##IMAGE-3049325##

Kako hitro se menjajo letni časi in vsak ima svoj čar. Bila je jesen, naši pogledi so uživali nad lepoto raznobarvnega listja dreves, ki so žareli v večernem soncu. Drevesa so izpolnila svojo nalogo in bil je čas, da se listje poslovi od njih. In že je prišla zima, veter je listje odnesel na vse strani, drevesa so ostala gola. Pa nič zato, naš pogled je bil usmerjen k okenskim policam in balkonom, kjer so se bohotile ciklame s svojimi pisanimi razkošnimi cvetovi. Ja, to je bil čas njihovega cvetenja, to je bil čas, da nas navdušijo s svojo lepoto, barvitostjo in nas preplavijo z nežnostjo, ki jo daje samo ta cvet.

Spomladi so se izčrpane od cvetenja začele pripravljati na počitek. Cvetje je odpadlo, listje porumenelo, nekatere ciklame so odmrle, bile so preveč izčrpane in so se vdale v usodo. To je čas, ki nas je opozoril, da moramo počakati, da se letni časi premaknejo in bomo spet lahko uživali v lepoti, ki nam jo pričarajo ti cvetovi.

Prišlo je poletje, vročina se razkazuje v vsej svoji moči, v cvetličnih lončkih mirno počivajo korenine ciklam. Nekega dne, pa zagledam da se v enem lončku nekaj dogaja. Radovednost me je gnala, da sem vsaki dan to opazovala. Iz suhe zemlje so se prikazali drobni lističi, ki so rastli kljub neznosni vročini in nekega jutra zagledam popek, ki se bo vsak trenutek odprl. In res, prikazal se je skromen cvet. Ciklama ni želela počivati niti odmreti. Vse svoje moči in sile je vložila v to, da živi kljub težkim razmeram. Cvet ni bil žareč, niti razkošen, kakor smo jih pri ciklamah vajeni, vendar je živel in se trudil premagati vse ovire.

Ko sem vse to gledala, sem naenkrat bila prepričana, da hoče nam človeškim bitjem dokazati, da lahko z vztrajnostjo premagamo vse. Ko nas doleti težka bolezen in izgubimo vso voljo do življenja, mislimo, da se nam iztekajo poslednji dnevi in se ne borimo več, nas ta cvet opomni, da je sam preživel sušo, pekoče sonce in kljub temu z voljo in borbo premagal vse in ponovno vzcvetel.

Ni bil razkošen cvet, tudi barva mu ni bila več tako žareča, vendar je živel. Zgledujmo se po njem, začutili bomo njegovo moč, ki bo prešla tudi na nas in vse bolečine in temne misli odgnala. Ponovno se bomo borili, premagali bomo težke stvari, ki nas nenehno pritiskajo k tlom in volja do življenja se nam bo povrnila. Naše življenje ne bo več tako kot smo ga bili vajeni, spoznali bomo skromnost, veselili se bomo drobnih stvari, ki jih prej nismo niti opazili, ki pa nam bodo prinašale večje zadovoljstvo. Spoznali bomo, da se splača boriti in živeti ter vsako minuto uživati v majhnih radostih.

Naj bo naše vodilo borba in vztrajnost, naš cilj pa živeti, živeti, živeti ...