Upornikom je v kratkem času uspelo vkorakati v prestolnico Damask in strmoglaviti režim Bašarja al Asada. Razlogov za njihov uspeh je več, med ključnimi pa so degradacija sirske vojske, nestabilnost režima in pomanjkljiva pomoč njenih zaveznikov, ocenjuje Grošelj.
"Vojska se je v zadnjih letih, ko je vladalo neke vrste zatišje, uspavala. Verjetno je prišlo tudi do notranje organizacijske degradacije. Na drugi strani so bili uporniki, ki so se reorganizirali in navidezno ali dejansko, to še ne vemo, zavrnili najbolj radikalno islamistično politično misel," je pojasnil in dodal, da so se uorniki tudi tehnološko, vojaško in taktično okrepili. Uvedli so denimo uporabo dronov, na kar sirska vojska ni bila pripravljena. "S svojo bliskovito ofenzivo so sirsko stran popolnoma presenetili in temu je sledil propad tako vojske kot samega režima," je dodal. Sočasno so voditelji upornikov po njegovem mnenju na terenu sklepali različne kompromise in dogovore s plemenskimi strukturami. "To se odraža v dejstvu, da so številna mesta relativno hitro padala, volja sirskih vojakov, da bi se borili, pa je bila praktično popolnoma odsotna," je dejal.
Uporniške sile niso napadale ruskih položajev
Glede pomanjkljive pomoči zaveznikov Asada, ki je botrovala padcu njegovega režima, je Grošelj pojasnil, da je Rusija osredotočena na vojno v Ukrajini, proiranske skupine, kot je denimo Hezbolah, pa da so oslabljene zaradi izraelskih napadov. Prav tako je prepričan, da so zavezniki ravnali povsem racionalno in preračunljivo. "Očitno so Rusija, Iran in drugi enostavno ocenili, da je razpad oziroma razkroj sistema tako globok, da pravzaprav nima smisla tukaj vojaško pomagati," je povedal.
Meni tudi, da so se dogovarjanja verjetno začela že dokaj zgodaj in pri tem izpostavil dejstvo, da uporniške sile niso napadale ruskih vojaških položajev v Siriji. "Ključne so bile tudi šiitske milice v Iraku, ki so praktično že prišle do meje s Sirijo in se potem niso vključile v spopade. Tukaj se postavlja vprašanje, zakaj do te iraške, šiitske intervencije ni prišlo," je dodal.
Kdo je poraženec?
Grošelj je ocenile, da z zmago upornikov nihče od zunanjih akterjev ni prav veliko pridobil. Kot morebitnega relativnega zmagovalca konflikta je izpostavil le Turčijo, a je pri tem spomnil, da je še vedno odprto vprašanje kurdskih milic, ki so prisotne v Iraku in Siriji ter so vojaško relativno močne. "Gotovo je poraženec Iran, pa tudi Hezbolah, saj je zdaj prekinjena zemeljska povezava med Iranom in Hezbolahom. Poraženec je tudi Rusija, ki izgublja svoje geopolitične in strateške pozicije v Siriji," je dodal.
Zanimivosti
Ko si invalid, se pri ljudeh zabriše realen pogled na tvoje delo
Bojazen pred dezintegracijo
Glede prihodnosti Sirije je Grošelj precej pesimističen in poudarja, da demokracije v državi ne bomo videli. "Džolani (vodja uporniške skupine Hajat Tahrir al Šama) ponuja plemensko državljansko strukturo, ki bi izhajala iz decentralizacije oblasti. Moram reči, da si ne znam predstavljati, kako bo decentraliziral Sirijo, ne da bi ta v tem procesu dokončno razpadla," je pojasnil.
Kot ključni izziv vodje je izpostavil tudi, kako ohraniti enotnost različnih frakcij, ki jih ima za zdaj pod kontrolo. Prav tako je opozoril, da je z zmago upornikov nastala situacija, ko imamo dve državi na Bližnjem vzhodu, Sirijo in Irak, ki jih vodijo sektaško-plemenske naveze. "Mislim, da se bo začel proces, ki lahko privede do tega, da se bosta dve državi pravzaprav dezintegrirali, torej Irak in Sirija," je povedal.
Hkrati je spomnil, da so uporniki iz zaporov izpustili vse, od tistih, ki so bili popolnoma nedolžni, do tistih, ki so bili pripadniki Islamske države. "Zdaj bomo videli, kaj se bo zgodilo, in ali se lahko Islamska država v neki transformirani zgodbi ponovi," je dodal.
Mednarodna skupnost glede dogajanja v Siriji po njegovem mnenju ne bo naredila veliko. "V idealnem svetu bi Varnostni svet ZN sprejel resolucijo, s katero bi poskušal razmere v državi stabilizirati skozi več programov, od humanitarnega do varnostnega, in potem bi velike sile skupile z enotnim programom rekonstrukcije, obnove in stabilizacije Sirije," je dejal in ocenil, da je takšen scenarij malo verjeten. Bolj verjetno je, da bodo posamezne velike in regionalne sile skušale uveljavljati svoje interese in ambicije v Siriji.
Kot talibani?
"Če bo v Siriji zavladal mir, bom presenečen. Edino, kar bi lahko bil dejavnik stabilnosti, je to, da je družba utrujena od tega, kar se je dogajalo zadnjih več kot deset let," je nadaljeval in dodal, da bi se Sirija sedaj lahko "stabilizirala" tako, kot se je denimo Afganistan pod vladavino talibanov.
Ocenil je še, da je umik Asada iz Sirije najverjetneje dokončen, saj praktično nima več zaveznikov. "Očitno se mu je odrekla tudi alavitska manjšina," je dodal
