Zavedajoč se svoje nepopolnosti in neznanja iščem vsakogar, ki se zaveda istega, da bi izmenjala izkušnje in da bi obogatil svoj duh. Prepotentne in ošabne bom zamenjal s tistimi, ki spodbujajo k dobremu in z razumom krepijo mojo voljo. Sprejeti resnico kot dolgočasen fakt, ali uživati v malih velikih lažeh, ki razburijo tvoje življenje in te naredijo zvitega in bolj odpornega na večna vprašanja?

Roditi se in umreti. Vmes pravijo, da je eno samo trpljenje. Tales, ki je trdil, da med življenjem in smrtjo ni nobene razlike, je, ko so ga vprašali, zakaj potem ne umre, odgovoril: "Ravno zaradi tega, ker ni nobene razlike." Kamikaze in suicidni teroristi so to vedeli, pa so se odločili, da bodo malo popestrili vmesni čas in naredili žur. In res je vse en žur, lahko rečemo hollywoodski spektakel. Malo vojne, malo plesa, malo lakote, vse dobro zrežirano in vse ob pesmi o globalnem segrevanju. »Nature song«:

Včeraj je sonce odkrilo nov svet
Vzelo je sence naših dreves
Odšle so živali, ni ptičev, ni čred...
Reke in morja postala so led...in zdaj
Zremo v nebo, odgovora ni
Tudi tam zgoraj vsi so že šli
Še najina zvezda ni več tam
Ko šla je noč, odšel je tud' dan
Mi pa ne moremo od tod
Naša ladja nima goriva za pot
V breztežnem stanju zavedno tu
Ujete duše v dobrem in zlu...

Tudi vojna v Vietnamu je bila lažja ob zvokih "What a wonderful day" Louisa Armstronga. Vsaj na filmu je bilo tako videti. Zabava se razvname do te mere, da se ameriški bombnik, ki je odvrgel prvo atomsko bombo na Hirošimo, poimenuje po materi od pilota, ali pa se Izraelski otroci podpisujejo na bombe, ki potem letijo na Libanon. Katera vera je prava?

Če bi nekdo lahko zmanjšal pritisk na naše čute in naše možgane, potem bi tudi bivanje na tej zemlji bilo lažje. Na žalost, tako ne gre.

Vidimo tisto, kar hočemo videti, ostalo so skrile naše lastne sence. Ali nas lažje sprovocira drugačnost? Ali smo postali apatični na to, kako nas provocirajo institucije in njihovi angeli varuhi? Ali »kafansko« debato lahko spremenimo v stanje duha, ali raje ostanemo tisti, ki samo žugajo in vedo, kako bi bilo treba. Ali res vemo, kaj hočemo? Ali smo pristali na to, kar oni hočejo? Kolikor je več vprašanj, toliko je več odgovorov. Ampak odgovor ni v odgovoru, temveč v vprašanju, kolikokrat se vprašamo?

Odpuščeno nam je vse. Ne bomo se cvrli v peklu, ker smo mučeniki. Ne vem..., ne verjamem..., ne vem, kako delujejo nebeški zakoni, ampak po zemeljskih, če omogočaš, si sokrivec. Edino upanje, moč, vero in zavetje nam dajejo družina in prijatelji in ti obstajajo v raznih čudežnih oblikah. »Suburbs song«:

oče... povej mi kdo joče
mati... povej, zakaj ne morem spati
sestra... ali je služba pestra
brat... si še premlad

žena... ali je trava pokošena
mož... ne hodi domov brez rož
hčera... pridi do večera
sin... a veš da skrbim

pr'jatu...povej, zakaj si me spet blatu...

Kaj je to v naših genih, kar nam določa takšno pripadnost tolika leta? Vzgoja, ljubezen, posesivnost, strah pred krutim svetom, domača hrana...? Ali je to mogoče samo nasilje, droga, zlorabljanje, alkohol, poniževanje... Ali sploh želimo videti, kaj se dogaja pri sosedu? Ali raje obrnemo glavo in zapremo ušesa?  Uf... spet vprašanja... in molk.

Mogoče bi nekdo dodal: ‘'To ni naše breme, ne naša odgovornost. Vsak naj sam skrbi za svojo usodo.'' O.K... se strinjam, lahko se tudi tako gleda na stvar. Bo pa država poskrbela za nemočne (seveda). Ne vem, se samo sprašujem. Zanima me v bistvu to, na katera vrata trkamo?

Moč, da bi povedali tisto, kar nas muči, in se uprli ter povedali svoje, obstaja v vsakem od nas. Reče se ji nagon. Mogoče je malo otopel od časa, ko smo plodove nabirali v naravi, zdaj jih pa nabiramo v nakupovalnih centrih, je pa še prisoten. Problem je, da se pojavlja le takrat, ko se rešujemo iz lastnega dreka, preostali del pa živimo v strahu, da ne bomo spet padli vanj. Življenje je postalo univerzalni problem. Mal' ga serjem. "Always look on the bright side of life". Bil je božič, takrat smo bili vsi bolj prijazni drug  do drugega, napake smo dali na stran in se smejali in zabavali ob pečeni purici. Novo leto smo začeli z lepo mislijo in končali bomo leto spet ob purici. Tisto vmes pa...

Filozofiram... in kot definicija filozofije lepo pravi, opiram se na lastno razumevanje in ne na religijo ali razmišljanje drugih ljudi. I am not sorry: »I am song«:

Nisem nikoli sam, okoli mene gradijo zidove
tople roke na mrzli steni kličejo duhove...

Kot večni otrok s trnom v srcu, pošastno pravičen in čuteč
zmagoslavno se odpravim tja, kjer strah vstopa,
tudi če se ne vrnem več...
Ponos mašin in trenja, ...neustrašna heroina
v svetu poželenja, ...brez strupa v očeh...
na svobodo spustim smeh...

Grem... nekdo potrkal je na mojo vest, zdaj vem,
zombiji plešejo svoj ritualni ples...