vem, z ostalimi se o tem nisem pogovarjal. Najbrž bi mi kdo kaj rekel. No, znajo pa igralci po garderobah 'šimfati', pa to do mene niti ne pride. Upam, da se ni nihče počutil ogroženega zavoljo naju. Vsak ima v mojem srcu veliko prostora, čeprav so ene prav posebne živali ti igralci, z mojim očetom vred. Tako kot jih ljubim, jih tudi sovražim med procesom,« prizna.
Umetnost v genih
Ljubezni do umetnosti Luka Martin ni prevzel le od očeta, tudi njegova mama Duša je režiserka. Znana starša sta ga seveda zaznamovala, »ampak v to se ne bi spuščal,« mu ni prijetno govoriti o tem. Prizna, da sta seveda malo »kriva«, da je postal režiser. »Še najbolj pa sem 'kriv' sam, ker se mi ni ljubilo stopiti iz tega mehurčka gledališke umetnosti. A vendar do osemnajstega leta nisem verjel, da bom zakoračil na AGRFT.« Še bolj je očitno umetnost položena v zibko njegovima otrokoma, hčerki Mili (15 let), ki jo ima z bivšo ženo, igralko Mojco Fatur, in sinu Malinu (sedem let), ki ga ima s partnerko, plesalko Tino Valentan. »Iskreno upam, da ne bosta umetnika,« preseneti Luka Martin. »Vsaj ne v Sloveniji. Tu je z umetnostjo križ. Konec koncev ves čas govorimo o kulturi, o umetnosti pa ne duha ne sluha. In mi umetniki smo paraziti, kakor nas naslavljajo 'janšisti in klerikalci', pa zavrti ruralci. Skratka, glede na razmere bi si še najbolj želel z družino vred pobegniti nekam v tujino. Tam pa sta lahko zaradi mene tudi umetnika.«
Internetni teater – avtogol
Edina možnost obiska in ustvarjanja gledališča je trenutno prek interneta, a kot takšno nikakor ne more doseči svojega namena in nastaviti ogledala družbi. »Internetno predvajanje predstav je strel v koleno. Avtogol. Sprenevedanje, ki ustreza času laži. Nekdo je pač moral na neki način upravičiti sredstva, izkazovati ministrstvu lojalnost, pa tudi če ga vodi največji izdajalec slovenske umetnosti. Prenašanje prek interneta je izkazovanje pridnosti, ne pa lucidnega tehtanja resnice,« je prepričan 38-letni režiser, ki je zato Figo režiral kot predstavo za gledališče, ne za internet.
Najtežje je odrasti
Jadran, osrednji junak Fige, meni, da je treba najprej počistiti s svojo preteklostjo, da lahko polno zaživiš v sedanjosti. Se Luka Martin s tem strinja? »Mah, preteklost je že včeraj. In včeraj je bilo težko. Morda je dobro spregovoriti o travmah iz otroštva, res je pametno prej ali slej odrasti. Ne biti otrok in ne biti starš, ampak v vseh odnosih odrasel. To je najtežje in za to moraš vedeti, kako si reagiral kot otrok in kako so starši s teboj postopali, se do tega opredeliti, razumeti njihovo početje v kontekstu njihovega odraščanja ... Ni napak napisati lastne biografije, tako ali drugače, a s tem te preteklost ne bo nikoli zapustila. Počistiti se v resnici ne da nič, v duhovnem smislu se lahko razbremeniš, drugače uvidiš življenje, poskušaš spremeniti svoje vzorce delovanja. To se trudim, imam pomoč terapevtov, nočem pa preveč staviti na to. Življenje se mi zdi tudi z določenim bremenom vredno živeti. Ni samo lepo, je pač tudi težko. In to je zame živeti 'na polno'.«
