Vrtičkarje so snemali pet sezon, režiral jih je Jure Pervanje, igrali pa so še Maša Derganc, Barbara Lapajne, Alojz Svete, Gojmir Lešnjak - Gojc, Matjaž Tribušon, Barbara Zajc, Jette Ostan Vejrup … Uvodni song »Vrtičkarji, vrtičkarji, vrtičkarji«, ki sta ga napisala Andrej Rozman - Roza in Boštjan Požar, se je močno zasidral med gledalci.
Leta 2000 je na spored nacionalke prišla humoristična serija Vrtičkarji, ki se je osredotočala na slovensko (oziroma ljubljansko) posebnost – ljubezen do brskanja po zemlji.
V njej so igrali sami odlični slovenski igralci, med njimi tudi Brane Grubar, ki se serije spominja z veliko nostalgije. Igral je strogega, resnega Polkovnika, ki so si ga gledalci zapomnili do danes. »Moram reči, da me Polkovnik še vedno spremlja. Na tržnico raje ne grem, ker tam za mano še vedno kdo zakliče: 'O, Polkovnik, pridi k meni!' Saj ne, da je mučno … Tudi jaz ga imam rad, predvsem ker gre za zabavno zvrst in dobro serijo in ker mi je uspelo opraviti pošteno delo,« je prepričan Brane. In to kljub temu, da si s Polkovnikom nista kaj prida blizu. »V meni ni Polkovnika tako rekoč nič, a sem uganil, kakšen je – z vsem svojim ozadjem, preteklostjo in sedanjostjo, zato ga ni bilo težko igrati. Glavna maska pa so bili brki,« se spominja smeje.
Časovni pritiski
Upokojeni igralec, ki bo prihodnje leto praznoval osemdeseti rojstni dan, je letos navdušil tudi v seriji V imenu ljudstva. Prihodnje leto na spored prihaja druga sezona in upamo, da z njo preživi tudi odvetnik Zajc, ki je v prvi negotovo končal v bolnišnici. Še ena vloga, na katero je Brane zelo ponosen. »Ta lik mi je zelo blizu, tako po karakterju kot etičnih načelih, zato sem ga igral z veliko slastjo.«
Se je pa snemanje ene in druge serije precej razlikovalo, danes je največji problem predvsem časovni pritisk. »Med snemanjem V imenu ljudstva je nad nami ves čas visel urni kazalec, pri Vrtičkarjih pa pritiska časa nismo toliko čutili, vse je bilo bolj sproščeno – tudi ker gre za humoristično serijo. Veliko ljudi je bilo vsakič na sceni, pogosto so se stvari zgodile nepredvideno, skozi improvizacijo, a ker smo bili uigrani, je bilo tudi tisto pogosto uporabno,« se spominja in na koncu še z žalostjo pomisli na »imenitne soigralce, ki jih ni več«, Jerneja Šugmana, Gašperja Tiča in Petra Musevskega.
