Arhiv Štajerskega Tednika

Slovenija se zaradi neurejenih razmerij, luknjave, nedorečene in zastarele zakonodaje duši v odpadkih. Največje težave so se pri zbiralcih odpadkov pojavile, ko se je ustavilo kolesje izvoznega „eldorada“. Na odlagališčih in deponijah, ki služijo kot skladišča, so se začele kopičiti ogromne količine odpadne embalaže. Grmade smeti dokazujejo, da je sistem ravnanja z odpadki nedodelan in pomanjkljiv.

Uporabniki zbiralcu na terenu plačajo za vsak kilogram odpadkov, ki ga ustvarijo. Za odpadki tako po teoriji ne bi smelo biti nobenega sledu, a v praski je bistveno drugače. Politika sicer razmišlja, da bi se težav rešili s sežigalnico (ali več sežigalnicami). Ker se ne ve, kje in kakšna bi ta bila, ali bo ena ali jih bo več, je do tega cilja še dolga pot. Do takrat bodo odpadki še naprej „viseli v zraku“, po možnosti bodo občasno tu in tam še zagoreli.

Po drugi strani pa je tako, da je v Sloveniji več sežigalnic, v katerih se sme kuriti odpadke, a po sistemu prostega trga v njih sežigajo odpadke iz tujine, medtem ko Slovenija s svojimi lastnimi nima kam. Zato se pa občasno „zgodi“, da pride do samovžigov.

Nerazumljivo: MOP ocenjuje požare kot visoko tveganje, a statistike ne vodi

Preberite več v Štajerskem Tedniku