Začeli smo se zavedati, da bi bilo dobro, če bi čim več hrane, ki jo zaužijemo, pridelali doma. Pa še to, če je le mogoče, z motiko in manj s kemijo. Počasi nam prihaja v zavest, da smo to, kar pojemo. In jesti je treba, pravijo, kar zraste in kar se zredi blizu nas. Ne pa, da jemo afriške paradižnike, južnoameriški krompir ter severnoameriške zrezke. Napačno je tudi, pravijo, če uživamo jagode pozimi, hruške spomladi ter ocvirke poleti. Jesti je treba sezonsko hrano, kolikor se da svežo in presno. Menda bomo potem živeli zdravo in dlje, tako da bomo lahko delali do sedemdesetega leta in čez. Nakar nas bodo povsem zdrave pokopali.

Bližajo se dopusti in kar sedemdeset odstotkov od sedemsto vprašanih Slovencev jih namerava preživeti doma. Tako je tudi prav, saj je prav sramotno, kako slabo poznamo svojo deželo. Nekaj Škofjeločanov je prepričanih, da je Bela krajina v Prekmurju, zgodi pa se tudi, da kdo med mesti, ki naj bi bila v deželi na sončni strani Gorjancev, našteje tudi Maribor. Da se bomo bolj držali doma, so krivi: visoka brezposelnost, slabe plače, nizke pokojnine, visoke cene počitniških storitev. Slovenci bomo letos bolj pogosti gosti slovenske morske obale, a tudi na hrvaških plažah bo dostikrat slišati slovenski jezik. Micke in Janezi smo zaljubljeni v Jadransko morje, ki pa ga imamo tako malo, da se moramo hodit namakat južneje od Savudrije. V zahvalo za to so nam letos poklonili Hrvatje dvanajst točk na finalnem večeru za pesem Evrovizije. Še vedno torej drži pregovor, da roka roko umije, obe pa obraz.

Preberite še ...

Pot neustavljivih

Slutili smo, da se začenja ena najmočnejših zgodb na Slovenskem

Sicer pa je čas birm. Pravijo, da je zelo pomembno, koga si izbereš za botra. Reven boter, revno birmansko darilo. Boter pa ni pomemben le pri birmi. Imeti pravega botra v življenju nasploh, je zelo pomembno. Boter ti lahko pomaga pri iskanju zaposlitve, lahko te priporoči pravim ljudem ob pravem času, lahko ti ščiti hrbet in te izvleče še iz tako neokusne godlje, ki si si jo skuhal. Kar poglejte Marlona Branda: Boter mu je nabil honorarje do plafona in čez. Jaz pri izbiri birmanskega botra nisem imel sreče: ta svet je zapustil, še preden mi je podaril obljubljeno ročno uro.

Medvedka, ki je ostal brez mame, so odpeljali v zavetišče. Pravijo, da mu bo tam lepo. Škoda, da ne bo znal nikoli govoriti, kajti gotovo bi nam povedal, da je še tako kruta svoboda veliko boljša od še tako lepega zapora.