##IMAGE-3042141##

Voda, ta dragocena kapljica na naši Zemlji. Kakor brez kisika, tako tudi brez nje vsa živa bitja ne bi obstajala. To je osnova našega življenje in imamo srečo, da živimo na planetu, kjer je vode v izobilju in življenje cveti. Vsaj bilo jo je v izobilju. Vendar nas je to pokvarilo, ponašati smo se začeli kakor absolutni in vsemogoči gospodarji, kakor najhujši izkoriščevalci, ki samo jemljejo, ne misleč na to, da je vsako dragoceno stvar treba negovati, jo čuvati, če hočeš da bo prinašala še naprej korist, veselje in ponos tebi in tvojim potomcem.

V milijardah let se je Zemlja velikokrat spremenila, vendar je voda vedno ostajala v velikih količinah in bila na razpolago za vsa živa bitja. Človeška rasa pa je čudna, niso bile potrebne milijarde let, v kratkem času je s svojo bahavostjo in nepremišljenostjo že skoraj oropala Zemljo te dragocenosti .

Odlaganje odpadnega materiala, ki je prepojen s pesticidi in drugimi nevarnimi snovmi za okolje v bližini vodnih virov ali pa celo v reke, jezera, da nekoč bistra in pitna voda na daleč smrdi in na njenem površju plava gnijoč živelj in s tem voda počasi izginja. Da ne govorimo o mokriščih, nekoč smatrana za ničvredna smo jih intenzivno izsuševali, da bi dobili polja. Nihče se ni zavedal, da so mokrišča naravni zbiralniki vode tako pitne kot tudi za namakanje, ki preprečujejo poletne suše in tudi poplave, ker lahko zadržujejo velike količine vode. Vse poletje napajajo reke in podtalnice in pravzaprav skrbijo, da ne ostanemo brez pitne vode.

Neusmiljeno krčimo amazonski pragozd, kar pomeni večje globalno segrevanje, več sušnih obdobij in ekstremne temperature. Amazonski pragozd je naravni regulator podnebja na planetu in odvaja tudi ogljik – pljuča človeštva. V zadnjih letih je bilo podpisano veliko obvez za zaščito, toda na žalost krčenje se nadaljuje, saj to prinaša velike dobičke, nihče pa ne pomisli na posledice, na svoje otroke in vnuke, ki se bodo čez nekaj časa začeli dušiti, ostajali bodo tudi brez pitne vode.

Voda počasi izginja, le redki so še srečneži, ki imajo dostop do nje, vedno več je puščav, sonce je vse močnejše in suši še zadnje mlake. V zgodovini poznamo vojne zaradi vere, pridobivanje novih ozemelj, v novejšem času zaradi nafte. Vse to bo kmalu odšlo v pozabo, vojne se bodo pričele za vsako kapljico vode in tisti, ki si jo bo priboril bo najbogatejši na svetu.

Mar res želimo, da bodo naši potomci namesto nebesne modrine zrli le v sivo nebo, da jih bo slepil prah, ki ga bo veter vrtinčil po zraku, izza vseh vogalov se bodo plazile v agoniji trpeč pošastne sence vseh bitij. Tu in tam bo še kakšna blatna lužica, okrog katere se bo bil krvavi boj do zadnjega diha, za par blatnih kapljic. Vode ne bo več. Zemlja vsa izsušena, razpokana bo tiho ječala, le kam nas bo pripeljala naša prevzetnost, brezbrižnost? Pa to ni scena iz znanstveno-fantastičnega filma, če nas ne bo izučilo, nas čaka prav taka usoda.

Mogoče nam bo narava vseeno dala še eno, zadnjo priliko in se bo nebo stemnilo ter med močnim grmenjem in bleščečimi strelami poslalo blagodejne kapljice dežja. Predramili se bomo kakor Jerihonska roža in pohlepno srkali te magične kapljice, trava bo še enkrat ozelenela in nas opomnila na ponižnost, saj smo samo gostje na tem planetu.

Če ne bomo spremenili svojega mišljenja, obnašanja, bosta neusmiljeno sonce in vroči veter izbrisala vse sledi, da smo nekdaj na tem planetu bili tudi mi.

22. marec 1992 je bil na podlagi pobude konference Združenih narodov o okolju in razvoju v brazilskem mestu Rio de Janeiro proglašen za Svetovni dan vode in obeležen kot praznik. Razmislimo malo o vsem in prihodnosti naših vnukov in ravnajmo spoštljivo s to dragoceno kapljico.