Arhiv NTRC

Zagotovo najbolj znana je jama Pekel, ki kraljuje v krajinskem parku Ponikovski kras v ložniškem gričevju, a tokrat bomo pozornost namenili predvsem njenim manj znanim vrstnicam. Na tem delu kraškega površja je namreč poleg omenjene jame, ki je sicer res edina odprta za širšo javnost, še skoraj 140 drugih. Pester podzemni svet je spodbudil nastanek več jamarskih društev, ki neprestano sodelujejo in svoje jamarske podvige beležijo na skupnem blogu, imenovanem Štajerski jamarji. Med njimi so poleg članov Centra jamskih doživetij z Vranskega še posebej aktivni v Šaleškem jamarskem klubu Podlasica iz Topolšice. Njihova članica Alenka Jelen je avtorica spletnega katastra jam in brezen za območje celotne Slovenije, s pomočjo katerega jamarji nimajo le pregleda nad temi podzemnimi kraškimi pojavi, temveč jim je v pomoč tudi pri raziskovanju novih jam in brezen.

Bogat podzemni svet

Planota Dobrovlje, ki se razteza na zahodnem robu Spodnje Savinjske doline, je za jamarje, ki živijo blizu nje, pravi raj za raziskovanje. Do zdaj je na njej registriranih že več kot 70 jam, medtem ko ocenjujejo, da jih je neodkritih še vsaj enkrat toliko. Na meji med nazarsko in vransko občino je najgloblje brezno v dolini. Brezno Presenečenj, kot je poimenovano, je uradno globoko kar 473 metrov, a šaleški jamarji ocenjujejo, da je še globlje. Do zdaj jim je uspelo izmeriti 550 metrov globine. Med planinci in domačini so na Dobrovljah dobro znane jame Škadavnica in Štabirnica v bližini Vranskega ter Hlastejeva jama v bližini Braslovč. Kljub temu da so jame odprte in lahko dostopne, se vanje po besedah jamarke Lee Pavrič ne odpravimo, ne da bi to komu prej povedali. Zelo pomembna je tudi primerna jamarska oprema, ki mora obvezno vsebovati čelado in svetilko. V spremstvu članov Centra jamskih doživetij si lahko v uri in pol ogledamo jamo Veternica pri Vranskem, ki je s 610 metri najdaljša jama na tem območju. Obiskovalce najprej čaka tridesetmetrska ožina, ki na nekaterih delih zahteva plezanje med ozkimi jamskimi stenami. Napor, ki ga je treba vložiti v premagovanje razvejanega jamskega sistema, je zagotovo poplačan s pogledom na podzemno jezero, ki je največji biser Veternice, v kateri sicer ne manjkajo niti stalagmiti, stalaktiti, jamski stebri in zavese.

Za jamarje ni nič manj mikavno Ložniško gričevje na severnem robu Spodnje Savinjske doline, kjer je trenutno registriranih 66 jam in brezen. Med njimi so na pobočju Gore Oljke Rakunovo in Bršekovo brezno ter brezno Zgornja Sevškova rupa, ki je z 220 metri dolžine in 78 metri globine med jamarji zelo priljubljena. »Vanjo redno zahajamo, ker ima vse tiste elemente, ki se jih mora jamar pri uvajanju v vrvno tehniko naučiti,« pojasni jamarka in doda, da so njihovi podzemni podvigi poplačani z bogatim kapniškim svetom. »V jamah najdemo vse kapniške oblike, od stalagmitov, stalaktitov do stebrov, zaves, sigovih kop in orglic. Mene še vedno najbolj očara pestrost kamnin.«

Kapniki naprodaj na Bolhi

Vse naštete jame oziroma brezna imajo prost vstop, a je treba biti seveda pri tem po besedah Pavričeve zelo pazljiv. Tako zaradi lastne varnosti kot varovanja naravnega bogastva, ki ga jame zaradi kapniških tvorb in rastlinskega ter živalskega sveta predstavljajo. Zaradi preprečitve uničevanja in odnašanja jamskega inventarja, predvsem sadre in aragonita, je bila leta 2007 z vgrajenimi vrati zaprta Tajna jama, ki se nahaja na pobočjih Gore Oljke. V najdaljši raziskani vodni jami na celjskem območju, ki je dolga 1.300 metrov in globoka 30 metrov, so še posebej dragocena naravna dediščina aragonitni ježki, ki so jih, kot je pojasnila Alenka Jelen, nekateri celo prodajali na Bolhi. Vse to in to, da je Tajna jama zaradi svojega vodnega značaja precej nevarna za raziskovanje za neizkušene, je pripeljalo tako daleč, da je vanjo dovoljen vstop le usposobljenim za znanstveno-raziskovalno delo.

Podobni usodi sta doleteli Steski jami v žalskem delu Ložniškega gričevja. Ker sta jami naravni vrednoti državnega pomena, so zaradi njunega varstva, jamskega inventarja in življenjskega okolja zavarovanih vrst netopirjev z dovoljenjem pristojnega ministrstva pred približno desetletjem zaprli njuna vhoda. Vrata ne ovirajo preleta netopirjem, vstop v jamo je tako kot pri Tajni jami dovoljen le usposobljenim.

Podzemno idilo kazijo kadavri

Kako pomembni ekosistemi so jame, se na žalost veliko ljudi ne zaveda. Prizori odvrženih odpadkov namreč niso redkost. Štajerski jamarji zato vsako leto organizirajo vsaj eno večjo čistilno akcijo, s katero očistijo katero od jam. Dve leti nazaj so čistili Pasjo jamo na Tešovi, kjer so nabrali za traktorsko prikolico odpadkov (približno tri kubične metre). Še posebej velik izziv je bila lanska čistilna akcija Aramove jame v Florjanu pri Šoštanju. Ker gre za 40 metrov globoko spiralasto zavito brezno, je bilo čiščenje po besedah Pavričeve precej zahtevno. »Skozi zelo ozek vhod smo morali smeti spravljati ven z vrvno tehniko. Onesnaževalec se je moral zelo potruditi in vreče z nogami tiščati v jamo.«

Prizori, ki so v zadnjih letih zelo pogosti in ki jamarje še posebej žalostijo, so v jami odvržene polivinilaste vrečke z živalskimi kadavri. »Grozen občutek je, ko stopimo na vrečo in pod nogami pokajo kosti. Zvok v ušesih ostane še nekaj časa,« opozarjata jamarki, ki upata, da bo tega z ozaveščanjem vsako leto manj. Onesnaževalci se namreč ne zavedajo, da vsa voda, ki nižje priteče iz vodnih zajetij in vodnjakov, potuje skozi razvejan podzemni sistem, tudi mimo odpadkov, ki na ta način onesnažujejo pitno vodo.

Foto: arhiv Štajerski jamarji (Franci Horvat, Lea Pavrič, Grega Ramšak)