Arhiv NTRC

»Sarine jedi niso le videti dobro, ampak so tudi zelo okusne. Zelo ponosen sem, da imam ob vseh ženinih dobrotah še vedno enako število kilogramov,« je ob našem pogovoru po spletu dejal njen mož Peter, prav tako doktor matematike, ki se uči slovenskega jezika. Pri družini Kališnik-Hintz ob praznikih diši po tradicionalni slovenski in tudi nemški kuhinji, Sarin mož Peter je namreč Nemec. Sara za svojo slovensko dušo rada pripravlja potico, poprtnik, krofe, štruklje. Njen mož ima zelo rad dimljeno meso, ki ga v svoji zvezni državi Massachusetts nista opazila na policah trgovin, zato ga s pomočjo spletne trgovine naročata iz zvezne države Minnesota. V dveh dneh prejmeta ohlajen paket, čeprav je med zveznima državama več kot dva tisoč kilometrov.

Za zahvalni dan se je miza v jedilnici lani seveda šibila pod nadevanim puranom in tipično ameriško pojedino. »Kuhala sem tri dni,« v smehu pove sogovornica. Ob petmesečnem dojenčku je bil namreč dan prekratek za pripravo jedi. Temu se je posvetila ob večerih, ko je mož uspaval sinčka Georga oz. Jureta.

In kako se je rodila njena kulinarična strast? Iskra je preskočila, ko je bila Sara na dodiplomskem študiju matematike in je za darilo dobila knjigo o čokoladi. Kar po vrsti se je lotila priprave sladic iz knjige receptov. Ko se je posvečala doktoratu, ni imela toliko časa za kulinarično raziskovanje. Zato je takrat ustvarjala jedi in sladice po nekaj preizkušenih priljubljenih receptih. Ustavitev javnega življenja v obdobju epidemije koronavirusa, jo je spodbudila, da je spet več časa posvetila snovanju slastnih zalogajev.

Navdušujoče mešanje kultur

Mlada znanstvenica v Združenih državah Amerike živi že skoraj desetletje. Ker se v to državo preseljujejo ljudje z vsega sveta, je tam ogromno različnih tipov restavracij, od indijskih, gruzinskih, ruskih do številnih drugih. Raznoliki okusi najrazličnejših etničnih skupin jo navdušijo, da številne jedi pripravlja tudi doma. »Doktorat sem opravljala v San Franciscu, kjer sem rada zahajala v eno tamkajšnjih pekarn, kjer imajo na voljo različne sladice, sendviče in še marsikaj. Kupila sem kuharsko knjigo te pekarne in zdaj po tem receptu velikokrat pripravljam pite, imenovane quiche.«

V Bostonu, kjer je doma zdaj, ima za vogalom restavracijo, kjer diši po turški, grški in drugi mediteranski hrani. Da si okuse, ki so jih všeč, pričara v svoji kuhinji, je posegla tudi po kuharski knjigi te restavracije. Ker je bila v tem delu mesta, kjer živi, skozi zgodovino prisotna armenska skupnost, v okolici ne manjka trgovinic z značilnimi armenskimi živili. »V svojem lokalnem okolju lahko kupim nekatere zanimive sestavine. Izbiram lahko na primer med veliko vrstami feta sira in nasploh z lahkoto najdem številna živila, ki bi jih sicer kje drugje morda našla nekoliko težje.«

Esterhazy za posebne priložnosti

Med počitnicami se rada vrača v Slovenijo ali se odpravi na potovanje v katero drugo državo. Pred leti je potovala v Gruzijo in do danes ni pozabila, kako slasten je bil tamkajšnji nadevan kruh, imenovan hačapuri. V slast so ji šli še različne solate in zvitki z jajčevci. Vse te dobrote zdaj pripravlja tudi sama, saj v njeni bližnji okolici ni prav veliko gruzinskih restavracij.

Njeno ustvarjanje v domači kuhinji je zanimivo tudi zato, ker se ne ustavi le pri pripravi posamezne tuje jedi, ampak na temo določene države včasih pripravi tako zajtrk, kosilo kot večerjo. »Rada kuham tematsko. Je pa tako, da imamo zelo radi še kakšno drugo jed, ki jo kdaj dodamo zraven, čeprav ni čisto v skladu z rdečo nitjo obroka. Moj mož obožuje Esterhazy torto in kadarkoli praznujemo kaj posebnega, si vedno zaželi to sladico.«

Sara ima po drugi strani zelo rada makrone. Pod kožo so ji še posebej zlezli, ko je v Parizu obiskala slaščičarno, kjer ustvarja slaščičarski mojster Pierre Hermé. In kulinarična navdušenka, ki ima v svojem domu dve polici polni kuharskih knjig, je eno seveda prinesla tudi iz omenjene francoske slaščičarne. »Ko sem poskusila te makrone, sem res ostala brez besed. Pripravila sem na primer tiste, imenovane Isfahan, ki med drugim vsebujejo maline, liči in vrtnično vodo, kar se združi v zelo orientalski okus. Zelo mi je bila všeč tudi kombinacija pasijonke s čokolado ali kombinacija sladkega korena z vijolico.«

Preberite več v Novem tedniku