I. V.

##IMAGE-3878674##

Po vaseh je v navadi, da imamo domače živali, mačke, pse, nekateri ptice, ponekod že ribe. Mi imamo mačka. Če vprašate po barvi, rečemo, da je tigrast. Navadni kmečki maček torej. Ko je lačen, pride jest, ko je zaspan, spi, ko me ni v kuhinji, redno hodi po pultu in pregleduje, če je kaj zanj. Ko je čas paritve, ga ni po teden dni. Privleče se shujšan, opraskan, krvav, toda z dvignjenim repom. Tako je bilo tudi tokrat. V mačjem pretepu je bil ob nekaj ušesa in to, kar je ostalo, je bilo raztrgano. In smo šli, na Veterinarsko postajo, da bojo to malo pogledali in morebiti dali kak antibiotik.

Že tišina v ambulanti me je presenetila. Lastniki psička in maček so se držali sila resno, zaskrbljeno in zamišljeno. Naš maček se je v košari sicer nemirno premikal, sploh, ker sva sedla zraven gospe z mačko. Kljub vsemu je bila namreč doba parjenja in ranjeno uho ne zaustavi nagona.

»Mami te bo čuvala, Lili. Nič ti ta muc ne bo storil.« Ja, mami te bo čuvala. Mislim, da so mi vsi lasje stali v pozor. Naenkrat v ambulanti nismo bili ljudje in živali ampak starši in otroci, razen naju dveh.

Pri veterinarki je bilo podobno, obnaša se pač strankam všečno in na koncu je sicer zaznala, da sva maček in jaz in ne »mami in dete«. Uho je očistila, razkužila z antiseptikom, za domov natrosila še kup koristnih nasvetov, nam prodala tabletke z okusom proti parazitom, da računa ne omenjam. Vsa mačja zabava me je stala več, kot mesečni račun za elektriko. Imela pa sem možnost biti vsaj za pol ure »mačja mama«.