Arhiv Lokalno.si

V soboto se je v občini Šmarjeta, na posesti družine Janežič, za vse prisotne zgodil blagoslovljen trenutek. Sprva deževen dan, ki je neumorno napajal zemljo skoz ves dan, se je ob 18. uri, ob začetku blagoslovitve obnovljenje Skuškove kapelice, spremenil v čudežno daritev neba. Posijalo je sonce. Srca prisotnih je kot meglica miru zajela toplina in glas besede je poudaril ljubezen. Otvoritev je odprl in vodil g. Janez Cvelbar, kateremu gre posebna zahvala. Njegova pričevanja so nas popeljala skozi zgodovino časa in nam razsvetlila podrobnosti Skuškove kapelice Matere Božje.

Kapelica je bila zgrajena po prvi svetovni vojni, zgraditi jo je dal Janez Skušek, po katerem sedaj kapelica nosi ime. Glede na pripovedovanje njegove hčerke Martine, jo je oče začel graditi star 30 let, gradnjo Lurške kapelice pa je bil prisiljen opustiti zaradi vpoklica na fronto. Med ujetništvom v Rusiji se je zaobljubil Mariji, da bo kapelico dokončal, če se bo srečno vrnil domov. In tako se je tudi zgodilo.

V tistih časih je bila kapelica znana po ''najboljši vodi'' v okolici Brezovice, zgrajena je bila namreč tik nad izvirom pitne vode. Vaščanke so hodile po vodo s škafi na glavah celo iz drugega konca vasi, kljub izviru Prinovec, ki jim je bil precej bljižji.

Usodo kapelice so skozi vrtince časa zaznamovali različni dogodki. Po drugi svetovni vojni je kip Lurške Marije ustrelil pijani objestnež. Kip je bil močno poškodovan, zato obnova ni bila možna. Po pričevanju tedaj živečih vaščanov je skrunitelj Marijin kipec ustrelil v oko, kasneje pa se je zgodilo, da je tudi sam popolnoma oslepel na obe očesi. Pritožil se je Mariji in ji v nagovoru rekel: ''Jaz sem tebi vzel eno oko, ti pa meni oba!'' Kasneje so kipec zamenjali z manjšim kipcem, katerega oltar spokojno krasi še danes. Tako se je zgodilo takrat. 

Ljubezen do boga ne pozna omejitve časa. Dobra srca majhnih ljudi so sklenila spone ljubezni in tako se je zgodila obnova stare kapelice.  Najpomembnejši človek pri obnovi je g. Janez Cvelbar, čigar odnos do božjih stvaritev nakazuje na čistost in zahvalo do boga. Janez Cvelbar je velik človek, ne samo, da je idejni oče obnovitve Skuškove kapelice, med drugim je vodil obnovitve mnogih kapelic širom Slovenije, in kot sam pravi: ''Leta me že počasi dohajajo, zato je ta zadnja.'' S spoštovanjem se mu vsi prisotni zahvaljujemo.  Po zaključku uvodnega govora g.Cvelbarja se nam je v božji besedi pridružil šmarješki župnik g. Janez Zdešar. Njegova prisotnost je zaznamovala trenutek, rek svetega pisma nas je opomnil na dejanja resnice. Sledila je sveta blagoslovitev. Žarki sonca so otoplili nebo, v srcih ljudi je zavladal mir.

Spoštljive besede množici je kasneje v govoru prisotnim predala tudi županja občine Šmarješke Toplice Bernardka Krnc, kateri gre prav tako velika hvala.

Posebno zahvalo namenimo Evgenu ter Ivanki Janežič, ki sedaj živita v Švici. Kapelica namreč stoji na njuni lastniški parceli, zato sta prostovoljno in nesebično prispevala ves finančni vložek za obnovo. Račun za hidroizolacijo so poravnale Terme Krka na priporočilo direktorja Term Šmarješke Toplice Gorazda Šosterja.

Veliko so prispevali tudi ostali dobri ljudje domačega ter okoliškega kraja. Tako je g. Kocjan iz Zagrada strokovno vodil dvakratno betoniranje temeljev in s tem smo preprečili posedanje. Pri delu je bila velika sreča, da je z nami sodeloval bližnji sosed g. Slavko Prešeren s svojim ''kopačem'' in tako pomagal pri izvedbi večinskih gradbenih del pri obnovi. Zidarska dela je opravil g. Slavko Jerič, barvno pa jo je očedil g. Slavko Pirh.

Posebna zahvala velja g. Francu Novaku iz Zagorice, ki je podaril opeko in letve za novo streho in pri izdelavi tudi sam sodeloval. Pri prekrivanju sta pomoč ponudila g. Janez Progar in delno tudi g. Jože Pajk. Oba sta veliko prostovoljnega dela opravila tudi kasneje pri urejanju okolice. Hvala tudi Blažičevi mami in hčerki, saj sta prečudovito zasadili vhod do studenca in tako okrasili pot svetlobe. Za pesnitve božjih besed je poskrbel pevski zbor občine Šmarjeta, hvala tudi gospodinjam iz Brezovice, katere so nam na koncu pripravile čudovito zakusko, ki se je odvijala na domačiji Blažičevih. Manjkal pa ni seveda tudi kozarček dobrega vina, kapljica zdravja domačega vinorodnega okoliša.

Hvala vsem prisotnim in tistim, ki so nesebično sodelovali pri obnovi Skuškove kapelice in jih sedaj nismo omenili.

Tekst in fotografije: Meta Sotirov