Elena Cerkvenič: "Sem shizofrena in ljubim svojo norost"

Kaj povezuje Franca Basiiglia, Eleno Cerkvenič in Aldo Morini, psihiatra in dve umetnici? Vsi trije so revolucionarni heroji za nekatere in nevarni idealisti za druge. Vsi trije povezani s psihiatrijo. On kot zdravnik, ki je bolnikom vračal dostojanstvo in se boril za njihove pravice, oni dve kot rahločutni umetnici.

Pokojna Alda in še živa Elena, ki z besedami izražata zamolčane resnice pretirano občutljivih duš, tudi teh, ki zbolijo. Alda je bila za svojo literaturo nominirana za Nobelovo nagrado. Ni je dobila, je pa za sabo zapustila opus, ki čedalje bolj nagovarja ženske po vsem svetu. Elena je naše krvi dekle. Živi in dela v Trstu. Napisala je knjigo Sem shizofrena in ljubim svojo norost. Italijanske bralce je razorožila. Po poročilu v italijanskem časniku Il Picollo je bila v predprejšnjem tednu, ko sva se pogovarjali, najbolj brana knjiga tedna.

Si že slišala za Franca Basiglia, me vpraša Loredana Gec, nekdaj novinarka pri italijanskem RAI, na oddelku za slovenski program, ki me je opozorila na nekaj prezrtih stavb in ljudi v Trstu. S svojim mini avtom, s katerim se spretno in zelo pogumno spušča z Opčin po meni neznanih stranskih ulicah v mestno jedro, predlaga, da se najprej ustaviva pri tržaški psihiatrični bolnišnici pri svetem Ivanu. Ker ima tako lep rožni vrt. Parkirava v bližini velikanskega konja, kipa, ki mu je ime Marco. Konj Marco je star dobrih 50 let. Na svojih plečih nosi zgodbo. Jo bom kar na kratko povzela, saj nosi močno sporočilo: Marco je bil v sedemdesetih namenjen za klobase. Bolniki psihiatrične bolnišnice Trst so ga rešili pred to usodo in skrbeli zanj znotraj svoje ustanove. Ta rešitev živega bitja je močno nagovorila kiparja, bratranca tedanjega direktorja, enega najbolj znanih psihiatrov 20. stoletja, ki nosi ime Franco Basaglia. Franco je bil znan po tem, da je videl ne le biološke vzroke za duševne motnje, temveč je bil prepričan, da so vzroki tudi kulturno in družbeno pogojeni. Pripomogel je k sprejetju novega zakona o obravnavi psihiatričnih bolnikov v rimskem parlamentu. Po njegovih predlogih so uvedli radikalne spremembe pri oskrbi bolnikov s psihiatričnimi težavami. Akademski karieri se je moral odreči, ker je imel preveč političnih in znanstvenih nasprotnikov, zato je najprej prevzel vodenje psihiatrične bolnišnice v Gorici in pozneje, leta 1971, pri svetem Ivanu v Trstu. Kaj vse je bil sposoben ustvariti in preurediti en sam človek, pomislim, ko se sprehajam po bolnišničnih vrtovih. Po njegovih modelih so se začele zgledovati tudi druge psihiatrične bolnišnice. Toge strukture je močno zrahljal. Ni dovolil, da se bolnike zaklepa v sobe. Ustanovil je slikarske, gledališke delavnice in druge dejavnosti, na njih so se marginalizirani bolniki, ki so se jim tudi svojci že odpovedali, vrnili v življenje. Kot konj Marco.

Elena Cerkvenič, ljubim svojo norost

Si slišala kdaj za Eleno Cerkvenič? Izjemna ženska, zamejska Slovenka, ki je naredila in še dela veliko za slovensko kulturo, za slovenski jezik v različnih šolskih in kulturnih institucijah tu v Italiji, za slovensko manjšino. Trenutno pa jo bere cela Italija. Njena knjiga Shizofrena sem in ljubim svojo norost, napisana v italijanskem jeziku, je prav te dni v italijanskem časopisu Il Piccolo razglašena za najbolj brano knjigo tedna. In kako je Elena povezana s Francom Basagliem? Če si ne bi drznil vnašati spremembe v okostenele zakone, ki so s psihiatričnimi bolniki delali zelo grdo, ne bi Elena dobila priložnosti, da med bralce ponese svojo zgodbo.

Pobudnik psihiatrične reforme Franco Basaglia je imel velik krog sodelavcev, med njimi tudi Peppeja Dell’Acquo, ki si je v sklopu milanske založbe Meltemi zamislil zbirko z naslovom 180-kritični arhiv umskega zdravja. V založbi, ki je bila ustanovljena pred tridesetimi leti, želijo s knjigami spodbuditi »iskalce in morjeplovce kritičnega razmišljanja«. Dell’Acqua in sodelavci so za uvodno knjigo nove zbirke izbrali prav izpoved Elene Cerkvenič (Sono schizofrenica e amo la mia follia). O tem so navdušeno pisali tudi v knjižni prilogi La Lettura dnevnika Corriere della Sera. Kaj je tisto, kar Eleni pomaga, da s svojo »identiteto«, kot imenuje svojo shizofrenijo, živi znosno življenje? Pravi, da prav ljudje, ki so jo pripravljeni poslušati. Na ta način lahko svojo motnjo celo vzljubiš, kot je Elena svojo. In še preden pokličem Eleno in jo prosim, ali bi bralkam Jane zaupala kaj več o sebi, o tem, kako se je naučila sprejeti svojo norost, nama s prijateljico prekriža pot še fotografska razstava v Trstu. O ženskah, ki so plezale na drevesa. Ki so si upale, drznile pogledati dlje. In med fotografijami opaziva ime italijanske pesnice Alde Merini, ki so jo prav njeni bližnji zaradi njene močne občutljivosti strpali v psihiatrično bolnišnico. Alde ni več, Elena pa je. Kot so zapisali v italijanskih medijih.

Po mnenju Peppeja Dell’Acque »sprejemanje norosti pri Eleni Cerkvenič ni pasivna drža, ampak upanje in sad njenih naporov in prizadevanj za drugačno prihodnost. Da je tako, v spremni besedi poudarja tudi Francesca de Carolis, ki kritično ocenjuje poskuse »zatohle politike in psihiatrije zdravil«, da bi izničili reformo Franca Basaglie. »Slednja je postavila v ospredje zdravljenje človeka in mu skušala vrniti izgubljeno dostojanstvo,« piše de Carolis. »Izpoved Elene Cerkvenič gre v to smer.« Upamo in želimo, da bi njeno delo kmalu lahko brali tudi v slovenskem jeziku.

Kako je Elena vzljubila svojo norost?

Filozofski pogovori, ki sta jih pred več kot petnajstimi leti na sedežu Cluba Zyp v tržaškem mestnem središču vodila ugledni italijanski filozof Pier Aldo Rovatti in ugledni italijanski psihiater Peppe Dell’Acqua, so ji vrnili upanje in dostojanstvo, »ki mi ju je shizofrenija kot zlobna mačeha odvzela«. Takrat je bil Rovatti redni univerzitetni profesor. Predaval je filozofijo sodobne dobe na tržaški univerzi. Dell’Acqua je že v sedemdesetih letih tesno sodeloval s Francom Basaglio. Srečanj z njima so se udeleževali tudi uporabniki tržaških centrov za duševno zdravje. Tudi Elena. Ti dve ugledni osebnosti sta jih vedno sprejeli z vljudnostjo in prijaznostjo, predvsem pa vključujoče. Na filozofskih pogovorih so se čutili kot eno. Ni bilo čutiti nobene hierarhije, razlik med nami, pripoveduje Elena. »Vsi smo bili enako upoštevani in vsi imeli smo enak medsebojni vpliv. Čutila sem, da sta Rovatti in Dell’Acqua zelo cenila, karkoli sem povedala, in predvsem sta ovrednotila moje prispevke. Čutila sem, da sem kljub bolezni človek z intelektualnimi in nešteto drugimi sposobnostmi.« Franca Basaglie Elena osebno ni poznala, se ji je pa pojavil v sanjah, pozna pa seveda njegove terapevtske prijeme, ki so mnogim ljudem s psihičnimi stiskami omogočili, da so kljub diagnozam živeli še naprej človeka vredno življenje. Elena pravi: »Franco Basaglia mi je omogočil, da kljub svoji norosti, s katero se vsak dan borim, živim doma s svojo družino, ne pa v zaprti psihiatrični ustanovi, ki bi uničila moje dostojanstvo in tlačila moje pravice. Poleg tega imam kot duševna bolnica po Basaglievi zaslugi vse pravice, ki jih imajo vsi drugi državljani, ki nimajo duševne stiske.«

Najbolj brana knjiga tedna

Knjiga, ki jo je Elena napisala v obliki dnevnika in v kateri objavlja avtentično pričevanje o vsakem trenutku sobivanja »s svojo norostjo«, je bila takoj po izidu med najbolj branimi knjigami poletja. Napisala jo je v italijanskem jeziku, ker je tri desetletja s strokovnjaki za duševno zdravje na Tržaškem govorila v italijanščini. Medtem ko so v Sloveniji še vedno mnogi psihiatrični bolniki zelo nezadovoljni z obravnavo v bolnišnicah za duševno zdravje, ima Elena v Italiji dobre izkušnje: »Ogromno so mi pomagali! Vsi brez izjeme so del moje družine.«

Elena bi bila zelo vesela, pa najbrž še marsikdo, če bi knjigo prevedli v jezik, ki ga neizmerno ljubi, v slovenščino, da bomo tudi Slovenci lahko brali pripoved ženske, ki ostaja kljub svoji bolezni angažirana, mama, kulturna delavka. Ki se ljubi in spoštuje. Ki zmore ljubiti druge, kljub vsemu, kar je doživela. Zaradi svoje bolezni je zgubila službo docentke v šoli, a je s pomočjo zdravstvenega podjetja Asugi in centra za duševno zdravje Maddalena upravičena do denarnega prispevka za delo, ki ga opravlja v društvu Centro Italiano Femminile za promoviranje slovenske kulture in književnosti na italijanskih večstopenjskih in višjih srednjih šolah v Trstu. Poleg tega organizira v sodelovanju s knjigarnami in knjižnicami kulturna srečanja ter predstavitve knjig slovenskih in drugih avtorjev.

Vse to pripomore k njeni pozitivni samopodobi. »Dam svoj prispevek za vključujočo družbo, za spoštovanje in medsebojno spoznavanje med Slovenci in Italijani. Mnogi so mi za to zelo hvaležni, in to m za ves trud, ki ga v to delo vlagam.«

Nikoli ni iskala vzrokov za svojo bolezen, zanima jo sedanji trenutek. Pove, da večkrat na dan dela dihalne vaje in odganja vse slabe misli. Zjutraj se ogleduje v ogledalu in si reče: »Kako si lepa in pridna.« Poboža si lici ter si ponavlja v mislih in naglas. »Vedno pogumno naprej.«

- - -

Alda Merini, italijanska pesnica, ki je zaradi svojih duševnih stisk ogromno pretrpela, v svoji družini ni imela take opore, kot jo ima Elena. Zaradi pretirane občutljivosti je morala svoje življenje končati v zaprti psihiatrični bolnišnici. Njene pesmi ostajajo zunaj zidov. Prebirajo jih ženske po vsem svetu. Sama sem na eno njenih pesmi naletela prav na dan, ko sem spoznavala zgodbo o konju Marcu v psihiatrični bolnišnici pri svetem Ivanu v Trstu in zgodbo o ženski, ki je zmogla vzljubiti svojo ter in svojo izkušnjo zapisati v besede. Alda Merini je eno osrednjih imen italijanske književnosti, tudi ena najresnejših kandidatk za Nobelovo nagrado. Za seboj je pustila velik opus. Umrla je leta 2009. Med širokim svetovnim bralnim občinstvom ima tudi številne slovenske bralke, ki v njen spomin pripravljajo in bodo še pripravljale literarne večere.

Takšne kot jaz (Alda Merini)

Takšne kot jaz podarjajo sanje

Čeprav se zavedajo, da lahko ostanejo brez njih.

Takšne kot jaz podarjajo dušo, zato ker ena sama duša, je kot kapljica vode v puščavi

Takšne kot jaz ponudijo roko in ti pomagajo stati, čeprav tvegajo, da bi same lahko padle

Takšne kot jaz gledajo naprej

Tudi če srce ostane vedno kak korak zadaj

Takšne kot jaz iščejo smisel obstoja

In koga najdejo, ga skušajo predati tistemu, ki tega sam ne zmore

Takšne kot jaz ljubijo

Ljubijo večno.

In ko nehajo ljubiti, je to samo zato, ker drobci naše biti ležijo nemočni v rokah življenja