Bojim se temne vode, je rekla. Večkrat. Strah igralke Natalie Wood pred »temno vodo«, morjem, je bil dobro znan. In je zato še posebno grda ironija, da je neke mrzle novembrske noči leta 1981 utonila v razburkanem temnem morju.
Da bi o tem morali posneti film? So ga že (televizijski film iz leta 2004 The Mystery of Natalie Wood). In bodo gotovo še kakšnega – najverjetneje takrat, ko bo znova odprta preiskava o njeni smrti pokazala, ali je Natalie Wood res sama padla v vodo, kot so sprva mislili, ali jo je kdo porinil, kot se dozdeva zdaj. Morda njen mož Robert Wagner?
Aaaaah
Natalie Wood, hči rusko-ukrajinskih priseljencev s pravim imenom Natalija Zaharenko, je nekaj tednov pred svojim petim rojstnim dnevom prvič nastopila v filmu in pri devetih letih z vlogo v božični klasiki Čudež na 34. ulici postala otroška filmska zvezda. In – potem ko je pri šestnajstih igrala z Jamesom Deanom v Uporniku brez razloga in dobila svojo prvo nominacijo za oskarja – najstniška filmska zvezda. Naslednjo nominacijo, drugo od skupaj treh, je dobila za Razkošje v travi ob Warrenu Beattyju. Vloga moderne Julije v muzikalu Zgodba z Zahodne strani ji sicer ni prinesla nominacij, svetovno slavo pa vsekakor. In si lahko predstavljate navdušenje časopisov – in njihovih bralk –, ko jo je po tem, ko je javno priznala, da je malce zatreskana v vzhajajočo igralsko zvezdo Roberta Wagnerja, osem let starejši lepotec prav na njen osemnajsti rojstni dan odpeljal na zmenek.
Aaaaah.
Leto dni pozneje sta se poročila. Veljala sta za zlati hollywoodski par. Brad in Angelina svoje dobe, še pred Bradom Pittom in Angelino Jolie.
Aaaaah.
Zdržala sta štiri leta. Leta 1961 sta šla narazen, leto pozneje sta se ločila.
Ampak čakajte, tule se šele pošteno zaplete: oba sta se znova poročila, ona leta 1969 s producentom Richardom Gregsonom, s katerim je imela hčerko Natasho. A kmalu po njenem rojstvu je slišala možev vroči telefonski pogovor z njegovo tajnico. In se leta 1972 ločila. Nekaj mesecev pozneje se je pobotala z Wagnerjem, ki se je medtem prav tako poročil, dobil hčerko in se znova ločil.
Julija 1972 sta se Natalie Wood in Robert Wagner drugič poročila in dve leti pozneje dobila hčerko Courtney. Ostala sta skupaj, dokler ju ni ločila smrt.
Aaaaah, saj smo rekli.
Temna voda
Za zahvalni vikend leta 1981 sta se zakonca Wagner s svojo osemnajstmetrsko jahto Splendour (Razkošje) odpravila na otok Catalina. Bili so trije, z njima je bil še Christopher Walken, oskarjevec iz filma Lovec na jelene, s katerim je Natalie tedaj snemala film Brainstorm. No, pravzaprav so bili štirje, na barki je bil tudi njen kapitan/oskrbnik Dennis Davern. Trije preživeli moški so pozneje policiji povedali lepo usklajene zgodbe – ali so bile resnične, je drugo vprašanje – o dogodkih tiste noči. Četverica je večerjala in popivala na obali, na koncu so bili vsi tako okajeni, da je upravnik restavracije poklical luškega kapitana, naj malce popazi nanje, da bodo živi prišli na barko. Tam sta si Walken in Wagner skočila v lase, naveličana Natalie je odšla v posteljo. Okrog polnoči je Wagner opazil, da je ni nikjer, a ni hotel klicati policije, češ, najbrž je šla na obalo v kakšen bar, saj je izginil tudi ladijski napihljivi čoln. Šele ob pol dveh ponoči so končno poklicali obalno stražo, ki je sprožila iskanje. Malo pred osmo zjutraj je nekdo videl nekaj rdečega poplesovati na valovih nedaleč od obale. Bila je Natalie Wood, mrtva, oblečena samo v spalno srajco, tople nogavice in rdečo puhovko. Nedaleč stran so našli pogrešani gumenjak.
Temna voda jo je vzela, temna voda jo je dala. Stara je bila 43 let.
Preiskava se je zaključila le dva tedna po njeni smrti. Nesreča z utopitvijo, je v svoje poročilo napisal mrliški oglednik. Iz poznanih dejstev lahko sklepamo, da je slišala, kako je v nemirnem morju gumenjak butal ob ladjo, pa ga je šla privezat, pri tem je padla, se butnila v glavo in utonila, je razlagal njen vdovec. To teorijo je objavil tudi v svojih spominih Pieces of My Heart.
Vprašanja, ki si jih ni nihče zastavil, ali vsaj ne dovolj glasno, pa so ostala: zakaj bi šla Natalie privezovat gumenjak? Lahko bi to preprosto naročila kapitanu, saj je bilo to njegovo delo. Ali zakaj bi, kot meni druga teorija, ženska, ki se je bala vode in ni znala upravljati čolna, še motorja ni znala zagnati, v razburkanem morju rinila na obalo? In kar v spalni srajci? Še pošte ni vzela iz nabiralnika v spalni srajci, pravi njena mlajša sestra Lana Wood.
In življenje je šlo naprej.
Je ali ni?
R. J. (Robert John) Wagner je bil še naprej priljubljen televizijski in filmski igralec – med drugim je nastopal v uspešni detektivski seriji Hart to Hart in v treh filmih o Austinu Powersu. Leta 1990 se je poročil z Jill St. John, s katero je poročen še danes. Desetega februarja je praznoval 88. rojstni dan. Še vedno je čeden gospod. Natalie, če bi bila še živa, bi jih letos dopolnila okroglih osemdeset.
A nad Wagnerjevim praznovanjem letos visi še posebej temen oblak. Policija bi se strašansko rada pogovorila z njim o okoliščinah Nataliejine smrti. R. J. je rekel ne. Ne pravi že vse od takrat, ko je policija leta 2011, trideset let po Nataliejini smrti, znova odprla preiskavo. Wagner s policijo noče sodelovati. Le nekaj dni pred njegovim rojstnim dnevom je televizija predvajala dokumentarec Natalie Wood: Death in Dark Water, v katerem so preiskovalci o svojih izsledkih prvič precej odkrito spregovorili pred kamero. Wagner, ki ga nikoli niso uradno osumili ženinega umora, je zdaj dobil status »person of interest«. To pomeni človeka, s katerim se hoče policija nujno pogovoriti. Je manj kot osumljenec, a več kot zgolj nedolžna priča. Včasih »person of interest« postane osumljenec. Včasih pa ne.
Toda Wagner, zadnji, ki je Natalie Wood videl živo, je večkrat spremenil svojo zgodbo, ki je polna nedoslednosti. »Nismo mogli dokazati, da gre za umor,« v dokumentarcu pove eden od preiskovalcev, »po drugi strani pa tudi nismo mogli dokazati, da gre za nesrečo. Ključni problem je to, da ne vemo, kako je končala v vodi.«
Ali menite, da je bila Natalie Wood umorjena, vprašajo enega od detektivov. »Po mojem je dovolj sumljivo, da zbuja prepričanje, da se je nekaj zgodilo,« odgovarja.
Trideset let pozneje
Kapitan jahte Dennis Davern, ki je svojo zgodbo rad prodajal tabloidom in o nesreči?/umoru? napisal tudi knjigo, je leta 2011 priznal, da je lagal policiji. Bil je tudi eden od okrog 700 podpisnikov peticije, ki je zahtevala, naj še enkrat preučijo okoliščine smrti Natalie Wood. Lana Wood pravi, da jo je Davern na začetku devetdesetih začel klicariti. Tole ji je rekel, poroča: »Ni bila nesreča. Grda stvar je bila.«
In je torej policija znova odprla preiskavo, znova začela vrtati, poizvedovati, zasliševati priče. Mrliški oglednik je kmalu zatem spremenil svoje poročilo, v katerem je prej pisalo »nesreča z utopitvijo«, zdaj pa naj bi bili vzrok igralkine smrti »utopitev in drugi neznani faktorji«.
Nove pozornosti so deležne tudi sveže modrice na njenem telesu in praska na levem licu, ki so jih dokumentirali že v prvi preiskavi. Takrat so menili, da so posledica padca ali morda poskusa, da se skobaca nazaj v čolnič, zdaj pa se sprašujejo, kaj če so posledica napada? Kaj če pomenijo, da jo je nekdo udaril in vrgel v vodo?
Neka ženska trdi, da je tiste noči slišala klice na pomoč.
Christopher Walken, edini, ki se nikoli ni hotel pogovarjati o dogodkih v noči 28. novembra 1981, še vedno noče govoriti z mediji, s policijo se je pa med obnovljeno preiskavo temeljito pogovoril – a ne vemo, kaj je povedal, ker o tem policija noče govoriti: »Kar nam je povedal, je zaupno, vsaj za zdaj.«
Raje hudič, ki ga poznaš
V obnovljeni preiskavi je policija našla in zaslišala kup novih prič. Med njimi je človek, ki je bil v času njunega prvega zakona sosed Roberta in Natalie. Dvanajst let je bil star, se spominja, ko je neke noči po njihovih vratih začela razbijati preplašena Natalie. Ubil me bo, ubil me bo, je ponavljala. Zjutraj se je vrnila domov.
»Nekaj slabega se je zgodilo, nekaj zločinskega, in hočem, da to prizna. Srce se mi trga. To je kot nož v mojem srcu.« - Lana Wood
Nataliejina mlajša sestra Lana, ena najglasnejših Wagnerjevih kritikov, je v dokumentarcu povedala, kako je Natalie domačim oznanila, da se bo znova poročila z Wagnerjem: »V tla je pogledala in rekla, včasih je bolje biti s hudičem, ki ga poznaš, kot s tistim, ki ga ne.«
Tudi kapitan Davern ima veliko povedati o nasilju, ki je prevevalo zadnje dneve Natalie Wood. Wagner je bil očitno močno ljubosumen na Walkena – širile so se govorice, da sta z Natalie nekaj imela – in v zraku je bila napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Zraven je bilo tudi veliko alkohola in komaj zatajevane zamere so v veličastnih izbruhih besa prihajale na dan. Dan pred smrtjo, v petek, se je Natalie strahovito sprla z možem – tako zelo, da je potem kapitana prosila, da jo z gumenjakom odpelje na kopno. Tam jima je najela sobi v hotelu, nato pa se mu je večino noči izpovedovala o težavah v svojem zakonu. Da se bo ločila, je grozila.
A v soboto zjutraj se je pomirila in se vrnila na jahto. Zvečer pa se je napetost vrnila. Že med pijansko večerjo na kopnem, še bolj pa pozneje na barki, sta se Natalie in Chris Walken zaupno hihitala in se očitno dobro imela, Wagnerju pa se je vse bolj temnil obraz – vse dokler ni raztreščil steklenice vina in začel vpiti na Walkena. Natalie je odkorakala v podkrovje, tudi Walken je odšel v svojo kabino, Wagner je nato sledil Natalie in v njuni kabini se je vnel prepir, slišali so ga še na sosednjih jahtah. Prepir se je stopnjeval, in ko je zaslišal zvoke, ki so naznanjali, da se je začel pretep, je kapitan potrkal na vrata kabine in vprašal, ali je vse v redu. Izgini, mu je menda rekel Wagner, ki mu je odprl vrata in je bil videti tako jezen, da se je kapitan poparjeno pobral. Prepir se je nadaljeval in se nato preselil na zadnji konec barke.
Nenadoma je vse potihnilo. Slišati je bilo samo še glas razburkane temne vode.
Nož v mojem srcu
Lana Wood pravi, da je po smrti njene sestre Wagner prekinil stike med njimi. Tudi s svojima nečakinjama nima stikov. Pošiljala jima je sporočila, pisala pisma, a ni dobila odgovora. Da sprva ni hotela verjeti, da je R. J. kriv za sestrino smrt, pravi, a zdaj nima več izbire. Zahteva, naj Wagner končno pove resnico. Negotovost je kot nož v njenem srcu, potoži.
Natasha Gregson, Nataliejina hči iz drugega zakona, je povedala, da očima nikoli ni krivila za materino smrt. »Mislim, da je bila nesreča. /…/ Dobila sem svoje odgovore. Ne premišljujem o tem. /…/ Sem samo žalostna, da nimam več mame in da moja hči nima babice.«
Jahta Splendour je naprodaj.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
