Na njihovih nekdaj naravnih rastiščih skoraj ni več velikih rastišč šentjanževke, tavžentroža je postala redkost, košutnik še posebej, tudi za arniko in srčnico se je treba potruditi ... Biologinja Petra Sladek iz društva Raznolikost nam je pojasnila, kako in zakaj je vzgojene sadike teh zdravilnih zelišč dobro posaditi na domače travnike in vrtove. O tem, da zdravilnih zelišč v naravi ni dovoljeno nabirati v večjih količinah, pa nam je nekaj povedal dr. Jože Bavcon iz Botaničnega vrta v Ljubljani.
Počasi izginjajo.Se spomnite travnikov svojega otroštva? Na njih je raslo vse, kar je dandanes mogoče najti le še redko. »To so bili arnika, tavžentroža, košutnik, srčnica, očec, špajka, netresk, zdravilna strašnica, rosika, prava lakota, plahtica, bodeča neža in še bi lahko naštevali,« pravi Petra Sladek, univ. dipl. biologinja, ki pripravlja doktorat na temo znotraj sistemske botanike. Doma je na kmetiji sredi gozdnatih dolenjskih gričev, v Lazah pri Gobniku oziroma pri Gabrovki. Organizirali so se kot Društvo botanični vrt Raznolikost (www.raznolikost.si). Svojo kmetijo s številnimi živalmi in vrstami rastlin z veseljem razkažejo obiskovalcem, organizirajo pa tudi različne delavnice.
Pri njih se vračajo.Njihova oblika življenja in kmetovanja je dober zgled, kako lahko v svoje okolje privabimo samonikle vrste rastlin in živali. »Pred petimi leti sem se s starši preselila na 16 hektarov veliko samotno samooskrbno kmetijo, na njej ne uporabljamo umetnih škropiv in gnojil. Na kmetiji imamo, sicer bolj za veselje, okoli sto živali, tako eksotičnih kot kmečkih, od slednjih številne avtohtone pasme, od drežniške koze do štajerske kokoši. Na kmetiji vzgajamo več kakor tisoč vrst rastlin, od kaktej, mesojedk, trajnic, dreves, sadja do zelišč in zdravilnih rastlin, travniški sadovnjak pa dopolnjujemo s starimi sortami sadnih dreves. Posledica vsega tega je, da v nekaj letih, odkar skrbimo za ta naš prekrasni košček sveta, vsako leto opazimo kakšno novo samoniklo vrsto živali ali rastline, ki se je naselila tu. Travniki postajajo vse bogatejši s cvetlicami in metulji. Naselile so se zelene rege in nekje zelo blizu gnezdi zelena žolna. Ker je rastlin in živali res veliko, smo se formalno organizirali v botanični vrt in mini živalski vrt.« Članom društva Raznolikost so na voljo vsa semena z njihovega vrta, prav tako stare sorte zelenjadnic ter zelišča in zdravilne rastline.
Potrgajo prav vse cvetove.Razlogov, da so nekatere zdravilne rastline v naravi pri nas skoraj iztrebljene, je več. »Razlog je v biologiji vrst in, povedano naravnost, v človeškem pohlepu. Če je rastlinska vrsta enoletnica, opravi svoj življenjski krog, od semena, sejančka, cvetenja in spet do semena, v enem letu. Dvoletnice za cel krog potrebujejo dve leti in običajno cvetijo v drugem poletju. Še posebej pri dobro poznanih vrstah, kakršna je na primer arnika, smo ljudje sposobni pobrati vse cvetove na enem travniku – že če vsakdo vzame le nekaj koškov. Če tako onemogočimo razvoj svežih semen in njihovo padanje na tla, onemogočimo obnavljanje populacije. Arnika lahko z neke lokacije izgine v letu ali dveh. Trajnice so proti pobiranju malce odpornejše, a če pobiramo korenike, kot pri špajki ali košutniku, to pomeni, da izkopljemo in uničimo celotno rastlino. Poleg pobiranja je škodljiva prezgodnja košnja, njen učinek je enak pobiranju, le da zajame tudi druge vrste rastlin na travniku, torej travniške cvetlice. Večinoma je škodljivo tudi gnojenje, paša in melioracije, pa seveda pozidava zemljišč,« pojasnjuje biologinja.
Zeli bodo takoj pri roki. Če so neokrnjena rastišča v bližini, se bodo rastline sicer vrnile same, če jih ni, preostane le človekova roka, da popravi storjeno škodo. Nadvse koristno je zdravilne rastline posaditi in posejati na domače vrtove, od koder se bodo lahko spet razsejale v naravno okolje. »Tako jih bomo imeli takoj pri roki! Ne bo nam jih treba nabirati v naravi in sodelovati v nadaljnjem uničevanju njihove populacije. Tako sodelujemo pri ohranitvi teh vrst in njihovem vračanju v okolje. Če nam uspe na travniku vzpostaviti, na primer, populacijo tavžentrože, je zelo verjetno, da smo ustvarili okolje, v katerem bo ponovno prostor še za številne druge vrste rastlin, živali, mikroorganizmov, ki tu prej niso mogli obstati. Te spremljajoče vrste so pogosto za laike neopazne, a vsekakor zelo pomembne za večjo biodiverziteto, za stabilnost travniškega ekosistema in za vse, kar nam travnik lahko ponuja.«
In kaj vse lahko gojimo? Marsikaj! »Gozdne vrste posadimo v senco kakega drevesa, druge na sonce. Močvirske rastline, kakršne so vodna meta, mrzličnik in zdravilna strašnica, sodijo v okrasno jezerce, večina vrst pa ima raje suha tla. Za zdravilne rastline, ki izvirajo s suhega kraškega terena, lahko v prst primešamo malo apnenčevega peska. Predvsem pa zdravilnih rastlin s sušnih tal ne razvajajmo z gnojenjem in zalivanjem. Če se bodo morale za preživetje malce potruditi, bodo vsebovale več zdravilnih snovi!«
Ne izkopavajmo, posadimo vzgojene sadike! »Enoletne in dvoletne rastline, kakršna je denimo tavžentroža, je skoraj nemogoče presajati. Smetlika, na primer, je poleg tega polparazit, zajeda korenine trav in jo je nemogoče presaditi. Rastline, kakršna je košutnik, se zelo težko vrastejo in običajno hirajo in propadejo. Še zlasti s prstjo, ki se nujno drži korenin, lahko v vrt prinesemo kakšnega škodljivca. Poleg tega gre pogosto za redke in zavarovane vrste, ki jih že po zakonu ne smemo izkopavati. Po drugi strani imajo sadike, vzgojene v lončkih, zdrav koreninski sistem in se enostavno presajajo in zlahka 'primejo'. Posebej pri enoletnih vrstah je najboljša neposredna setev v lepo razrahljano prst. Rastlina se bo razvila brez presajanja. Naravo obremenimo le toliko, da naberemo nekaj zrelih semen za začetek, če jih ne moremo kupiti. Je pa v tem primeru lepo vsaj kakšno sadiko posaditi tam, kjer smo pobrali semena,« svetuje Petra Sladek.
Zdravilne rastline posadimo na domači vrt! Petra Sladek nam je naštela in opisala kar nekaj zdravilnih rastlin, ki bodo uspevale tudi pri nas doma in nam lajšale vsakdanje tegobe. »Vse naštete zdravilne rastline zdravijo poleg navedenih še druge težave. Navajam le možnosti za uporabo, ki se je varno lahko lotijo tudi začetniki, saj se zdravilnost ob napačni uporabi kaj hitro lahko spremeni v strupenost,« opozarja.
Arnika (Arnica montana) potrebuje humozno in bolj kislo prst. Je dvoletnica. Sejemo jo spomladi. Prvo leto razvije le rozeto listov, cveti v drugem letu. Na vsaki rastlini pustimo vsaj en košek dozoreti, in tako se bo sejala sama. Uporabljamo jo predvsem za zdravljenje različnih ran na koži.
Tavžentroža (Centaurium erythraea, druge tri vrste so še bistveno redkejše) je dvoletnica. Raste v revni in bolj suhi prsti. V vrt, še bolje na travnik jeseni posejemo semena in rastlinice pustimo pri miru. Poskrbimo, da na vsaki rastlini dozori vsaj nekaj plodov, in sejala se bo sama. Ureja prebavo, ves prebavni trakt, izboljšuje krvno sliko in splošno počutje.
Šentjanževka (Hypericum perforatum, preostale vrste so manj uporabne) potrebuje bolj suho prst, predvsem pa to, da jo pobiramo zmerno. Rastlina je precej trdoživa, v ugodnih razmerah se hitro namnoži, ne prenaša pa pogoste košnje. Uporabljamo jo predvsem zunanje, za zdravljenje opeklin.
Košutnik (Gentiana lutea), pravijo mu tudi encijan, vendar je slednje ime pogosto v uporabi tudi za modro cvetoče blazinaste predstavnike rodu. Je dolgoživa gorska trajnica, ki živi vsaj nekaj desetletij in raste zelo počasi. Vročine ne mara. Na nadmorski višini pod 400 metrov jo sadimo v hlad, na primer ob severni steni stavbe. Posadimo mlade sadike, vzgojene v lončkih, saj se starejše, posebno izkopanke, zelo slabo vrastejo, če sploh se. Spodbuja tek in zboljšuje prebavo ob bolezni ali živčni izčrpanosti. Zboljšuje kri.
Srčnica (Leonurus cardiaca): kraška trajnica, ki zelo dobro raste v vsaki bolj suhi prsti. Rada se zaseje sama. V čajnih mešanicah podpira delovanje srca.
Smetlika (Euphrasia rostkoviana in še 13 drugih vrst): enoletnica in polparazit. Zajeda predvsem korenine različnih trav. Zato je edina možnost, da jo sejemo v razrahljano prst na bolj suhem delu travnika. Kot pove že drugo pogosto ime zanjo – očec, pomaga pri številnih težavah z očmi.
Špajka (Valeriana officinalis): dolgoživa trajnica, znana tudi kot baldrijan. Raste naj v polsenci na bolj svežih in vlažnih tleh. Koreninska gruda naj bo obvezno v mrežici proti voluharicam. Je močno pomirjevalno sredstvo.
Zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis): trajnica, ki potrebuje sonce in vlažna ali, še bolje, mokra tla. V naravi raste na poplavnih travnikih. Ustavi krvavitve iz nosa, zdravi opekline in pike žuželk. Hkrati je edina hranilna rastlina za gosenice zavarovane vrste metulja Maculinea nausithoides.
Rosika (vse tri vrste rodu Drosera): trajnice, ki potrebujejo sonce in zelo kisla tla. Posadimo jih na šoto ali šotni mah, ki sta stalno prepojena z deževnico. Kapljice lepila na listih, s katerimi te mesojede rastline lovijo žuželke, vsebujejo tudi naravne antibiotike. Zato listi delujejo na rane kot zdravilni obliži, ker rano zaprejo, vlažijo in preprečujejo okužbe. Vendar mora biti list brez plena.
Zlata rozga (Solidago virgaurea): trajnica, ki raste na soncu ali v polsenci. Zelo lepo se razvije tudi na gredici. V čajni mešanici in majhni koncentraciji je uporabna za čiščenje organizma, saj spodbuja delovanje ledvic in odvajanje vode. Posledično pomaga tudi pri vnetjih mehurja.
Plahtica (Alchemilla, vse vrste): drobna trajnica, ki raste na soncu ali v polsenci, raje na malo bolj vlažnih ali vsaj svežih tleh. Sadimo jo na skalnjak ali na gredico, kjer pa jo je treba redno pleti. Pomaga pri glavobolu, vnetjih oči, bolečinah v zobeh in nahodu, bolečinah v prebavilih.
Na domačem vrtu naj ne manjkajo tudi:
Netresk (Sempervivum tectorum, na Donački gori še endemna vrsta S. juvanii): sukulent, ki ga posadimo na sončne škarpe, skalnjake, zidove. Rozete se razraščajo kot rastline jagod. Rozeta, ki zacveti, po cvetenju propade. Dobro znan za odpravljanje bolečin v ušesu.
Materina dušica (vse vrste rodu Thymus, imajo nekoliko raznoliko kemijsko sestavo in s tem povezane možnosti za uporabo): blazinaste trajnice, ki uspevajo na soncu in revnih, suhih, plitkih tleh, tudi na zidovih in skalnjakih. Eterično olje, ki ga vsebujejo vse vrste, učinkuje močno protimikrobno in protibakterijsko. V starih časih je bila materina dušica oziroma timijan edini antibiotik.
Žajbelj (Salvia officinalis): nizek grmiček, ki ga običajno gojimo v vrtu. Vendar raste tudi v naravi, na nekaj mestih na Krasu. Kolikor bolj suho in revno zemljo bo imel, toliko močnejši bo njegov vonj. Njegovo latinsko ime pomeni »zdraviti«. Uravnava potenje, krepi živce, izboljšuje prebavo mastne hrane, zboljšuje kroženje krvi, ureja menstruacijo.
Čemaž (Allium ursinum): je trajnica, ki večji del leta preživi v tleh kot čebulica. Raste v senci in se lahko zelo hitro razrašča. Je precej pogosta rastlina, a vendar ga vsaj v okolici mest neusmiljeno in na veliko pobirajo, zaradi česar se lokalne populacije čemaža zmanjšujejo. »Na primer, za Halo Tivoli v Ljubljani je bilo včasih razsežno rastišče čemaža. Zadnja leta ga je vse manj, rastišče je sredi aprila videti kot pokošeno.« Čemaž, tako kot drugi luki, zboljšuje odpornost in krepi organizem, deluje tudi antibiotično.
Dva Petrina recepta za pokušino
Timijanov sirup – proti kašlju
Sestavine: sveži lističi timijana, sladkor
Priprava: v litrski kozarec nalagamo sloje – za prst svežih lističev in dve jušni žlici sladkorja. Tako nalagamo do vrha, zadnji sloj je sladkor, ki naj pokrije vse lističe. Kozarec zapremo in postavimo za nekaj tednov na sonce, da se sladkor stopi. Ker zel vsebuje zelo malo vode, lahko sladkor, ki se noče raztopiti, stopimo z dodatkom malo vode in rahlim segrevanjem. Vroč sirup, ki ne sme zavreti, vlivamo v manjše stekleničke in dobro zapremo. »Po ena čajna žlička timijanovega sirupa zjutraj in ena zvečer zelo hitro odpravita tudi trdovraten kašelj,« svetuje Petra Sladek.
Trpotec in rman – za robinzonski naravni obliž
»Če se urežemo ali opraskamo kje v naravi in pri roki nimamo obliža ali vsaj robčka, lahko za ustavitev krvavenja uporabimo to zelo pogosto rastlino. En list trpotca in en list rmana zgrizemo in s kašasto maso prekrijemo rano. Adstringentne snovi iz listov zelo hitro ustavijo krvavitev.«
Dr Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta v Ljubljani: »V naravi rastlin ne bi smeli nabirati v večjih količinah, posebej ne za prodajo!«
»Mnoge zdravilne rastline rastejo tudi ob poteh, nekdanjih kolovozih, po katerih se je vozilo občasno, ker se ni tako vneto kosilo. Tam je vedno rasla kumina (Carum carvi). Tudi na planinah, kje se je pasla živina, je je bilo vedno dovolj. Potrebuje zbita tla, potem na soncu razvije prave vonjave. Danes v planinah mnogi gnojijo celo z mineralnimi gnojili, kolovozov ni več, ker so to široke poti, enkrat ali največ dvakrat pokošenih travnikov pa je tudi bore malo. Tudi tavžentroža (Centauriumerythraea) je rasla na kolovozih, na malo vlažnejših kakor kumina. Vedno je je bilo povsod dovolj, spet ob robu gozdov, na plitvih travnikih. Teh ni več, ker se zaraščajo. Čudovitega barvnega in rastlinsko bogatega prehoda iz travnika v gozd marsikje ni več. Ostajata gozd in travnik. Šentjanževke (Hypericum perforatum) so bile del gozdnega roba, posek. Te bodo, vsaj prehodno, z velikimi goloseki zaradi lubadarja dobile največje površine. Tudi mesta po požarih so njihova rastišča, drugače pa spet suhi travniki. Arnika (Arnica montana) je doma na zakisanih senožetih. Le kdo jih še kosi, zaraščajo se!«
Šopek le za osebne potrebe? Tega mi žal ne znamo! »V naravi po konvenciji o biodiverziteti pa tudi po našem zakonu rastlin ne bi smeli nabirati v večjih količinah, posebej ne za prodajo, temveč nekaj malega za osebne namene. To je za slovenske razmere nič, ker to pomeni šopek rastlin, ki ga lahko držimo s tremi prsti, tega pa mi žal ne znamo.Za vse rastline po konvenciji o biodiverziteti velja splošna prepoved nabiranja v naravi. Leta 1996 jo je podpisala tudi Slovenija. Od leta 2004 je potem še razširjena odredba o zavarovanih rastlinah, ki še dodatno opredeljuje zavarovane vrste. Skratka, nabiranje v naravi za razmere, kakršne smo poznali nekoč, danes ni več dovoljeno. To je najlažje pravilo.«
Rasti morajo v podobnih razmerah! »Zdravilne rastline lahko pridelujemo v kulturi. In tako bi to morali v prihodnje tudi delati. Dejansko bi moralizdravilne rastline za porabo pridelovati. Vendar je za to treba veliko vedeti o ekologiji rastlin v naravi, če hočemo, da vsebujejo te rastline učinkovine, ki jih imajo v naravi. Rasti morajo v podobnih razmerah. Pridelava kar tako na hitro žal ne gre. Rastlina, ki raste v intenzivni pridelavi, namreč nima sekundarnih ali, povedano drugače, zdravilnih snovi. Biti mora pod stresom, da te snovi izloča, in potem so te uporabne za zdravila. Tega se je spet treba naučiti. Ni vsaka zemlja za vsako rastlino. Res pa je, da si na vsakem vrtu lahko pričaramo cvetoč travnik, če le nismo preveč zaljubljeni v angleško trato.«
