Imam prijateljico, Bosanko, ki odlično kuha in se večkrat prikaže na vratih s širokom nasmehom ter posodo nečesa slastno odličnega v rokah. Naneslo je, da so bile nekoč to s krompirjem polnjene pečene paprike, pri priči sem jih posvojila in zahtevala recept, potem si pa seveda nisem mogla kaj, da ga ne bi malce popravila po svoje. Kar pri meni skoraj vedno pomeni, da v zadevo vkomponiram še več kisle smetane. A kako se jim reče? Filane paprike, je skomignila, ampak to utegne biti malce zavajajoče, zato sem jih krstila po njej.

Potrebujete pravzaprav samo dve sestavini, paprike in krompir, zraven pa le še nekaj dodatkov: sol, olje, začimbe in po želji kislo smetano. Super jed za vegetarijance, če se odpoveste kisli smetani, pa tudi za vegane. Čas priprave: dobra ura.

Izbira paprik je pravzaprav stvar okusa, najboljše so tiste rdeče, podolgovate. Tule je hakeljc: ker so ozke in dolge, je nadev težko spraviti čisto do konca. Zato sem eksperimentirala z drugačnimi paprikami, onimi temno zelenimi, krajšimi, bolj mesnatimi, bolj zaobljenimi. In jih je bilo seveda veliko laže nadevati, samo okus je bil malce drugačen. Sem se potem odločila, da se raje vrnem k rdečim, težave z nadevom pa sem rešila tako, da ga do konca, čisto v konico, porinem z ročajem kuhalnice. Količina? Računajte dve papriki na osebo (»Če si božji, si sit,« je v takih primerih rekla moja mama), razen če so zadevne osebe strahovito lačne ali zelo ješče.

Sestavine

podolgovate rdeče paprike
krompir
sol
olje
kisla smetana
zrnasta čebula
kajenski poper
mešanica začimb toskana

Priprava

1. Nadev je iz krompirja, nazrezanega na čisto majhne kocke – veliko manjše, kot so tiste za francosko solato, čisto drobcene morajo biti, po originalnem receptu je namreč krompir v nadevu surov. Ampak sem našla bližnjico (ker se mi vedno mudi, iščem bližnjice, tudi pri kuhanju, še posebej pri kuhanju; bližnjice so moja supermoč): se je dogajalo, da se krompir ni hotel tako na drobno nakockati, kot mu je bilo zaukazano, in je bil včasih kljub dolgemu pečenju še malo trd, zato ga zdaj brez milosti pokuham, dve ali tri minute v slanem kropu, pa je čisto krotek in mehak.

2. Spet, originalni recept zahteva samo krompir, slan in začinjen, jaz vmešam še kakšno žlico kisle smetane. Začimbe so stvar osebne izbire, jaz po krompirju obilno potresem zrnasto čebulo, včasih, če sem prav razpoložena, tudi samo prahec kajenskega popra, vedno pa kupljeno mešanico začimb, ki se ji reče toskana (paradižnikovi kosmiči, česen, bazilika, origano, peteršilj) in dodam malo kisle smetane. Paprikam odrežete pokrovčke, očistite semenje in vanje čim bolj kompaktno natlačite nadev. Pravo količino krompirjevih kock je težko vnaprej oceniti (načelno bi za štiri paprike morala zadostovati dva srednje velika krompirja), a se ne sekirajte, če kaj nadeva ostane, ga bomo porabili pozneje.

3. Nadevane paprike zložite v namaščen pekač, jih malce poškropite z oljem in pol ure pecite na 200 stopinjah. Nato vzemite iz pečice, povrhu prelijte s kislo smetano, v katero primešate nadev, če je ostal, in pecite še 15 minut.

Potem pa samo še dober tek.

Aja, pa če vam kakšna paprika ostane, samo pokrijte in naslednji dan pogrejte v pečici, se mi zdi, da so naslednji dan še boljše.

Sporočite mi, če vam je bilo všeč.

Še več slastnih receptov vas čaka v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.