Vsak še tako droben cvet nam v pomladnem času na obraz pričara nasmeh. Napoveduje nam prihajajoče prebujanje narave ter nas zopet napolni z optimizmom in voljo do življenja. Med tovrstne najzgodnejše cvetoče rastline zagotovo spada tudi grm rumeni dren (Cornus mas L.). Pravzaprav zacveti še v pozni zimi in je pri nas eden izmed prvih cvetočih grmov.
Drobni rumeni cvetovi rumenega drena so združeni v kobulasta socvetja in se na rastlini pojavijo še pred olistanjem. Mejice ob potokih ali strma apnenčasta pobočja med kamenjem na Krasu in v Istri se spomladi zaradi cvetočega drena spremenijo v sončno obarvane žive meje. Rumeni dren je eden izmed naših lepših naravno rastočih grmov. V bujnem cvetenju pride do izraza še posebej na suhih in odprtih površinah, kjer je izpostavljen soncu in vetru. Takšni grmi so zgoščeni in zbiti ter zaradi tega še bolj opazni.
Dren, ki raste v senci drugega grmovja ali dreves, pa je s cvetenjem skromnejši. Kasneje se dren odene v zelenino številnih ovalnih lističev, ki imajo značilno močno izražene listne žile. V avgustu pa se med zelenino že začno bleščeče svetlikati živo rdeči plodovi (drnulje), ki dozorijo proti koncu avgusta ali pozneje, odvisno od lege in nadmorske višine. Za dren je značilno, da so mlade veje zelo elastične in se enostavno upogibajo, med tem ko je njegov star les zelo trd. Stare veje zlepa ne počijo in marsikaj prenesejo. Celo sneg, ki vejo razkolje po sredini, drenu ne more do živega. Vsak del se namreč obraste. Mlade veje pa se ob stiku s tlemi zelo hitro tudi ukoreninijo.
Vsestransko uporaben
Dren je zelo priljubljena in vsestransko uporabna hortikulturna rastlina, ki je enostavna za gojitev. Na vrt ga lahko bodisi umestimo kot cvetoč grm bodisi ga oblikujemo v živo mejo. Njegova zgoščenost in zbitost ter enostavno obrezovanje omogočata oblikovanje neprehodne žive meje. Sneg ga ne poškoduje, vsako leto bujno cveti, avgusta pa še plodi, in to kljub obrezovanju. Dovolj jo je obrezati enkrat na leto. Kaj si torej lahko želimo še boljšega! Čeprav je tovrstna živa meja listopadna, je tako gosta, da se skoznjo tudi v zimskem času zelo malo vidi.
Prav tako je idealna, če želimo na svoj vrt privabiti tudi druge prebivalce narave. V pomladanskem času predstavlja pomembno prvo čebeljo pašo. Med letom z vso gostoto svojega listja ponuja zavetje pticam, ki si v njej spletejo gnezda. V poznojesenskem času pa jim plodovi dajejo hrano. V spodnjem delu žive meje si domovanje poišče tudi kakšen jež. Poleg oblikovanja v živo mejo ali grm lahko dren oblikujemo še kot manjše drevoredno drevo s kroglasto oblikovano krošnjo. Zaradi enostavnega obrezovanja je zelo primerno za javne zelene površine.
Veliko več kot le za okras
Poleg naštetega je imel dren že od nekdaj povsem praktično uporabno vrednost za človeka. Dren, kot enega izmed naših trših lesov, so vedno uporabljali za zobe grabelj, tako da se je običajno prej zlomil ročaj kot pa zobje. Rogovile so uporabljali za kljuke vrvi, s katerimi so vezali bremena sena ali naložene vozove. V Policah, na obrobju Šentviške planote, so rdeči dren uporabljali za »bergle«, v katere so naložili seno in ga tako s strmih višjih ali nižjih delov na ramenih prinesli domov na Platone. Nekoč, ko so se otroci igrali predvsem zunaj in so se veliko pomembnih življenjskih veščin naučili v »enajsti šoli” in ne na spletu, so v naravi prav dobro prepoznali dren. Služil jim je za izdelavo preprostih igrač, kot so lok in puščice. Zelo prožni in dovolj močni drenov les je bil idealen.
Še danes pa lahko mlade prožne drenove veje uporabimo za spletanje vrtnih ograjic in opor za rastline. Ustvarjanje nam bo v užitek, hkrati pa bodo takšni vrtni elementi naš vrt popestrili. Glede na to, da bodo iz naravnih materialov, jih bomo čez nekaj časa preprosto odvrgli na kompost in jih nadomestili z novimi. Morda pa se bodo drenove ograjice in opore ukoreninile, ozelenele in tako živele še dolgo časa.
Zdrav kot dren, trden kot dren in še bi lahko naštevali ljudske reke, ki drenu pojejo slavo. Vse našteto resnično drži, zato si dren na domačem vrtu prav gotovo zasluži kakšen kotiček.
