Bela krajina – prijazna in gostoljubna. Seveda, tudi v teh jesenskih dneh, ko nas je narava obdarila najprej z gobami, zdaj s kostanjem. In ta novica se je neverjetno hitro razširila tudi čez Gorjance in še dlje, do bele Ljubljane. Ne vem sicer, v kakšni popačeni različici, a verjetno v smislu »kar pridite, tu je vsega, pa še zastonj«.

In res, ljudje, nabiralci, vikend izletniki, trumoma derejo v gozdove. Nič nimam proti, če si družinica vzame v nedeljo popoldan čas za izlet v naravo, da se sprehodijo, nadihajo svežega zraka, z otroci poigrajo in medtem, ko starši predstavijo mladičem lepote in bogastvo narave, naberejo pest ali dve kostanja ali pa kakšnega jurčka. Če ga slučajno še najdejo, pozabljenega od roparskih hord, ki neusmiljeno, milo rečeno, ROPAJO. Ni mi čisto jasno, kam z vsem nabranim, pojest se tega vsega ne da. Verjetno prodajajo, ne vem. Ampak to ni bistveno. Poleg tega odnosa do naravnih dobrot pa bi vendarle lahko pustili še kaj tudi zame, ki bi morda rada v sredo, ali petek, ali torek, vseeno, ob 6. zvečer nabrala kak kostanj, ki ga prej nisem imela časa, pa ga ni, niti za vzorec. Očitna kriza vrednot! Jasno kot beli dan! Naj vam povem primer, ki me je osupnil, pustil odprtih ust.

Bilo pa je tako. Žal to ni osamljen primer, se vse prevečkrat ponavlja.

V mojih krajih, lepih, pozabljenih od boga in cesarja, s 30 let starim asfaltom, ki smo ga, mimogrede, financirali sami, prav tako telefon in vodovod, brez pločnika in javne razsvetljave, kjer še sami z ribniško metlo pometamo okolico, ne pa Komunala z pometačem, itak ni turizma. Ampak naenkrat ga je vse polno. Pripelje se avto LJ registracije (ti so najhujši, nič boljši pa KK, ali CE, ali KR, vseeno), parkira točno tam, da ne moreš do doma ali pa obrnit avta in moraš na svojem rikverc – pa daj vsaj vprašaj, če lahko pustiš na MOJEM dvorišču! Iz avtomobila zlezejo obiskovalci, otrplih nog v gojzarjih – verjetno od dolge vožnje!). Ker je slučajno 2 metra stran MOJA njiva (ne morem reči vrt, ker ni ograjen kot njihovi vrtički ob hišah), pa vseeno zraste solata, korenje, paradižnik in še vse drugo), se tebi nič meni nič lepo sprehodijo po njivi. Slučajno jim prav pridejo pohodne palice v obliki MOJIH prekel za fižol, ki so bile prislonjene ob robu (seveda, v gozd pač ne moreš brez palic!). In se zapodijo s košarami, vrečkami, vedri od jupola v akcijo nabiralništva. Nekajkrat se vrnejo do avta in pretresejo nabrano v prtljažnik. Vmes morda odvijejo frutabelo ali čokolado ali kajvemkajševse, (treba se je pač okrepčat, težko delajo!). Papirčke seveda veselo razmečejo okoli sebe. V zadnji fazi vračanja do avta se ustavijo še pod MOJO hruško ali jabolko, še tam naberejo, kolikor še zmorejo nositi. Samo še tega se manjka, da bi si blatne čevlje obrisali ob MOJ predpražnik pred MOJIMI vrati. Če imam srečo, je med vikendom takih »turistov« lahko tudi po pet avtov naenkrat.

Saj vem, da sem sama kriva, če mi raste pritisk. Bom morala zgleda k osebnemu zdravniku, upam, da ne bo v kartonu zapisano vzrok – brezvestni »turisti«.

Kako je pa pri vas?

PS: Se opravičujem, če sem preveč poudarjala MOJ, MOJE. Da ne bi kdo razumel, da se hvalim.