Radioamaterji letos praznujejo stoletnico, in čeprav jih je v primerjavi z drugimi državami malo – aktivnih jih je okrog 1500 – so med njimi najboljše ekipe v evropskem merilu, bili pa so tudi že najboljši na svetu!
»Radioamaterji smo pravzaprav sestavljali eno prvih družbenih omrežij, ko še ni bilo mobilnih telefonov in interneta ter s tem Facebooka, TikToka ... Z radioamatersko postajo smo se lahko vedno povezali tudi z ljudmi, ki jih nismo poznali,« je povedal Tilen Cestnik, radioamater po srcu in duši že od svojega petnajstega leta in član upravnega odbora Zveze radioamaterjev Slovenije – zveze radioamaterskih društev, imenovanih radioklubi. Od leta 2007 je pri zvezi odgovoren za repetitorsko omrežje (sprejemno-oddajne naprave na vrhu hribov, s katerimi povečajo domet predvsem ročnim in mobilnim radijskim postajam), deluje tudi kot namestnik koordinatorja ARON (amaterskega radijskega omrežja za nevarnost), hkrati pa je predsednik Radiokluba Sevnica, kjer živi, in član upravnega odbora Društva radioamaterjev v rodnih Trbovljah.
Pustolovski duh
Spominja se, kako se je preko postaj povezoval že s sošolci, ki so naredili izpit v srednji šoli. Vsakdo, ki želi postati radioamater, mora namreč najprej narediti radioamaterski izpit, ki ga organizira Zveza radioamaterjev Slovenije kot pooblaščena organizacija s strani AKOS-a. Šele potem lahko zaprosi za radijsko dovoljenje in klicni znak, po katerem se prepoznavajo.
»Vedno sem bil bolj pustolovskega duha in se navduševal nad voki-tokiji, s katerimi so se otroci sporazumevali v nadaljevanki Zlati dež, ki sem jo gledal v otroštvu. Prvi voki-toki mi je prinesel stric iz Nemčije, in ko sem se igral, sem ujel nekoga z radijsko postajo na tovornjaku. Spoznala sva se in on me je še bolj navdušil. Začel sem raziskovati in potem sem z zaslužkom od počitniškega dela kupil svojo prvo radijsko postajo. Po koncu prvega letnika srednje šole pa sem imel v žepu že tudi narejen izpit.« Radovednost in raziskovanje sta prerasla v ljubezen do telekomunikacij. »Vedno rad delam kaj novega, preskušam nove naprave, različne načine dela, se povezujem z enakomislečimi, s katerimi nato skupaj ustvarjamo. Pred kratkim je sin predsedniku, ki si je v nahrbtnik pospravil najrazličnejše pripomočke za vzpostavljanje zveze – postajo, anteno …, da bo poklical kolege v Nemčijo, Ameriko, na Švedsko …, rekel, zakaj vlači toliko s sabo, saj ima vendar telefon. Ni problem poklicati nekoga, dokler vse deluje, ko pa telekomunikacije odpovejo, se zadeve lahko zakomplicirajo.«
Pomoč pri nesrečah
Takrat pride v ospredje Amatersko radijsko omrežje za nevarnost (ARON), organiziran sistem, katerega kodeks mora upoštevati vsak radioamater, ki naredi izpit. V njem so zapisana pravila vedenja ob naravnih in drugih nesrečah ter njihove naloge. »Našo organiziranost in usposobljenost je prepoznala tudi država, in sicer Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki s pogodbo sofinancira radioamatersko dejavnost za takšne dogodke. V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami imamo 13 regij in v skladu s tem zveza radioamaterjev organizira 13 regijskih ter eno državno ekipo. V primeru nesreče iz centra za obveščanje pokličejo ekipo, da se aktivira.«
Nepogrešljivi radioamaterji v obdobju vojne za Slovenijo
Radioamaterji so opravili veliko vlogo v obdobju vojne za Slovenijo. »Ker so poznali frekvence na katerih je komunicirala vojska, so prestregli marsikakšno pomembno informacijo. Prav tako so na teh frekvencah povzročali motnje in oteževali komuniciranje jugoslovanske vojske s svojimi vojaki. Pozneje, v času balkanske vojne, pa so ogromno pomagali razseljenim družinam in jim prenašali informacije, tudi tiste najslabše, ali pa so jim pomagali, da so se spet našli. Ker telefoni niso delali, so imeli v Bosni določene točke, kjer je družina prišla do radioamaterja, preko katerega so lahko govorili s sorodniki v Sloveniji.« So pa nekateri radioamaterji v tisti težki situaciji hitro prepoznali možnost zaslužka in takšne komunikacije zaračunavali. Ker je radioamaterstvo ljubiteljsko, prostovoljno in člani zveze radioamaterjev delujejo brez plačila, so bili nekateri zaradi tega sankcionirani ali celo izključeni.
Prisotni v požarih in poplavah
Tilen je bil recimo zelo aktiven med žledolomom februarja leta 2014, ko je na Postojnskem prišlo do izpada električne energije, s tem pa tudi do izpada komunikacijskih omrežij. »Radioamaterji smo se takoj odzvali ter pomagali službam zaščite in reševanja in policiji z zagotavljanjem zvez, zagotovili smo tudi zvezo za gasilce iz Avstrije, ki so morali poročilo dvakrat dnevno pošiljati na Dunaj. Veliko je bilo koordinacije, dnevno smo imeli vnaprej dogovorjene zveze na določenih frekvencah.«
Pomagali so na območju Cirkulan, kjer je bil izpad telekomunikacij zaradi visokega snega, pa nepogrešljivi so bili v Domžalah, ko je pred leti tam gorela stolpnica – dobili so celo odlikovanje takratne županje.
Izpostavljeno
Razkrivamo 4 TOP TRENDE za čarobno okrašen dom
»Ena zadnjih intervencij, v kateri sem sodeloval, je bil požar na Krasu. Zaradi velikega števila uporabnikov GSM- storitev v tistem okolišu je bila komunikacija prepočasna oziroma otežena, zato smo radioamaterji za gasilske enote in štabe civilne zaščite vzpostavili mikrovalovne linkovske zveze in jim preko njih zagotovili internetno povezavo. Prav tako smo pomagali gasilcem pri postavitvi njihovih mobilnih repetitorjev, da so lahko komunicirali. Radioamaterji so nudili tudi administrativno in tehnično pomoč v štabih, pri radio komunikaciji pa smo zamenjevali gasilske veziste, da so si lahko odpočili.«
Med lanskimi poplavami so radioamaterji zagotavljali zveze v Zgornji Savinjski dolini.
Poiščite antene na strehi
»Radioamaterji se aktiviramo vedno, ko odpovejo telekomunikacijska omrežja, kar lahko povzročijo nesreča, napaka na električnem omrežju, kibernetski napad, poškodbe na optičnih povezavah itd. Naša zveza je včlanjena v mednarodno radioamatersko unijo. Radioamaterji smo po vsem svetu prepoznani kot nekdo, ki dela za dobrobit družbe, zato imamo brezplačno na voljo določene frekvenčne obsege, medtem ko radiji in drugi komercialni uporabniki recimo svoje frekvence plačujejo. Tudi če bi vse telekomunikacijske naprave v svetu odpovedale, bi medkontinentalne povezave radioamaterjev še vedno delovale,« pravi Tilen.
Kako pa najdemo radioamaterja, če bi se znašli v stiski? »V svoji okolici malo preverite strehe hiš, kje imajo postavljene antene ali stolpe, tako boste prepoznali dom radioamaterja.«
Sprejemnik na baterije v vsak dom
»Včasih smo se smejali Američanom, ki so se pripravljali na jedrsko katastrofo, zdaj pa tudi pri nas ljudje, ki niso radioamaterji, kupujejo radijske postaje za vsak slučaj. Marsikje jih je mogoče kupiti – na bencinskih postajah, videl sem jih celo v Lidlu in Hoferju. Ravnanja z njimi se lahko nauči vsakdo, saj so zraven priložena navodila. V prejšnjem sistemu je bila obvezna oprema vsakega gospodinjstva radijski sprejemnik na baterije. V primeru nesreč in naravnih katastrof je namreč naloga radijev predvajati informacije, ki so za prebivalce nujne. Ko si nekje odrezan od sveta, je zelo hudo, če ostaneš brez vsake informacije. Zato je sprejemnik na baterije še vedno dobro imeti.«
Ena velika družina
Tilna na področju radioamaterstva še posebej veseli raziskovanje novih digitalnih tehnologij. »V med seboj povezanih omrežjih se slišimo z ljudmi z vsega sveta. Mednarodna radioamaterska zveza je razdeljena na tri regione. Mi smo v prvem regionu skupaj z evropskimi državami, severno Afriko in Bližnjim vzhodom. Tudi na tej ravni imamo koordinatorja, ki skrbi za področje EmComm (Emergency Communications), kamor je vključen tudi naš ARON. Skupaj poleg izobraževanj med drugim treniramo vzpostavljanje zvez za primere nevarnosti oziroma nesreč, in sicer tako govorne v telefoniji kot telegrafijo in digitalne načine prenosa govora in podatkov na različnih frekvenčnih področjih. Na voljo imamo tudi komunikacijo preko satelitov.«
Povezuje se tudi z mednarodno vesoljsko postajo. »Imam njihovo kartico in sem že prejel njihove podatkovne pakete. Pred časom smo za osnovno šolo v Sevnici preko geostacionarnega satelita QO-100 vzpostavili zvezo z Antarktiko in preko nje otrokom osmega in devetega razreda omogočili stik ter pogovor z znanstveniki na raziskovalni postaji Neumayer III.«
Radioamaterstvo ponuja ogromno možnosti, vsakdo najde področje, ki mu odgovarja. »Dobro se poznamo med sabo in načeloma tudi vemo, v čem je kdo dober, če do nečesa pride. Smo ena taka velika družina.« Naseljena po vsem svetu!
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
