Kuhinja je prostorna, skrbno urejena in prijetno topla. Za veliko mizo se smukata lenobna mačka in živahen rjav psiček, ki suče svoj kratki rep s hitrostjo helikopterske elise. Okni sta okrašeni s prazničnimi aranžmaji, na steni sta gravuri s podobami otrok. Tako je videti dom. Zunaj december zasaja kristalne zobe v vogale domačije, toda vsi štirje so trdni. Toplota ognjišča mi lega na veke, drobne mišice okoli tilnika in hrbtenice se sprostijo. Bojana Holer na veliko mizo postavi skodelico kave in sede predme; sijoče rjave oči se udobno potopijo v smejalne gubice. Krepka ženska s kratkimi rdečkastimi lasmi, tiste vrste ženska, ki si zmore na ramena naložiti ves svet, pa se ne bo zlomila. Tiste vrste oči, ki so kot plodna zemlja, ki daje kruh in jemlje žalost: tako je videti mati.
Bojana Holer iz Svete Ane v Slovenskih goricah v sebi premore toliko materinstva, domačija pa toliko domačnosti, da zmoreta nadoknaditi tudi najhujše krivice in trpljenje, ki jih lahko doživijo otroci. Dečka, ki ju prikazujeta podobi na zidu, uradno nista njena sinova. A če bi vprašali njiju, bi vam z največjo odločnostjo zatrdila, da dobrodušna Štajerka ni nič drugega kakor njuna mama. Tako jo tudi imenujeta in tako ji pravi vseh deset otrok, ki sta jih z možem Romanom kot rejnika doslej spravila na noge. Svet je nepošten, nekje da premalo in nekje preveč, toda prgišče štajerske ilovke zmore uravnati tehtnico. Zunaj so vedomci in more in črne žene, toda otroško srce ve, da so vogali Holerjeve domačije trdni, ljubezen obeh rejnikov pa resnična.
Nočne more in pomirjevala
Prvega rejenčka sta Bojana in Roman dobila leta 1998. Sama sta imela že hčer, vendar sta čutila, da želita dati več. Prišel je šestletni deček, ki ga je sodišče odvzelo biološkemu očetu, ki se je ločil od njegove matere. "Prišel je brez vsega, le s tem, kar je imel na sebi: kratkimi hlačami in majčko, natikači in čepico," se spominja Bojana. Bil je tako pretresen, da je tisto prvo noč zaspal šele, kot sta ga več ur prevažala naokoli v avtu z obljubo, da ga peljeta nazaj k atu. Ta ga je skušal na vsak način dobiti nazaj; na neki točki je grozil, da je na kmetiji nastavil bombo. A deček je ostal pri Holerjevih celih šest let, v tem času pa postal ljubljenec celotne družine; hči ga je za vse življenje sprejela kot rodnega brata. Odšel je po nekih poletnih počitnicah, ki jih je preživel pri očetu. Danes ima družino in poklic, s katerim jo preživlja, pošten ter marljiv, kakor je bil že kot otrok.
Odtlej na domačijo na hribu nad glavno cesto v Sveti Ani prihajajo otroci, da bi se zacelili, pomirili, okrepili – dobili vsaj neko možnost v življenju, po katerem so morali segati iz globokih jam, v katere so bili vrženi. "Alkohol, mamila in nasilje," Bojana s tremi besedami povzame zgodbe staršev, ki so jih – nepripravljeni in preplavljeni – spravili na ta svet. Ostali so jim nočne more, ki so jih zbujale sredi noči, in strahovi, ki so jih hromili podnevi; nekateri so morali dobivati pomirjevala. Roman s stisnjenimi ustnicami razlaga, s kakšno muko je eden izmed dečkov, ki sedaj bivata na kmetiji, moral hoditi v zapor na obiske k očetu, ki se ga sploh ni več spomnil. Bojana mi pove, da je mati drugega rejenca "spala, s komer ji je rekel in kjer jo je noč dobila".
Z izjemo prvega so imeli prav vsi otroci težave pri učenju. A Holerjeva sta vztrajala – šola je prva. "Nikoli jih nismo silili z delom na kmetiji," zatrdi Roman. Pa je bilo dela več kot dovolj, kajti v hlevu je bilo 30 glav živine in velika domačija je klicala po pridnih rokah. Toda Holerja sta najtežja dela opravila sama, ob tem pa je Roman še hodil v redno službo. Popoldneve in večere sta preživljala tako, da sta z otroki utrjevala učno snov ter pisala domače naloge – pa četudi sta na neki točki skrbela za pet otrok naenkrat. V okviru Društva rejnikov Slovenije so skupaj hodili na piknike in izlete, vsako leto je vsa družina odšla na morje; prav vsak izmed rejencev in rejenk ga je ob takšnih priložnostih videl prvič v življenju.
Izpostavljeno
Obvladajmo cvrtnik na zrak v 5 korakih
Hranila sta jo po cevki v želodec
Večkrat je bilo težko – a nikoli tako kakor tedaj, ko je v hišo prišla štirimesečna dojenčica. Zakoncema Holer je tisti dan za vedno zlomil srce z bolečino, ki jo lahko občuti le pravi starš. "Njena mati je ni želela takoj predati in si je izborila še dan odloga. Tisti večer jo je pijana držala na rokah in otrok ji je padel iz rok," razlaga gostiteljica. Kmalu se je izkazalo, da je z dojenčico nekaj hudo narobe. In tako je tudi ostalo; dekličino telo je bilo zlomljeno, njena duša pa že na drugem svetu. Slepa, gluha in nepokretna je bila vse od tistega usodnega padca obsojena na vegetiranje v postelji. Ker ni mogla požirati sline, sta ji rejnika na vsakih nekaj minut spirala grlo. Ker ni mogla spraviti hrane v želodec, sta jo hranila po sondi skozi nos, dokler ji niso kirurgi v želodec vstavili cevke, v katero sta ji potem vbrizgavala pasirano hrano. Kadar je zaradi posega ali pa pljučnic, ki so jo neprestano mučile, pristala v bolnišnici, sta vsak dan prihajala ob njeno posteljo – četudi ni vedela zanju. "Tako lepa, tako lepa punčka je bila … Takšne krasne, goste trepalnice in dolge lase je imela," pripoveduje Bojana in iz oči se ji leskeče žalost.
Poleg tedenskih terapij, ki jih je kril ZZZS, sta iz lastnih žepov plačala dodatne terapije v Pesnici, in te so pripeljale do prvega napredka. Punčka se je z njuno pomočjo že uspela postaviti na noge in dvigniti glavico. Nakar je prišlo obvestilo, da jo bodo preselili v bolnišnico za invalidno mladino v Novi Gorici. Po štirih letih v Sveti Ani je morala drugam. In trdni temelji doma so se zatresli, hrbti poštenjakov so se upognili. "Dva tedna smo samo sklanjali glave v tišini," sklene sogovornica. Ves napredek je bil izničen; deklica je ostala v Novi Gorici, njeno telo je negibno odraslo na bolniški postelji, kjer čaka na konec nečesa, kar se nikoli ni niti začelo. "Joj, kaj so ti naredili!" je menda vzkliknila njena biološka mati, ko jo je zagledala. Bojana Holer ne vzklika, temveč samo skloni glavo.
Ko mama ni ena sama
Kljub temu je bilo vredno, vse je na koncu vredno vsega. Holerja sta človeka, ki verujeta v boga; bog zaradi takšnih veruje v človeka. Zemlja, ki daje kruh in jemlje žalost, je zemlja, iz katere smo zgneteni. Bojana in Roman sta svoje otroke z ljubeznijo, sočutjem in potrpljenjem iz brezobličnih grud oblikovala v ljudi, ki zmorejo ljubezen, sočutje in potrpljenje predajati naprej. Marsikateri ni mogel verjeti, ko je za rojstni dan dobil torto. Marsikateri je vriskal na ves glas, ko je prvič uzrl morje. Deček, ki je k hiši prišel nazadnje, si je vroče želel, da bi pri desetih letih šel h krstu; na fešto na kmečki turizem je prišlo 50 ljudi, in ko je doma odvijal darila, se je nenadoma stisnil k Bojani in zavekal kot dojenček. "Nisem vedel, da me ima toliko ljudi tako rado," je dahnil v njeno naročje. Da, bilo je vredno.
Z izjemo nesrečne invalidne deklice so se vsi otroci, ki so že odšli naprej, izvlekli. Eden je pek, drugi vgrajuje savne, tretja je medicinska sestra, četrta se šola ob delu, peti je lesar … Nekateri že imajo družine in svoje otroke. Vsi pa se vračajo v domačijo na hribu nad glavno cesto, kjer so našli prvo oporo, na katero so lahko postavili stopala in začeli plezati proti površju. Vračajo se k Bojani in Romanu, k svojima "mami" in "ateju", ju kličejo po telefonu, pošiljajo čestitke za rojstne dneve in praznike. Ko je Roman imel bližnje srečanje z rakom, so vsi takoj prihiteli k njemu. Dostikrat tudi sami povabijo k sebi na kosilo, v svojo družino, v svoje življenje. Holerjevi so takšnih vabil najbolj veseli; pridejo, sedejo za mizo, se pogovarjajo, pogledajo okoli sebe in zadovoljni ugotovijo: tako je videti dom. Tehtnica je izravnana, kar je bilo zlomljeno, je spet celo.
Bojana Holer je skupaj z rejnicama iz Puconcev in Turnišča konec novembra prejela priznanje ministrstva za delo in družino. Z obrazložitvijo, da "njeno delo presega zgolj osnovno skrb, saj otrokom nudi tudi čustveno oporo in spodbuja njihov osebnostni razvoj". Kaj bi bilo s temi desetimi otroki, če ne bi bilo nje in Romana? Odgovor poznajo vsi: še več trpljenja na svetu. Kako dolgo bosta še zmogla? Legitimno vprašanje; leta se počasi kopičijo, telo ni neuničljivo. Toda Roman Holer je nedavno dokončno premagal raka in objel drobnega dečka, ki ga je ob prihodu iz bolnišnice poln upanja nestrpno čakal na pragu – tako je videti oče. In Bojana Holer bi na plečih nosila ves svet, pa se ne bi zlomila – tako je videti mati. "Rejnica bom, dokler mi bo zdravje dopuščalo," odločno zatrdi. In me resno pogleda v oči: "Kar bo še zelo dolgo."
