Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V sredo, 24. oktobra, smo se člani KOZBVNOB Mestnih njiv-Ločne-Mačkovca podali na obisk po poti spominov nekdanjih kurirjev, borcev in delegacij, ki so zaradi vojaških operacij morali prestopiti predel Vahte na Gorjancih. Prvo srečanje s poznavalci dogodkov smo opravili kar na Jugorju, v gostilni "pri Petru". Žal nam je bilo, da nismo imeli v naši sredini Tonija, ki nam bi širše predstavil tudi sedanje težave prebivalcev z južne strani Gorjancev. Veliko smo namreč govorili o cestni povezavi tretje osi, pričakovanjih in razočaranjih. V pogovoru je stekla beseda o pomenu tega predela, vasi Drage, boja teh ljudi proti italijanskem okupatorju in pogostih prihodih najvišjih predstavnikov vodstva upora in OF. Tu so varen prehod imele različne delegacije tujih; angleških, ameriških, ruskih misij. Velikokrat je bil tu Edvard Kardelj. Tu preko je potekalo sodelovanje slovenskih in hrvaških partizanov.

Pot smo nadaljevali do vasi Črešnjice in si tam dodobra ogledali muzej partizanskih bolnišnic na kmetiji Škof. Ta prehodna bolnišnica nosi ime Topolovec. Omeniti moramo, da je delovala od druge polovice leta 1944 do 15. maja 1945. V vas je bilo v večini pripeljanih okoli 3000 ranjencev, ki so bili nameščeni po razpoložljivih prostorih gospodarskih poslopij in hiš. Za te ranjence je skrbela celotna vas. Vsi prebivalci te takrat in sedaj največje vasi so skrbeli za vse, kar so ranjenci in osebje potrebovali. V sklopu vasi je delovala pravcata operacijska soba z zdravniki ni sestrami. V eni od som kmečke domačije so razstavljeni različni pripomočki, listine, slike in gradivo iz tistega časa. Lahko rečemo, da je s prizadevnostjo kmečke gospodinje in njenih domačih, zbranega in urejenega veliko različnega gradiva. Zanimivo je tudi to, da ranjence niso motile nabožne slike po stenah, ker je bilo v pogovoru rečeno tudi to, da so vsi molili k hitremu okrevanju. Od tu so oskrbovani ranjenci, porodnice, otroci, bili prepeljani v bližino partizanskega letališča Otok in Prelesje. Mnogi, ki so se tu zdravili so napisali v spominih, kako so z nestrpnostjo čakali na odhod v Bari ali v Dalmacijo, ko je bila ta osvobojena. Omeniti moramo tudi tuje pilote, ki so bili rešeni na našem ozemlju, in skupino preko sto tujih zavezniških vojakov, ki so skupini "vranov let" bivali tu in bili srečno vrnjeni v Bari. Obiskovalec zve veliko, kot je rekla domačinka, zlasti še šolski otroci, ki na ta način neposredno zvedo nekaj več o boju slovenskih fantov, deklet, žena in mož, proti okupatorju, ki nam je hotel vzeti vse, kar danes poimenujemo svoboda. Obiskali smo še izvir Krupe, videli odlomljene skale iz katerih so včasih mlinarji, ki so bili tu številni, oblikovali mlinske kamne. Videli smo, da se je do to že naselil bober, kar so pričale objedene vrbe. Žal tu ni nobenega gostišča ali kakšne druge ponudbe. Kraj pa tako lep! Vožnja skozi Semič je potekala v razgovoru o napredku in pridobitvah te občine. V vožnji proti Lazam smo se seznanili z zgodovino tragično pokončane Belokranjske čete, ki je bila ustanovljena 28. oktobra in že 2. novembra 1941 v noči doživela napad preko tisoč italijanskih fašistov. Padlo je devetnajst borcev, na pragu je bil z nožem umorjen gospodar Mavsarjeve kmetije, komisar Jože Mihelič, narodni heroj, je bil ujet in je končal v zaporu. Pomemben je njegov zapis o začetku upora, njenem pomenu za ohranitev slovenskega naroda. Vemo, da je Belokranjska četa želela sodelovati pori napadu na Bučko, in s tem opozoriti okupatorja, da smo tu, da ne dovolimo izgnanstev, interniranja prebivalstva iz njihovih domov. Rečeno je bilo, da bi bilo dobro, da si vsak, ki je napačnega mnenja, prebere kaj iz teh prvih dni našega upora.

Skoraj celotno pot smo se vozili skozi gozdove, ki so partizanom pomenili dom, utrdbo, v boju. Ne zaradi strahu, zaradi načina bojevanja proti z orožjem in številom vojakov, močnejšega nasprotnika, ki ga je bilo potrebno premagati s pogumom, s srčnostjo, ki jo je kazal ves slovenski narod. Zmagovalcem je bilo k nogam položeno cvetje v maju 1945.

Domov smo se vrnili vsi, polni lepih vtisov na izobraževalno ekskurzijo, domače jedi, letošnji mošt in prekrasno pokrajino obsijano v jesenskem soncu. Vse to smo obiskali v šestih urah. toliko, kot traja pouk v šoli. Hiteli smo domov, da bi še polni vtisov vse to povedali svojim vnukom, ker, kot pravijo, tega več ne slišijo v šoli.