To je počela že v Makedoniji, kjer je kuhala za otroke brez staršev, v Mariboru pa se je povezala z Barbaro Novak iz humanitarnega društva Ni-Lu in skupaj sta se domislili kako pomagati, ideja je zaživela v začetku oktobra.
Julija, ki se je rodila in del svojega življenja preživela v Nemčiji, je do selitve v Slovenijo pred petimi leti skupaj z možem vodila gostilno v vasici pri Berovem v Makedoniji. Že tam je veliko pomagala ljudem v stiski, predvsem otrokom brez staršev, imela je celo certifikat za rejnico. Ob dveh svojih fantih bi z veseljem poskrbela še za kakšno deklico, se je nasmehnila.
A zaradi neurejenih razmer v Makedoniji se je družina odločila za selitev v Slovenijo. "Tukaj vse bolje deluje – izobraževanje, sociala, zdravstveno varstvo, vedno dobim tisto, kar iščem, sistem je povsem drugačen. Vedno bom hvaležna slovenskim zdravnikom, ki so tako lepo poskrbeli za mlajšega sina, ko je zbolel za hudo pljučnico," je povedala. V Slovenijo je najprej prišel mož, leto pozneje pa se mu je pridružila vsa družina. Julija je s starejšim sinom najprej odprla Picerijo Skopje. Epidemija covida pa jih je pahnila v borbo za preživetje. Znašli so se tako, da so hrano razvažali po domovih, še mož je pomagal dostavljati.
Po epidemiji se je od gostinskega dela najprej poslovil mož, nato pa še sin in njegova punca. Vrgli so jo v vodo in zaplavala je sama. Sprva je bilo težko, sploh ko si ne moreš kar tako vzeti bolniške, toda danes, ko ji mož kdaj reče, naj se umakne iz tega dela, ker sploh nimata več časa zase, tega ne more. Obožuje svoje delo. Aprila so se preselili v večje gostišče, kjer smo se tudi srečali, in pravi, da je zadovoljna, le kar se tiče parkiranja, bi bilo lahko malce bolje urejeno. Kuhajo tako makedonske kot tudi slovenske jedi in več kot Makedoncev, za katere je mislila, da bodo z veseljem prihajali, je Slovencev, ki se radi vračajo. Ker kuhajo sproti in vedno svežo hrano, ob koncu dneva ne ostane nič, kar bi lahko razdelila ljudem v stiski, zato je poiskala drugo možnost.
Pomagala bi vsak dan
Povezala se je z Barbaro Novak iz humanitarnega društva Ni-Lu, ki ji je že pred časom pisala, ali bi lahko kakorkoli sodelovali. Dobili sta se in se domenili, da bo enkrat na teden pripravila hrano za družino ali posameznika, ki potrebuje topel obrok. "Če bi imela več prometa, bi vsak dan koga nahranila," pravi julija. Topel obrok družine lahko dobijo in ga pojejo kar v gostilni. Ker pa se jim je nerodno na tak način izpostavljati, jim ga po navadi dostavi kar Barbara, ali kateri od prostovoljcev iz društva. "Prikrite revščine in teh, ki so dejansko na dnu, je veliko več, kot si mislimo. Nerodno se jim je izpostavljati. Ampak včasih morajo preko tega – ko so lačni otroci, si v to prisiljen. Imam mamice, ki so mi napisale, da so po šest mesecev zbirale pogum, preden so me poiskale," odkrije Barbara.
Hvaležnost
Najprej se je oglasil fant, 21-letni avtist, ki živi na ulici, ker so ga starši zapustili. Veliko hudega je že doživel, zato se je Barbara še posebej zavzela zanj. Zdaj mu pomaga tudi pri pripravi za maturitetni izpit. "Bil je navdušen, ko mu je Julija na izbiro ponudila kar dva topla obroka," je povedala Barbara. Julija pa ji je dejala, da ji je tako prirasel k srcu, da lahko pride kar vsak dan. Pa ji Barbara odvrne, da bi prišel, vendar mu je nerodno, zaradi tega se slabo počuti in ima slabo vest. Po enem tednu se je oglasil ravno na dan našega pogovora. Vidno ganjen. "Zelo sem hvaležen. Škoda, da ni več ljudi, ki bi do drugih kazali takšno brezpogojno dobroto," je dejal.
"Najhuje je, če so lačni otroci. Pred kratkim sem peljala hrano k družini s praznim hladilnikom. Štirje otroci so čisto pri miru sedeli za mizo in čakali. Mamica je rekla, da bo raje pila vodo, da se zasiti, če ne bo dovolj hrane za vse. Čisto vseeno jim je bilo, kaj sem prinesla, samo da je bilo." Prejšnji teden se je oglasil tudi gospod z berglami, nekaj čez šestdeset jih je imel, ko je videl objavo v mariborskem lokalnem časopisu. Pokazal jim je odločbo, da je na čakanju pred upokojitvijo in da s 400 evri na mesec zelo težko preživi. Seveda mu niso odrekli obroka.
Pomoč osrečuje
"Jaz verjamem v boga, ki je zame naredil veliko lepih stvari," pravi Julija. "Kolikor imaš, pol obdržiš zase, pol razdeliš drugim. Ko grem v Makedonijo, si v torbico vedno shranim nekaj priboljškov in jih potem razdelim otrokom. Ko vidim, kako hvaležni so, me to napolni z energijo. Hvaležna sem, da lahko pomagam. Če bi imela več prometa, bi še več dala! Mogoče bom pa v prihodnosti odprla socialno kuhinjo," razmišlja. Barbara si naredi spisek ljudi in z Julijo se zmenita, za koga bodo kuhali. Zmenila se je tudi z dvema šentiljskima pekarnama, ki ji zvečer, ko zaprejo, dajo vse, česar niso prodali – bureke, rogljičke, pice, pecivo. "Kakšno veselje je to potem za otroke," ne more opisati tega navdušenja. S pomočjo drugim se je začela ukvarjati, ko je tudi sama zbolela. "Pomoč drugim mi daje energijo, ki jo potrebujem zase. Moje srce je zvečer polno, ko vem, da sem naredila nekaj dobrega. To mi je pred desetimi leti pomagalo ozdraveti. Ko pomagaš, ne razmišljaš, da te kaj boli, ampak da te tam zunaj nekdo potrebuje in kljub bolečinam greš in pomagaš."
Njena prva akcija je bila kontejner pomoči za Gambijo. Danes pa ima društvo že več kot trideset prostovoljcev po vsej Sloveniji in so pred dvema letoma od predsednice dobili državno priznanje za naj prostovoljski projekt Srčne rutke za male borce na onkologiji. "Juliji sem hvaležna za vso njeno pomoč, ki ni samo v obrokih. Midve sicer ne bova spremenili sveta, lahko pa na tak način nekomu polepšava dan, če bi nas bilo več, bi bilo vsem malo lažje," je prepričana. Preden smo se poslovili, pa ji je Julija že pripravila tople obroke za družino s tremi otroki, ki so jo gotovo že nestrpno pričakovali!
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
