Kompleks Schwerin sestavlja več poslopij - poleg gradu, gledališča in cerkve med drugim še vojaška poslopja, železniška postaja, nekdanja šola za dvorne uradnike in stanovanjska poslopja. "Preplet arhitekturnih slogov, stavb in parkov tvori harmonično celoto, ki odraža celotno infrastrukturo dvornega življenja in romantično estetiko 19. stoletja," so po poročanju nemške tiskovne agencije dpa zapisali pri Unescu.
V središču pa je sam grad Schwerin, v katerem letno naštejejo več kot 200.000 obiskovalcev. Grad, ki je v jedru precej starejši, je sedanjo romantično podobo dobil sredi 19. stoletja. Je pravi magnet za obiskovalce in kulisa za mednarodne filmske produkcije. Danes je v njem muzej ter sedež državnega parlamenta in uprave.
Starodavna rimska cesta Via Appia, ki je povezovala Rim z južnoitalijanskim jadranskim pristaniškim mestom Brindisi, je po pisanju avstrijske tiskovne agencije APA 60. italijanski vpis na Unescov seznam.
Po besedah italijanskega ministra za kulturo Gennara Sangiuliana je bila tako priznana univerzalna vrednost izjemni strukturi, ki je bila stoletja pomembna za trgovinsko, družbeno in kulturno izmenjavo s Sredozemljem in Vzhodom.
Antična prometna os je bila prototip celotnega rimskega cestnega sistema, ki s skupno dolžino 120.000 kilometrov še vedno predstavlja hrbtenico strukturiranega cestnega omrežja v Sredozemlju. Via Appia, dolga približno 540 kilometrov, je bila ena najpomembnejših trgovskih poti rimskega imperija. Brindisi pa je bil v obdobju antike najpomembnejše pristanišče za potovanje v Grčijo ter najpomembnejša točka za pretovarjanje blaga in sužnjev iz Orienta.
Kot še piše APA, namerava italijansko ministrstvo za kulturo v prihodnjih letih veliko skrb posvetiti obnovi in ureditvi številnih arheoloških najdišč ob cesti. Rimska cesta, ki je zaradi večstoletnega zanemarjanja skoraj propadla, naj bi postala evropska pohodniška pot.
Po pisanju francoske tiskovne agencije AFP je bila na Unescov seznam vpisana tudi jordanska vas Um al Džimal. Kot so zapisali pri Unescu, segajo najstarejše strukture, odkrite v Um al Džimalu, v 1. stoletje, ko je bilo to območje del Nabatejskega kraljestva. Dodali so, da napisi v grščini, nabatejski in safaitski napisi ter napisi v latinščini in arabščini, odkriti na najdišču, osvetljujejo spremembe verskih prepričanj tamkajšnjih prebivalcev.
Vas leži v bližini jordansko-sirske meje, 86 kilometrov severno od glavnega mesta Aman, in je znana kot "črna oaza" zaradi razširjenosti črnih vulkanskih kamnin na tem območju. Njeno ime izhaja iz uporabe kamel, ki so bile del trgovskih karavan v vasi. Območje so v 1. stoletju poselili Nabatejci, pozneje so vas zasedli Rimljani in postala je pomembno kmetijsko in trgovsko središče.
Prav tako pa so bili po pisanju AFP na Unescov seznam svetovne dediščine vpisani japonski rudniki zlata in srebra na otoku Sado, potem ko je Južna Koreja umaknila svoj ugovor zoper umestitev rudnikov na seznam.
Rudniki, ki so danes priljubljena turistična znamenitost, naj bi začeli delovati že v 12. stoletju in so delovali do druge svetovne vojne. Japonska je v nominaciji za vpis izpostavila njihovo dolgo zgodovino in uporabo obrtniških rudarskih tehnik v času, ko so rudniki v Evropi že uporabljali mehanizacijo.
Ob prvi predložitvi nominacije je Seul nasprotoval vpisu zaradi neprostovoljnega dela Korejcev med drugo svetovno vojno, ko je Japonska okupirala Korejski polotok. Sedaj pa je južnokorejsko zunanje ministrstvo sporočilo, da se strinja z uvrstitvijo na seznam, a pod pogojem, da bo predstavljena celovita zgodovina rudnika.
Kot so zapisali na zunanjem ministrstvu v Tokiu, se je Japonska zavezala, da bo ohranila spomin na težke delovne razmere vseh delavcev v rudnikih. Zgodovinarji namreč zatrjujejo, da so bili pogoji zaposlovanja v rudniku dejansko enaki prisilnemu delu ter da so korejski delavci delali v bistveno težjih razmerah kot japonski.
