Vida Bolko je kot otrok živela na kmetiji pri Jakopin, kamor se je priženila njena mama Milka Mastnak s Podjeza. Brat Vidine mame Ludvik Mastnak je bil prvi organizator partizanskega upora na drameljskem območju. Na začetku leta 1935 se je povezal s komunisti in se zgodaj vključil v Osvobodilno fronto. Že v prvih tednih vojne je prevzel razmnoževanje protinemških letakov, tiskarna je delovala na njihovi domačiji – na Podjezu. Oktobra 1941 je pomagal pri prehodu Štajerskega bataljona iz vojniške smeri in Dramelj proti Slivnici. Uredil je postanek borcev na Škerljevi domačiji na Razborju. Zaradi izdaje je bil aretiran in 27. decembra 1941 ustreljen kot talec v Mariboru. Že zaradi vsega dogajanja, povezanega z maminim stricem, je Vida kot majhna deklica zaznala nemirno dogajanje. Kasneje je bil izdan nacistični odlok, da je treba izseliti vse družine, kjer je bil kdo od članov ustreljen kot talec.
Bolkova se spominja, da so nacisti želeli govoriti tudi z njenim očetom. Oče se je skril in se je samo občasno vračal domov. »Doma so mi strogo zabičali, da ne smem nikomur povedati, da sem ga videla. Kot edinka sem bila sama med odraslimi ljudi in sem zaznala napetost med domačimi.« Ti so nekako izvedeli, da bodo izseljeni. Mama je želela zaščititi svojo hčerko in je Vido peljala v Maribor k teti, sama pa je načrtovala odhod v Avstrijo, da bi se družina izognila selitvi. Ker Vida kot majhna deklica ni želela ostati pri teti brez mame, jo je ta naposled pripeljala nazaj domov v Dramlje.
Tista usodna noč
Vida Bolko se spominja, kako so jo gestapovci avgusta 1942 zbudili, ko je spala v otroški postelji, jo oblekli in posedli poleg stare mame na voz. V hišo, kjer sta bivala stara mama in stari oče, so odšli že prej, vendar starega očeta niso odpeljali, ker je bil slaboten in je čez nekaj dni umrl. »Mama je zapustila sobo v času, ko so šli Nemci na Podjez po staro mamo in starega očeta. Mene je pustila spečo v sobi, misleč, da otroka ne bodo odpeljali brez matere. Ker je bila mama takrat še prijavljena na Podjezu, je štelo, da je članica družine Mastnakovih s Podjeza, čeprav smo mi živeli pri Jakopin,« je pojasnila.
Zdi se ji, da so voli vlekli voz, s katerim so odšli na Sele. Od tam so jih s tovornjakom odpeljali v I. osnovno šolo v Celje. Kot je povedala, so bile učilnice polne mater in otrok, vsi so jokali. Vida je jokala, ker je hotela mamo. Mama je potem prišla prostovoljno v omenjeno šolo, saj je mislila, da bodo ženske in otroci izseljeni v Srbijo, tako so namreč Nemci počeli do takrat. A je bila samo eno noč z Vido in s svojo mamo. Sredi noči so morali vsi starejši od osemnajst let na dvorišče, otroci so ostali sami.
Človeka nevredne razmere
Vida Bolko je morala v taborišče Saldenburg v Nemčijo, v bližini češke meje. Sobe so bile izredno hladne, ogrevali so le prostore, kjer so se otroci pozimi zadrževali čez dan, kjer so spali, in jedilnico.
Higienske razmere so bile tudi tam na začetku grozne. Sogovornica se ne spomni, da bi jih prvo leto umili ali preoblekli. Šele kasneje, leta 1943, so za otroke organizirali umivanje in preoblačenje. V grajski kleti, kjer so starejša dekleta tudi prala oblačila, so bili leseni škafi, ki so jih napolnili z vodo, v njih se je nato hkrati umivalo več otrok.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Hrana je bila različna v različnih obdobjih. V nekem obdobju so dobili kisel ržen kruh, ki so ga morali imeti za cel dan. Spominja se tudi, da so včasih dobili belo kavo in kruh, v jedilnici je imel vsak svoj sedež in svojo skodelico.
Osvoboditev, a nova huda bolečina
Ko so prišli Američani, so otrokom delili čokolado, upravnika taborišča so takoj odpeljali. Vsi mladi taboriščniki so čutili izjemno veselje ob osvoboditvi. Osvoboditev pa za Vido Bolka ni prinesla le veselja, ampak tudi žalost. Ko je bilo otroško taborišče osvobojeno, je bila sogovornica stara devet let in mislila je, da bo ob vrnitvi domov tam tudi njena mama. Vendar je ni bilo, saj je že leta 1942 umrla v Auschwitzu. »Tudi tam ni bilo higiene, bolezni so se širile. Ženske, ki so preživele, so morale biti res vzdržljive. Moja mama ni zdržala, verjetno je umrla od žalosti. Obupala je od vsega hudega.«
Drugačni časi za otroke
Ker je bilo doma posestvo, kjer je bilo ogromno dela, se z otroki niti po vojni ni nihče ukvarjal, pove iskreno. Živela je pri stari mami po očetovi strani, dve leti je obiskovala šolo v Dramljah, nato je odšla v internat v Celje. Ko se je vračala domov, je nekaj časa zanjo skrbela teta. Ko se je ta leta 1947 omožila, je Vida spet ostala pri stari mami in še eni teti. Otroci takrat niso bili nikoli v ospredju, je razložila. Čeprav ni bila nikoli lačna, se ni nikdar zgodilo, da bi se kdo posvetil le njej.
Čutila je tudi, da je takratna oblast na otroke, ki so bili v Nemčiji, gledala s pridržkom, kot da so malo »okuženi«. »Tudi tisti, ki so bili v Auschwitzu, so bili najprej tako označeni. Oblast jih je sumila sodelovanja z Nemci, zato so nastali dahavski procesi,« je pojasnila.
V družbi spet preveč nestrpnosti
Ko danes spremlja dogajanje v družbi, kjer je spet v ospredju veliko nestrpnosti in razdvajanja, jo je groza. Boji se, kam bo vse to pripeljalo. Izpostavila je med drugim boj za ženske pravice. »Ne vem, kam to vodi. Zdi se mi, kot da želijo ženske spet spraviti za štedilnik. Bojim se, da se iz zgodovine nismo ljudje ničesar naučili. Nestrpnost, ki se spet pojavlja, ne vodi nikamor.«
