Donald Trump je biznismen. Surovi biznis v kombinaciji z neizmerno politično močjo pa rojeva občutek vsemogočnosti in megalomanske ideje. Ideje, ki bi, če bi jih uresničil, lahko spremenile obraz sveta, kot ga poznamo. Ne le na zemljevidu. Premaknile bi meje sprejemljivega, do konca porušile že tako načeto moralno držo demokracije, v kateri, vsaj po imenu, še živimo. V temelju bi porušile prav in narobe, na katerih je zgrajena naša družba.
Ni prvič
Trump oči na Grenlandijo ne meče prvič. Že v svojem prvem mandatu je javno govoril o tem, da bi jo kupil od Danske, ker je po njegovem mnenju strateško pomembna in bogata z naravnimi viri. Po svoji stari navadi je svoje misli delil z javnostjo na Twitterju in, denimo, objavil fotomontažo hotela Trump Tower na grenlandski obali. Prepričan je, da bi bila prodaja ugodna tudi za Dansko, ki Grenlandijo vsako leto financira s stotinami milijonov evrov in ji tako ali tako daje čedalje večjo avtonomijo. Grenlandci pa itak komaj čakajo Ameriko na svojih tleh. Ko je danska premierka Mette Frederiksen takrat zavrnila njegov predlog, je v znak protesta odpovedal načrtovani obisk Danske in s tem sprožil mednarodne kritike.
Ljudje na Grenlandiji so se takrat vsemu skupaj smejali. Tudi danes je smeh najpogostejša reakcija, pravi Helena. »Mladi so mi rekli, zdaj bomo postavili stolpnico tam zraven, kjer imaš ti hišo! Ni jim všeč, da se pogovarjajo o njihovi deželi kot izdelku, ki je naprodaj. Na Facebooku skoraj ni človeka, ki ne bi imel po novem na svojem profilu grenlandske zastave. Po njihovem je Grenlandija za Grenlandce in nikogar drugega.« Helena je prepričana, da iz vsega skupaj nič ne bo in da bi mediji morali Trumpove izjave preprosto ignorirati, ne pa jih še razpihovati. »S tem mu le dajejo polet in prah se bolj vzdiguje, kot je treba,« pravi.
Danci so živčni
A v svojem drugem predsedniškem teku Trump uporablja veliko močnejšo retoriko, ko govori o svojih ozemeljskih težnjah. Namignil je celo na vojaško posredovanje. Danci so upravičeno živčni. Premierka je tako rekoč na evropski turneji iskanja podpore, napovedala pa je tudi povečanje investicij za obrambo Grenlandije za več kot milijardo evrov. Ta sredstva bodo namenjena posodobitvi vojaške opreme, vključno z zamenjavo starih fregat, nakupom brezpilotnih letal z dolgim dosegom in dodatnimi enotami s pasjimi vpregami.
Grenlandija ima z matično Dansko že dolgo precej napet odnos. Po eni strani je ta ogromna dežela z le okoli 60.000 prebivalci močno odvisna od državne pomoči, po drugi pa stremijo k večji avtonomiji, če ne že kar suverenosti. A imeti svojo državo ni majhen zalogaj. Za Grenlandce morda prevelik, razmišlja Helena.
Gospodarstvo
Veliko priznanje – JYSK Slovenija je tudi letos prejel priznanje Top employer 2025
»Danci so jim pustili kulturo in jezik, dali veliko avtonomije in močno finančno podporo. Klici po neodvisnosti se sicer pojavljajo že trideset let, a vprašanje je, ali je to sploh realno. Z možem poznava tudi tamkajšnje politike in ti si ne predstavljajo, kako bi samostojna Grenlandija delovala.« Grenlandska družba je bolj razpeta pri vprašanju, kako naprej. Po eni strani je inuitska tradicija močna, duh prednikov prisoten povsod, po drugi pa bi bili radi moderni in bolj podobni Evropi. Nič ne pomaga, da je moških precej več kot žensk, da je alkoholizem velik problem, prihodnost nejasna, revščina pogosta. Samomorov je zato na Grenlandiji veliko.
Grenlandci so drugačni ljudje
A smrt na Grenlandiji ni tako strašna stvar, kot je pri nas. »Ljudje tam so ljudje, kot so vsi, kar se tiče občutkov, želja in pričakovanj. A smrt in življenje sta zanje veliko bolj povezana kot za nas. Konca ne jemljejo tako tragično. To so ljudje lovci, smrt vidijo vsak dan. Zjutraj je pogreb, zvečer že plešejo. Danes je vse, kar je. Ne razmišljajo o tem, kaj bo drug teden, naslednje leto. Živijo za ta trenutek. V njih prav čutiš gene njihovih prednikov.
Ne govorijo veliko, raje se lotijo dela. Čez poletje živijo tako, kot so živeli njihovi pradedi. Vračajo se na prastare postojanke, lovijo ribe, živijo v šotorih. Cele družine gredo skupaj, od starih očetov do vnukov. Takrat ne obstaja služba, posel. Zaprejo in grejo.« Celo največja mesta se v veliki meri izpraznijo. Življenje se vrne k osnovam in stoletni tradiciji. Helena je prepričana, da se Grenlandci temu ne bodo nikoli odpovedali in da ni stvari, s katerimi bi jih ameriški predsednik lahko podkupil. Velika večina prebivalcev Grenlandije je konec koncev tam rojena in vzgojena, priseljencev z Danske je okoli desetina, nekaj je še tujcev. Politika ni nekaj, s čimer bi se ljudje na otoku kaj veliko ukvarjali. »Nekdo, ki živi sredi Evrope, sredi sodobnega sveta, si to težko predstavlja. Kakšni so občutki, ko si neskončno daleč od vsega. Spiš v šotoru, kuhaš zunaj, naloviš ribe v reki in preživiš večere v pogovoru pod zvezdami. Kako je, ko se s pasjo vprego pelješ sedem ur po zamrznjenjem morju in slišiš le pokljanje ledu ter sopenje psov. Ko se počutiš kot mravlja majhen ob ledeni gori, ki se vzpenja petdeset nadstropij nad tabo, in je okoli tebe božanski mir.« To je življenje, ki ga imajo Grenlandci zapisano v kosteh. In v takih trenutkih je preostali svet neskončno daleč, vključno z njegovimi trumpi, političnimi prevrati in megalomanskimi idejami. Takega življenja ljudje Grenlandije nikoli ne bodo prodali kot tudi svoje zemlje ne, trdi Helena.
O Trumpu in njegovih zamislih se tudi na Grenlandiji veliko piše in razpravlja. Velika večina ljudi je nad njimi ogorčena, a strahu ni čutiti. Bolj gre za ranjen nacionalni ponos in zgroženost, da se takšne teme sploh resno jemljejo. A če bi ameriški predsednik potegnil potezo brez precedensa v zahodni demokraciji in dejansko sprožil vojaško operacijo, Grenlandci ne bi imeli kaj veliko besede.
Z nezamisljivo situacijo bi se morala spopasti Evropa. Ta pa je, vsaj doslej, reagirala izredno medlo, skorajda ne. Politični analitiki ob tej presenetljivi tišini ugibajo, ali je razlog ta, da stara celina ne želi dražiti leva, medtem ko se za zaprtimi vrati mrzlično pripravlja morebiten vojaški odgovor, ali pa je morda Evropa pripravljena žrtvovati Grenlandijo in z njo Dansko, ker potrebuje ameriško pomoč na svoji fronti z Rusijo v Ukrajini. Ali pa morda preveč zaupa v neke stare demokratične vrednote in pravila, ki se jih med zavezniki ne krši. Da torej, kot pravijo diplomati, Trumpa jemlje resno, a ne dobesedno. A v svetu, kjer so padle že vse meje »dovoljenega«, je naivnost najslabša možna drža.
