Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Najstarejši Šentjernejčan Stanko Kušljan prav danes praznuje častitljivo starost, 100. rojstni dan.

Stanko je bil partizan, član Gorjanskega bataljona na Kočevskem in Cankarjeve brigade. Na Hrvaškem je bil leta 1944 tudi ranjen. Je nosilec najvišjega priznanja partizanske spomenice. Po vojni je bil zaposlen v ljudski milici, delal je tudi v šentjernejski Iskri, bil četrt stoletja predsednik krajevne skupnosti Šentjernej, tri desetletja je vodil krajevno organizacijo ZZB za vrednote NOB Šentjernej, manjkal ni niti v gasilskih vrstah. Kot upokojenec je vseskozi aktiven, redno se udeležuje borčevskih spominskih slovesnosti na Javorovici in drugod, nedavno še tudi v Hrastju pri Orehovici, kjer so postavili spominsko obeležje ob reševanju ameriških letalcev leta 1944 pred Nemci. Tudi Stanko je bil med reševalci partizani in prijateljstvo z rešenim Američanom Joajem Maloneyem je dolgo negoval.

Zdravje stoletniku Stanku še kar dobro služi, še pred nekaj leti je sam vozil avto, predvsem pa je še bistrega duha in dobrega spomina. To je dokazal tudi v našem intervjuju z njim, ki ga objavljamo v majski Živi, prilogi Dolenjskega lista, ki je izšel prav danes.

Prišli smo mu voščit za jubilej in v pogovoru je obujal tako spomine na otroštvo in mladost, kot partizanstvo, ter razmišljal o vojni in človeku, o spravi slovenskega naroda, o domobranstvu, seveda pa je povedal tudi, kako mu poteka vsakdan.

Danes in sploh v teh dneh bo prejel mnogo čestitk in lepih želja. Mi pa smo ga povprašali, kaj bi si sam zaželel ob tako častitljivem jubileju in v odgovoru je bil zelo realen in tudi hudomušen.

Stanko Kušljan je dejal: »Redki so, ki doživijo sto let, to je res lepa doba. Kaj naj rečem? Mlad človek je gotovo drugačen kot starejši. Pri mojih letih ni več kaj pričakovati, želja in ciljev ni več oz. so se spremenili. Vsega je že nekako čez glavo, vse je minilo. Ko si starejši, je vedno kaj narobe z zdravjem, vedno se kaj zatakne in ni kaj pomagati, tako pač je. Čeprav zdravniki veliko pomagajo in imam zdravila, ki podaljšujejo življenje. Ampak vsega je enkrat konec, in rok trajanja mi je že pred časom minil, pravzaprav se je že podaljšal. S tem se je treba sprijazniti.«

Več v današnjem Dolenjskem listu.