Arhiv NTRC

Primož Gornik je z gozdom povezan od malih nog, saj ga je o njem učil že oče. Veliko znanja je dobil tudi med poletnimi počitniškim delom kot srednješolec, ko je pomagal sorodniku, ki je bil logar. A zanimali so ga tudi stroji, zato je končal srednjo elektro šolo in danes dela kot upravljalec težke gradbene mehanizacije v kamnolomu na Ljubnem. Na vprašanje, kako zmore ob tem skrbeti še za veliko kmetijo, se zasmeji in pove, da zdaj, ko je še mlad, vse to zmore, vprašanje pa je, kaj bo čez nekaj let. Posestvo Lomšek na Čreti pri Kokarjah, ki ga je prevzel leta 2011, obsega kar 42 ha, od tega je večina gozda, ostalo so pašniki. Na več kot 700 metrih nadmorske višine se razprostirajo njegovi gozdovi. Pred časom je partnerka podedovala še 14 ha veliko kmetijo nižje v dolini, tako da dela in skrbi ne manjka, saj sta oba tudi v službi. »Ponavadi delam do treh, če je treba, tudi dlje. Ko pridem domov, na hitro nekaj pojem, včasih še to ne, se presedem na traktor in delam naprej,« opiše svoj običajen dan.

Znanje in primerna oprema

V teh dneh je dela v gozdu veliko: to je primeren čas za čiščenje in redčenje, saj gozd še ne brsti in ga zato najmanj poškoduje. »Tudi zimska sečnja je boljša kot tista čez leto,« razlaga sogovornik, ki si ob tem želi, da bi bile cene lesa nekoliko višje. Na srečo ima stalne odjemalce lesa in zato tudi nima težav s plačilom. »Včasih kdo tarna, da ga je kakšen kupec ogoljufal. Sam nimam teh težav, saj si po dolgih letih sodelovanja zaupamo.«

A vedno ne gre brez težav. Povzročile so jih naravne ujme: »Najprej je sta žled in lubadar prizadela gozd, nazadnje je pred leti drevje podiral še vetrolom,« našteva sogovornik. Ker obvlada delo v gozdu, saj ima opravljene ustrezne tečaje za varno delo in ima tudi sodobno opremo, se je v veliki meri sam lotil čiščenja gozda ob pomoči prijatelja, s katerim sodeluje že vrsto let. Ve, da se nanj lahko zanese, kar je pri nevarnem delu v gozdu zelo pomembno. Drug drugemu pomagajo tudi lastniki gozdov. Z revirno gozdarko Majo Vrčkovnik naredita načrt za gozdno vlako, nato jo najpogosteje kar sam uredi s stroji, ki jih zna upravljati, ter poskrbi za spravilo odkazanih dreves. Skrb za varno delo s primerno opremo se je doslej obrestovala in ni bilo nesreč.

»Gozd je vir življenja, v njem se dobro počutim, zelo rad delam v naravi,« pove mladi lastnik obsežnih gozdnih površin. Včasih se težko poslovi od kakšnih lepih drevesnih primerkov. »Ko sem pred leti kupoval traktor, mi je ata predlagal, naj posekam in prodam les iz res lepega in kakovostnega gozda. A sem raje vzel kredit. Nato je prišel lubadar in uničil ta gozd,« se spominja. Tako mora ves čas skrbeti tudi za učinkovito omejevanje škode, ki jo povzročajo podlubniki. Zato je njegov gozd v dobrem stanju, se obnavlja in ima visoko lesno zalogo, kot ocenjujejo strokovnjaki zavoda za gozdove.

Tudi tabornik in gasilec

Ker je sobivanje z naravo sestavni del njegovega življenja, ne preseneča, da se je že kot osnovnošolec navdušil za taborništvo. »S prijatelji smo ustanovili društvo Rod Sotočje Nazarje, v Kokarjah smo si uredili prostor in postavili dva šotora. Teh je bilo nato vsako leto več,« se spominja Primož, ki je moral ravno zaradi obilice dela taborništvo zadnje čase dati malo na stran, a še vedno sodeluje v društvu ter za to dejavnost navdušuje tudi svoja otroka. Hči je že pri tabornikih, ko bo sin zrasel, bo verjetno tudi on. »Veliko se naučiš, v naravi si in postaneš bolj odporen,« našteva prednosti te prostočasne dejavnosti. Tudi gasilci so ga pritegnili v svoje vrste in je član Gasilskega društva Gorica ob Dreti. Zlasti ob akcijah v gozdu, ko je treba postaviti mlaj, je Primož nepogrešljiv.

Ko razmišlja o prihodnosti, velikih načrtov ne dela. Morda se bo čez nekaj let lahko posvetil le delu na kmetiji. A prej bo treba še odplačati kredit za hišo in prenoviti stavbo na manjši podedovani kmetiji, kjer s partnerko razmišljata o turistični ponudbi.

Na vprašanje, ali bi morala država bolj pomagati lastnikom pri skrbi za gozd, odgovarja, da so razpisi za pridobitev kakšne subvencije ponavadi tako zapleteni in pogoji tako zahtevni, da so ta sredstva za marsikoga nedostopna. »Enkrat sem poskusil, pa so bili pogoji nerealni in raje vse sam plačam,« pravi Primož Gornik, eden najbolj skrbnih lastnikov gozda v minulem letu.

 Fioto: ZGS

Preberite več v Novem tedniku