L. M.

##IMAGE-3761322##

Zdravstveni delavci so bili v koronačasu deležni upravičene podpore in hvaležnosti javnosti za skrb in požrtvovalno delo: v bolnišnicah, domovih za starejše občane, na terenu. Med epidemijo in samoizolacijo so kljub bojazni za svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih opravljali res težko in zahtevno delo s starejšimi, obnemogli, ter bolnimi, tudi s Covid-19. Mnogi so delali krepko čez 12 ur na dan, družina in počitek sta bila nekaj časa na stranskem tiru.

V teh izrednih časih in ob nedavnem mednarodnem dnevu medicinskih sester (12. maj) smo za »gostjo« na zadnji strani našega časopisa izbrali diplomirano medicinsko sestro Vlasto Femc iz naselja Muhaber pri Novem mestu. 28 let že predano dela v zdravstvu, zadnja leta kot patronažna sestra in tudi v koronačasu ni bila na terenu, med ljudmi, ki so potrebovali njeno pomoč.

»Biti medicinska sestra je zame najlepši poklic - delo z ljudmi in za ljudi,« pove medicinska sestra Vlasta, ki je že kot otrok vedela, kaj si želi postati. »Vseskozi sem bila usmerjena v pomoč drugim. Kot prostovoljka v času šolanja sem dobila veliko izkušenj v gibanju Prijateljstvo bolnikov in invalidov in tu spoznala, da je zdravstvo zame prava pot,« pripoveduje sogovornica. Po srednji zdravstveni šoli v Novem mestu je odšla na študij za višjo medicinsko sestro v Ljubljano, po diplomi pa se je takoj zaposlila.

Začela je v Splošni bolnišnici Novo mesto na ginekološko-porodniškem oddelku, delala v internističnem in kirurškem oddelku in za vse te izkušnje je zelo hvaležna. Ko se je želela bolj posvetiti družini in majhnim otrokom, ji je bolj odgovarjalo delo brez dežurstev, praznikov in vikendov, zato je za nekaj let presedlala v Zdravstveni dom Novo mesto in nato v šolski dispanzer. Pred petnajstimi leti, ko se je pokazalo prosto mesto patronažne sestre, pa ni oklevala, kajti prav to si je od nekdaj želela. Zdaj že enajsto leto to delo opravlja samostojno, s podeljeno koncesijo.

Skorajda ne mine dan v letu, da se Vlasta ne bi s svojim avtom odpravila na teren, če je treba, tudi ob koncu tedna in praznikih ter v slabem vremenu. Pokriva večji del občine Straža in tu ljudi že dobro pozna, kar je gotovo prednost. »Moje delo je drugačno. Prihajam k bolnikom na dom, vstopam v njihovo intimno okolje, v njihove družine in moramo se sprejeti, začutiti. Vse je potem lažje,« pravi sogovornica in doda, da zato nikoli ne pokaže, da se ji mudi. »Ko sem pri njih, sem njihova, se jim posvetim, naredim, kar je treba, poklepetam in vse to jim res veliko pomeni. Med nami se stkejo lepe vezi,« pravi Vlasta.

Na dom prihaja tako k porodnicam in jim priskoči na pomoč pri negi dojenčka v prvih dneh po prihodu iz porodnišnice kot k starejšim in hudo bolnim. Prav slednjih je največ. Prevladujejo kronični bolniki, zato je največ prevezov kroničnih ran, dajanj injekcij, oskrb stom, menjav katetra, hranjenja po gastro stomi, itd. Veliko ljudi pride zgodaj iz bolnišnice in potrebna so posebna znanja oskrbe, zato se mora Vlasta nenehno usposabljati in izobraževati. Še kako pride prav tudi nasvet osebnih zdravnikov bolnikov, s katerimi dobro sodeluje.

»Patronažne sestre smo nekakšna vez med pacientom in osebnim zdravnikom. Res je, da prihajamo v hišo k pacientu, a nanj vedno gledamo celostno. V našo obravnavo je vključena cela družina in prav svojci so pogosto tisti, ki potrebujejo veliko naše podpore, razumevanja in nasvetov,« pove sogovornica, ki z občudovanjem in velikim spoštovanjem zre na ljudi, ki pogumno in vdano sprejemajo svojo bolezen in trpljenje. »Pri srcu mi postane toplo, ko vidim, da trpeč obraz še vedno premore iskren nasmeh, ko iz nemočnega telesa, ki je priklenjeno na bolniško posteljo, pride topla, prijazna beseda, ko nekomu stisk roke pomeni več kot vse drugo. Iz takih trenutkov tudi sama črpam prave vrednote za življenje,« razmišlja Vlasta Femc.

Odkrito pove, da jo je bilo zlasti prvi teden epidemije zelo strah, kot večino njenih kolegic iz zdravstva. Brez zaščite z masko in rokavicami ni šlo. V avtu ima s sabo tudi vezir, zaščitna očala, kapo in plašč ter zaščito za obuvala. »Če je kak sum, si prej vse to nadenem in šele potem vstopim. Varnost je na prvem mestu,« pravi.

Življenje pa Vlasti poleg službe osmišlja tudi družina s štirimi sinovi. Z možem Robijem sta si nov dom ustvarila na domačiji njegovih staršev na Muhaberju, kjer obdelujejo manjšo kmetijo. Najstarejši Blaž je po študiju strojništva že pri kruhu, David je študent elektro faksa, Tadej se pripravlja na glasbeni študij v Ljubljani, najmlajši Anže pa je šestošolec. Prav vsi so glasbeno usmerjeni, Blaž je celo član ansambla Prava stvar. Vlasta pove, da so radi doma in v naravi.

Sama uživa v drobnih trenutkih, ko poskrbi za rožice okrog hiše, speče domač kruh, odide na sprehod z možem in psičko, prebere kakšno dobro knjigo. V trenutkih tišine in miru dobi novo moč in energijo za delo.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 21. maja 2020