Priznati moram, da me je informacija o pomoru – bojda 40 – mačk na Primorskem krepko streznila in toliko razjezila, da nič več ne čutim lagodnega počitniškega uživanja. Predvsem pa so me razjezile besede morilca mačk, iz katerih veje napuh vaškega veljaka in člana zelene bratovščine, ki si je dovolil moriti – kaznovati po lastni volji, na podlagi nekakšnega logičnega prepričanja, da ravna prav in v korist sočloveka.

Kaj je brbotalo v osiveli glavi dedka, ki menda neizmerno ljubi svoje vnuke, predvsem pa je – tako se mi dozdeva -obseden od svoje lastnine, ki je zanj sveta in mačjemu življu nedotakljiva. Pa ne samo to, kdo mu daje pravico, da odloča o življenju, kdo mu daje pravico, da krši vse zakone narave in da se v naduti sebičnosti gre rablja. Za mene je tako misleče bitje objekt, ki ogroža sosedovo življenje, njegovo zdravje in tudi premoženje – vsekakor je zelo nevaren lovec s puško, ki uporablja orožje po lastni presoji, ne pa po pravnih normah, ki so zapisane v ustreznem zakonu.

V tem primeru in v vseh primerih, ko prihaja do njih – tudi v naši soseščini - ni za tovrstne tolovaje nikakršnega opravičila. Branil je osebno lastnino … To je noro. Tu gre za izgovor, katerega si je izmislil človek, ki je pozabil, da je del narave. Lastnina je za njega sredstvo, s katerim si lahko podredi revnejšega soseda in vsa življenja, ki označujejo naš življenjski prostor. 

Menim, da je osebna lastnina tisto veliko zlo, ki uničuje naš planet Zemljo, to je tista človekova norost, ki  megli možgane, ga dela premožnejšega, bolj pomembnega in kar je najhuje, bolj agresivnega. Pamet in strah uničujeta človečnost in seveda ljubezen do življenja. Noro. Ljubezen je beseda, ki jo tako radi uporabljamo, a v resnici niti ne vemo, kakšno je to čustvo. Po logiki mačjega ubijalca bi pomenilo, da je imel svoje zemljišče tako rad, da ni dovolil, da bi bilo omadeževano z mačjimi kakci.

Kakšna je to ljubezen, če jo braniš in hraniš z nasiljem in v tem odnosu seješ nagnusno sovraštvo. Morilec mačk bi se moral zavedati, da je bila vsaka ustreljena žival  ljubljenka: soseda, prijatelja, vnuka, otroka – vseh tistih,  ki so jo imeli radi in jim je bila v veliko veselje. Že iz tega stališča je takšno ubijanje grdo dejanje, ki je sprto z moralo; lahko pa je tudi kaznivo dejanje, za katerega se prisluži ustrezna kazen.

Najbolj boleče pa je, da v izjavi morilca ni bilo kesanja in da je prepričan, da je to moral storiti, ker je lahko le na ta način preprečil  zlo, ki bi lahko morilo. Zopet nekakšna logika in kup strahov, ki so popačili odločitev in zahtevali ukrepanje, zaradi katerega je tekla kri, se zgodila smrt in jokali so lastniki pobitih živali. Pa mi naj nekdo dokaže, da je bil ubijalec mačk upravičen moriti zaradi ljubezni do lastne grude in lastnega zaroda. Ali ni ljubezen tisto iskreno čustvo, ki nas pomirja, dela plemenitega in neodvisnega od vsega materialnega – ljubezni ni, kjer je nasilje in kjer se bohotijo koristi.

Naj bo to moje pisanje poziv in hkrati tudi nasvet za vse tiste, ki so že pobijali in tiste, ki menijo, da je to potrebno. V naravi ni nikoli tako hudo, da le ta ne bi znala rešiti akutnega stanja. Zavedati se moramo, da je v vesolju vse vnaprej določeno in da je vse tisto, kar skuša človek »popraviti«, le nasilje, ki načenja ravnovesje.

Človek, ki počne takšna dejanja, ne bi smel imeti orožja. V takšnem človeku je preveč nasilja, zato je nevarno, da ne bi prišlo do ponovne zmote, ki bi imela lahko še hujše posledice. Lovci mu naj pokažejo vrata, čez katera ni vrnitve.