Vaš potopis: (Ne)turistični Sydney – Avstralija
Morda naslova sprva ne boste razumeli, toda ne ustrašite se. Za nekoga, kot sem sam, ki je pet in še nekaj več let svojega življenja posvetil izobraževanju o takih in drugačnih turističnih pojavih in trendih, je Sydney ena izmed velikih turističnih točk na svetovnem zemljevidu, ki pa to v bistvu ne želi biti (takšen je vsaj občutek, ko si enkrat v mestu).
Uvod jemljite kot nauk z enim samim podukom. Pred odhodom se dobro, vendar zares dobro informirajte. Pa ne zaradi strahu, da vas bodo napadli mestni huligani. 24 urna zaščita mesta deluje v popolnosti. Zato se raje ne poskušajte čudno vesti na enem mestu več kot pol minute, kajti že bodo prihiteli možje v modrem in ugotovili ali se norčujete, ali je v vaši krvi česa preveč ali pa ulica res ni pravi kraj za vas in vas bodo, glede na odločitev, bodisi krepko oglobili v avstralskih dolarjih (še sreča, da je menjava v evro trenutno ugodna) ali pa odpeljali tja, kamor verjetno sodite. Informirajte se zaradi tega, da boste sploh vedeli kam in kako v Sydneyu. No tudi teh besed ne jemljite preveč dobesedno, operno hišo in pristaniški most boste že našli, toda kaj več pa je že vprašanje.
Mestni promet namreč deluje konfuzno. Gre za kombinacijo podzemne železnice, mestnih vlakov, avtobusov, taksijev in drugih privatnih prevozov. Od vsega je še nekako najbolj ločen enotirni vlak (monorail), ki ponosno križari po tračnicah visoko nad mestnim vrvežem. Cestni promet sicer deluje odlično, zrak v mestu je svež, zastojev praktično ni, na semaforju je povsem dovolj en interval luči in že lahko hitite dalje. Vendar če ne sedite za volanom, in kot večina turistov uporabljate javne prevoze, se vam ob pogledu na prometno mrežo mesta zamegli. Vse je namreč natrpano na en zemljevid, ki je obešen na vsaki bolj pretočni točki v mestu in vsaki postaji, bodisi železniški ali avtobusni. Toda garantiram vam, da ste neodločni tudi potem, ko ste do potankosti pregledali načrt poti in že sedite na enem izmed vlakov. Zemljevid linije na kateri sedite, bi odpihnil vašo negotovost in vas odrešil muk. Toda ne, niste v Munchnu, tu žal takega zemljevida na vlaku ali avtobusu ne bo. Tudi upravljalci vozil se redko kdaj spomnijo in napovedo točke, do katerih peljejo, če pa že, to zdrdrajo v taki žlabudravščini, da jih ne razumete. Pa saj če imate čas, ni problema. Mesto je sproščeno, klasičnega mestnega vrveža velikih mest praktično ni slutiti, tako da je včasih še celo dobrodošlo če se po isti liniji neuspešno peljete dvakrat. Problem nastopi takrat, ko ste v časovni stiski, ali pa se vam iskati svetovno znamenitost kot iglico v senu zdi preprosto neumno. Če ste super komunikativni in se vam je ob branju teh vrstic porodila ideja, da v mestu vendarle niste sami in da lahko za nasvet vprašate kogarkoli, vas moram razočarati. Tudi sam spadam med opisane, vendar so mi zaposleni na različnih vogalih, od podzemne železnice do prodajalcev hitre hrane, podali tako hitre in nenatančne odgovore, ter ob tem risali tako odvečne izraze na obrazih, da sem bil samo še bolj zbegan in neodločen, ponovno pa tudi nisem želel spraševati, ker je bila moja odvečnost že kar preveč očitna. Drugače je na turistično informacijskih točkah, ki pa jih v mestu ni nešteto. Tu lahko eno in isto stvar vprašate 10-krat in bodo z vami res potrpežljivi, pa še kup prospektov vam bodo potisnili v roke. No po nekaj dnevnem križarjenju vam bo verjetno, tako kot meni, uspelo, da boste našli tudi ločene zemljevide posameznih prog, a kljub vsemu ne boste vedeli za kakšno vrsto prevoza gre, dokler dejansko ne pridete na to ali ono postajo.
Dobro informiranje vam bo prihranilo tudi marsikateri dolar. Pri alkoholni pijači sicer ne, tu velja stavek »Welcome to Sydney«, drugače je pri kavi, kjer cene krepko nihajo. Če želite prištediti, se odpovejte pitju iz skodelice, tako ali tako vsi v mestu pijejo kavo iz plastičnih lončkov in to je povsem »okej«. Finančno se lahko hudo namočite tudi pri hrani. Za začetek bo najbolje da se ustavitev v Mcdonaldsu, ki je cenovno res ugoden. Kasneje pa boste na kakšnem vogalu odkrili tudi kakšno ugodno tajsko ponudbo. Tudi tega vam sicer ne bo nihče svetoval. Za lažje prve korake v mestu je dobrodošla ponudba brezplačnih vodnikov po mestu. To so študentje turizma, ki vas povsem brezplačno, oziroma z napitnino, tri ure vodijo po mestu. Če vodnika pozorno poslušate, pa ujamete tudi kakšno informacijo, ki vam bo prav prišla v kasnejših dneh. Sam sem se o mestu dal podučiti po sedmih dneh bivanja, oziroma predzadnji dan dopustovanja, kar je z informacijskega stališča sicer v redu, z orientacijskega in organizacijskega pa malo manj. Zato ne ponavljajte moje napake in k vodnikom pohitite čim prej.
O cenah hotelov raje ne bi izgubljal besed, saj boste težko našli sobo za dve osebe, ki bo stala manj kot 1.000 dolarjev na teden, če pa že, si imena hotelska soba verjetno ne bo zaslužila. Na zajtrk v hotelu pozabite, ponudba tu tega ne vključuje, razen ob doplačilu. Ugodno, pa lahko kupite karto za vse javne prevoze po mestu in okolici, s tem da kupujte vozovnico za teden dni ali več. Vstopnine so naslednja seansa. Če je panorama operne hiše in pristaniškega mostu sicer brezplačna, ostale preplačate vsaj dvakratno. Vstop na zaprto razgledno ploščad razglednega stolpa, skupaj s štiri minutnim 4D filmom (ki je zares odličen) boste še nekako dobili po znosni ceni. Ko pa sem se zanimal za pogled na mesto z odprte razgledne ploščadi so hoteli še dvakrat toliko denarja. Ko sem se nasmehnil, da je to precej, so mi prijazno povedali, da je to komaj polovična cena od tistega kar zaračunajo, če želim preplezati pristaniški most (tudi to ponudbo namreč imajo). Pa vendar se je na zaprti ploščadi drenjala množica, zgolj par, ki je slavil obletnico pa se je v enournem času prijavil za ogled z zgornje odprte ploščadi. Prepričan sem, da bi se nas tudi za ta ogled odločilo vsaj pol od te množice, če bi le cena bila ugodnejša. In smo spet pri informacijah. V stolp namreč vstopite skozi nakupovalno galerijo. Oznak zanj na ulici sploh ni, znotraj pa nanj opozarjajo zgolj manjši znaki na stenah, nič večji od tistih za toaleto. Tako da si, ko se končno odpre dvigalo in ste na vrhu, mislite da je za vami veličasten logistično-orientacijski projekt.
Tudi na področju okolja, se Avstralci obnašajo, kot mi v času pred recesijo, ki je, če ne drugega, prinesla nekaj pozitivnega vsaj v tej smeri. Nihče vas ne opozarja na porabo vode, o sončnih celicah na visokih nebotičnikih ni ne duha ne sluha. Le mestni avtobusi so opremljeni z napisi, da jih poganja naravni plin. Še več v dnevnem časopisju aktivisti opozarjajo na uničevanje življenjskega okolja koal s strani velikih rudnikov. Vendar kaj, ko je na nasprotni strani članka celostranski oglas, kjer vam rudniško podjetje poskuša dopovedati, da za svojo dejavnost porabi manj kot 1% avstralskega ozemlja, kar je nič v primerjavi s kmetijstvom, ki da uporablja 76% avstralskega prostora. Podobna zgodba je z odpadki. Košev za smeti na javnih mestih, avtobusnih in železniških postajah, ni. Po mestu jih boste našli na bolj prometnih lokacijah, tako da se res čudim, kako jim uspe ulice ohranjati čiste. Morda je to zaradi privatiziranja sektorja ravnanja z odpadki, do česar pri nas še nismo prišli. Pozoren turist namreč opazi, da odvoz odpadkov izvajajo različna podjetja, ki imajo verjetno takšno ali drugačno koncesijo za zbiranje odpadkov. Tako, da kar je res je res, mesto je čisto, pa ne samo mesto v smislu mestnih ulic, impresivno čisti so tudi wc-ji. Imeti boste morali res izjemno srečo, da boste naleteli na umazano toaleto, kjer ne bo bodisi mila ali toaletnega papirja. Sam v desetih dneh te (ne)sreče nisem imel. In še nekaj je definitivno značilnost Sydneya, v mestu se ne kadi. Pravzaprav je težko ujeti domačina s cigareto v roki, pa tudi katerega izmed številnih turistov iz japonske si zelo težko predstavljam s cigareto. Vsemu skupaj vlada strogi protikadilski zakon sprejet že leta 2.000, ki prepoveduje kajenje na vseh javnih površinah, pri čemer ne šteje niti to ali je to zunaj ali notri, o čemer se pogosto prepiramo v naši podalpski deželi. Pa še nekaj poznajo o čemer bi lahko počasi začeli razmišljati tudi v Sloveniji, namreč cone brez alkohola. Na posebnih mestih je namreč alkohol strogo prepovedan, to je največkrat na zelo frekventnih točkah, ali ob znamenitostih, parkih in sprehajalnih poteh. Za morebitne kršitelje, ki jih je sicer pičlo, so predvidene stroge denarne kazni. Kršiti nisem poskušal niti protikadilskih, niti protialkoholnih določb, ker če si približno 20.000 kilometrov od doma in imaš omejen proračun, si vsakršnih dodatnih stroškov pač ne moreš privoščiti, hkrati pa je prisilno skrajšanje potovanje nekaj česar si najmanj želiš. Zato si nisem želel predstavljati, da bi sedel na prvem letalu za Azijo, v Avstralijo namreč težko letite od drugje, pa tudi cena tega hitrega poleta, ki bi mi ga kasneje zaračunali, bi bila verjetno vsaj dvakrat višja od letalske ponudbe, ki sem jo izbral sam.
Če se prestavimo še malce nazaj na začetek vsega skupaj, kako sploh človek pride v Avstralijo. Predstavljam si, da je to dan danes veliko lažje kot pred leti, kajti skoraj vse lahko urediš preko svetovnega spleta. Tako sem na primer letalsko karto kupil kar preko računalnika v službi (oprosti šef, če slučajno bereš te vrstice). Enako velja za hotel, kjer pa vas vseeno čaka nekaj več klikov, da najdete pravo ponudbo. Preostaneta vam le še urejanje vize, kar prav tako storite preko elektronskega obrazca, ki ga najdete na spletu in zavarovanje, ki pa že ni tako nujna stvar. Vendar ker so cene ugodne in gre v primerjavi s ceno letalske vozovnice za drobiž, je pametno, da si pred potovanjem uredite tudi to.
Kot že omenjeno, Avstralijo s preostalim svetom povezujejo več ali manj azijski letalski prevozniki. Tako vas najverjetneje čaka let iz Evrope v enega od Arabskih emiratov, Dubai ali Abu Dhabi. Če se vam bo ta približno šest ur dolg let zdel neskončen, potem globoko vdihnite kajti šele ko letite od tu dalje dojamete, zakaj nadimek »dežela tam spodaj«. Moj let iz Abu Dhabija v Sydney je namreč trajal 14 ur. In če je letališče v Abu Dhabiju sodobna zgradba z računalniki in prostim dostopom do interneta na vsakem koraku, z modernimi kadilnicami in elitnimi trgovinskimi znamkami, kraj kjer se tre poslovnežev v kravatah in šejkov v dolgih belih oblačilih, potem je letališče v Sydneyu kot malo boljša organizirana evropska tržnica. Že takoj, ko stopite iz letala vam v glavo treščijo nejasne informacije kam do prtljage in izhoda, ki so podane na stenskih panojih. Tako da je najbolje, da se podate kar za gručo živahnih Avstralcev, ki bo zagotovo pripotovala z vami. Če ste že nestrpni, ker vaše prtljage ni in ni na spregled, ali ste se zagledali v kakšno izmed dobrot v brezcarinski trgovini, ne skrbite; šoferji kombijev (shuttle-ov), ki vas za ugodno ceno pripeljejo do vašega hotela skupaj s prtljago, se potikajo po parkirišču, no v mojem primeru sem ga nešel v Mcdonaldsu, in čakajo morebitne zainteresirane za prevoz iz letališča. Ko napolnijo vozilo se v počasnem – avstralskem tempu napotijo proti centru, tako da kakšne adrenalinske vožnje ne pričakujte.
Bivanje v tem 4,6 milijonskem mestu (priznam, to sem poguglal) je kljub informacijski zmedi že od samega začetka prijetno, kajti Sydneyčani so sproščeni, odprti ljudje, ki se jim prav nikamor ne mudi. Ne glede na uro ali okoliščine so pripravljeni pokramljati z vami o čemerkoli, lahko tudi o vremenu. Ne sprašujte jih le o poti ali znamenitostih, ker se vsem samoumevno zdi, da so dobro označene, kar se, kot boste sprevideli ali pa ste že prebrali zgoraj izkaže kot njihov privid. Verjetno pa je tudi dojemanje in uporaba svetovnega spleta, nekako že še bolj usidrana v njihovo življenje, kot pri nas v Evropi. Morda ravno v tem tiči razlog, zakaj nimajo nobenega veselja, da bi vas ustno usmerjali k znamenitosti, kajti mislijo si, odpri računalnik in poglej sam, ne da sedaj izgubljava čas oba. In ker ti največkrat ne preostane drugega, poiščeš kakšno brezplačno internetno točko, odpreš prenosni računalnik in se povežeš na Google, tako meščanov več ne obremenjuješ s, po njihovem, brezpredmetnimi stvarmi in vprašanji tipa, kaj je kje in kako se do tja pride. Sčasoma se tudi privadite na premikanje po mestu in vas ni več strah, da ste na napačni liniji, pa tudi če ste, vas njihova življenjska igrivost prevzame, tako da z nasmehom izstopite iz vlaka in stopite na tistega, ki vas bo pripeljal na želeno lokacijo. Prebivalci Sydneya so sproščeni tudi pri oblačenju. Ne glede na to, da je bila že krepka jesen in da so temperature samo ob viških sončnih dni komaj segale preko 20 stopinj, je prevladovala pisana poletna garderoba, brez kakršnih koli znamenj uniformnosti. Bolj visoka moda se kaže zgolj v finančni četrti, ki pa je tudi edini predel v mestu, kjer človek dejansko dobi občutek velikega mesta. Vlaki podzemne železnice so polni zgolj na dveh centralnih postajah, če imate hotel štiri ali pet postaj podzemne železnice izven centra, se vam zna zgoditi, da boste v vagonu ostali celo sami. Vse daje občutek malega prijetnega prej podeželskega kot mestnega okolja. Tudi arhitektura mesta ni nekaj, kar bi kopirali, če bi načrtovali svoje mesto. Svetovno znana panorama nebotičnikov za pristaniškim mostom je seveda briljantna, vendar ko z ladjo križarite po zalivih najdete veliko prijetnih kosov zemljišč, tik ob obali nad katero se posamično dvigajo nič kaj elegantni stanovanjski bloki, ki so brez reda posejani vse naokrog. Sydneyčani so tudi mojstri fasad, pročelja hiš so enkratna kar pa ne morem reči za zadnje dele, ker najdete nedokončane gradbene zamisli in kupe navlake. Tako, da če se peljete z vlakom proti Olimpijskemu parku se ne ozirajte preveč skozi okno v upanju, da boste videli kak arhitekturni ali drugi presežek. Sam sem bil presenečen, kajti mislil sem, da se peljem skozi revno četrt. Potem pa sem se naslednji dan napotil po isti relaciji z ladjo, se mi je odprla povsem druga slika. S strani obrežja je namreč sijalo razkošje brez primere in kasneje sem nekje prebral, da je to ena izmed najbogatejših četrti mesta. In če že govorimo o športu, naj dodam, da so »ozziji-avstralci« okuženi s tekom. Tekajo cele dneve po celem mestu. Ob idiličnih lokacijah ob morju jih je seveda več. Če pa boste odšli na eno izmed številnih plaž v okolici mesta vam zagotavljam, da bo tek tudi vas okužil, kajti neprestano vidite ljudi, kako tekajo mimo vas opremljeni s slušalkami za predvajanje glasbe in različnimi instrumenti za merjenje srčnega utripa in tempa. Kolesarjenje, ki je v zadnjih letih postalo hit evropskih mest, tudi Ljubljane, je tu pomaknjeno v ozadje. Zatorej če v vas slučajno gori želja po odprtju športne trgovine v Sydneyu vam svetujem prodajo tekaških copat, kajti s kolesarsko opremo boste težko zaslužili toliko, da bi udobno živeli v mestu, kjer je življenjski standard precej visok.
Ne morem si kaj, da ob koncu ne bi spregovoril še o turizmu, za katerega je videti, da jih sploh ne zanima. Natakar je lahko vsakdo, zato se ne čudite, če boste prijetno študentko, ki vas bo želela prijazno postreči, prej morali naučiti, kaj je to latte machiato; oziroma boste svoj obrok naročili direktno iz menuja, kot da niti vi, niti natakar ne znate angleško pa čeprav oba to nadvse dobro obvladata. Res je, da sem mesto obiskal v avstralski jeseni, to je po zaključku poletja in s tem glavne turistične sezone, vendar je bilo turistov, vsaj v primerjavi z mojimi pričakovanji, malo. Velika večina je bila iz japonske, oziroma drugih azijskih dežel, marsikje pa je bilo slišati tudi nemško govorico. Zanimivo pa je, da vas kot turista nihče ne bo nikamor vabil, da si oglejte še to in ono, tudi promocijskih plakatov ni. Tako morate priti dobesedno na pristaniški most, da bi izvedeli, da obstaja, sicer nesramno draga ponudba, ki vam omogoča,da most preplezate po oboku. In kar nasmehnil sem se, ko sem v lokalnem časopisju prebral intervju z vodjem plezalne skupine na mostu, ki je dejal, da Sydneyčani predstavljajo večino oziroma 60% vseh tistih, ki se udejstvujejo v plezanja po mostu. Omenjenega gospoda iz časopisa je ta podatek navduševal, jaz pa bi rekel zgolj »Hello guys«, obesite kje kak reklamni pano in malce prilagodite ceno. Vendar to je že druga zgodba, ki jih očitno ne zanima kaj dosti. Tudi Olimpijskega parka, kjer so leta 2000 organizirali poletne igre, ne promovirajo kaj bolje. In če slučajno spadate med tiste, ki iger v Sydniju niste spremljali vas morda to področje ne zanima niti toliko, da bi vedeli, da so tam olimpijske igre bile, potem se boste tudi v Sydneyu o tem stežka podučili.
Stežka boste tudi prišli v stik z avstralskimi avtohtonimi divjimi živalmi, govorim predvsem o koalah in kengurujih. Najverjetneje boste ob ogledovanju mesta prišli v predel z imenom Darling Harbour, kjer vam bodo v roke potisnili čudovit prospekt parka, v katerem so ponosno zbrali vse ogrožene avstralske živalske vrste. Toda stop. Raje ne vstopajte in se izognite plačilu ponovno ne nizke vstopnice, saj boste, če je v vas vsaj kanček ljubitelja živali, razočarani. Vse čudovite vrste avstralskega živalskega sveta si boste sicer res lahko ogledali, vendar one vas bodo gledale z žalostjo v očeh, kajti prepuščene so življenju na majhnem prostoru v prostoru, ki bi ga še najlažje opisal kot šotor. Zame je bil to še en dokaz brezbrižnosti mesta do ravnanja z okoljem. V Sydneyu je sicer tudi živalski vrt, za katerega opis boste v tem prispevku prikrajšani, kajti vanj se nisem napotil. Odšel pa sem v drugi park, ki se nahaja uro vožnje z vlakom iz Sydneya, v okolici mesta Blacktown. Tu pa je avstralska divjina prikazana v povsem drugi luči. Živali živijo skorajda na prostem, po parku se sprehajate v družbi kengurujev, ki se vam nastavljajo pod noge v upanju, da imate zanj priboljške, ki jih lahko kupite v parku. Pobožate lahko tudi koalo, ostale bolj nevarne vrste pa si lahko ogledate z varne razdalje. Zanimiv skok iz mesta, približno dve uri vožnje z vlakom predstavlja gorovje v parku »Blue Mountains«. Med gorami se razteza široka dolina, ki nekoliko spominja na veliki kanjon v združenih državah, le da je tu vse zeleno. Pompozno promovirajo tudi nihajno vlečnico, ki pelje preko doline, a kaj ko je v primerjavi z na primer nihajno vlečnico na slovenski Vogel prava miniatura. Lep pogled se tu odpira na tri skalne osamelce po legendi imenovane »tri sestre«, piko na i pa postavlja reka, ki preko slapov pronica in izteka iz velike doline.
Če ste nekdo, ki tehta med tem ali bi obiskal Sydney ali ne, in če vas je članek bolj kot navdušil oddaljil od želje po obisku, sem prepričan, da ste določene stavke vzeli preveč zares. Pojdite v Sydney, ki se uvršča v eno izmed najbolj priljubljenih življenjskih okolij na svetu (tudi to informacijo sem zasledil nekje na spletu). Največja čarovnija tega mesta, poleg tistih čudovitih glasov v operni hiši je ta, da boste tu turist le dva dni, kajti potem se boste počutili skoraj kot nekdo, ki je tu doma. Tovrstno moč premore malo mest na svetu, toda Sydney je definitivno eno od njih.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
