»Bila sem zlomljena, danes pa me ne more več spraviti na kolena!«
Zalezovalci niso le imaginarni liki iz knjižnih in filmskih zgodb. Živijo med nami, utapljajoč se v občutkih obsedenega hrepenenja po osebi, s katero si želijo bližnjega, intimnega odnosa. Med najpogostejšimi in najvztrajnejšimi zalezovalci so nekdanji partnerji, nemalokrat, ker si želijo nove priložnosti ali pa ker z nadzorom zadovoljujejo potrebo po maščevanju. Imamo pa tudi v Sloveniji mučne primere, povezane z duševnimi motnjami, ko žrtvam grenijo življenje neznanci, ki želijo izsiliti žrtvino naklonjenost, ne meneč se za zavrnitve in odločno postavljanje mej.
In kako pogosto žrtve poiščejo pomoč? V zadnjih petih letih so na policiji obravnavali 887 primerov zalezovanja. Največ jih je bilo leta 2020, letos pa je znova zaznati porast, saj se je v prvem polletju število obravnav približalo letni ravni iz preteklih obdobij. Med žrtvami, ki so poiskale pomoč na policiji, je bila tudi naša sogovornica Brigita. V želji, da bi opogumila vse tiste, ki jim zalezovalci kratijo mir in svobodo, je sklenila povedati svojo zgodbo: »Dovolj je bilo strahu! Uprite se in poiščite pomoč!«
Leteti z zlomljenimi krili
Ko bi le vedeli, kajne, kaj nas čaka na poti skozi življenje. Čeprav so bila Brigitina krila neštetokrat polomljena, danes stoji pred nami pokončna, močna, nasmejana. Ta drobna svetlolasa ženska pogumno kljubuje multipli sklerozi in se kot levinja bori za srečo najstniškega sina avtista. A kot da ji dve težki zdravstveni diagnozi nista naložili dovolj velikih bremen, se je na njena pleča povzpel še sinov oče. Namesto da bi skupaj premagovala ovire, se je zatekal k alkoholu in lahkotnemu preživljanju časa zunaj doma, ob čemer je Brigiti postalo jasno, da ne bo nikoli ljubeč in skrben človek, na katerega bi se lahko zanesla. Ko je zaradi popivanja ogrozil tudi otroka, je bila mera polna. Razmerje je zaključila, a se s tem ni nikoli sprijaznil, temveč si je ves čas prizadeval ostati del njenega življenja. Potem ko se je odselil, je zavoljo miru kar deset let popuščala in dovolila, da se je ob koncih tedna vračal v stanovanje, češ da bo tako lažje preživljal čas s sinom.
»To je bilo videti bolj kot all inclusive vikend bivanje, saj je bilo znova poskrbljeno za njegovo udobje, hkrati pa je preložil name tudi stroške. Ker je pri ritualu vztrajal tudi po tem, ko sva se s sinom preselila v drugo naselje, sem spoznala, da se ta zgodba ne bo končala, če se mu ne bom postavila po robu in zahtevala, da spoštuje mojo zasebnost,« pripoveduje Brigita, ki se je nato opogumila in odločno prerezala vez, s katero se je priklenil nanjo. A on tega koraka ni želel ali zmogel sprejeti, čez noč se je prelevil v obsedenega zalezovalca in Brigitino življenje za naslednja tri leta spremenil v srhljivko.
Utapljanje v blodnjah
»Ko je uvidel, da mislim resno in da ne bom popustila, je takoj spremenil vedenje. Če sem mislila, da si bom s prekinitvijo stikov z njim (s sinom se je potem dobival pri svoji mami) izborila mir, sem se pošteno zmotila! Deležna sem bila nadzorovanja in bolestne posesivnosti. Začelo se je s telefonski klici, z njimi me je nadlegoval vsak dan, pogosto od večera do poznih nočnih ur. Če sem se javila, da bi vendarle prenehal, me je zmerjal, žalil, poniževal in mi grozil, ko pa ni prejel odziva, je svoje blodnje izlival v SMS-sporočilih. V zadnjih treh letih sem prejela približno 5.000 SMS-jev, v katerih me je pogosto vulgarno zmerjal, si izmišljeval zgodbe, ki si jih je ustvaril v svoji glavi, ali pa se tolkel po prsih, da nikoli ne bom našla moškega, ki bi me imel tako zelo rad kot on,« dogajanje oriše Brigita in razloži, da je čudaška sporočila pisal tudi sinu. Iz obsedenih blodenj ga niso zmogli predramiti niti njegovi domači, ki jih je prosila za pomoč, prepričan je bil namreč, da je v tej nesrečni zgodbi on žrtev, in ni želel sprejeti nasvetov, naj preneha s svojim početjem.
Kako moški, ki ga dobro poznaš, postane zalezovalec?
Nadlegovanje se je tako iz dneva v dan stopnjevalo in kmalu prevesilo v zasledovanje. Oprezal je pred blokom, se sprehajal po ulici, jo nadlegoval v službi in se obsedeno hranil z informacijami, ki mu jih je uspelo pridobiti s poizvedovanjem po lokacijah, kjer se je običajno zadrževala. Za podatke o tem, kje je in kaj počne, je bil pripravljen tudi plačati. »V svoji glavi je napletal nove in nove zgodbe ter me z njimi maltretiral iz dneva v dan. Bila sem nesrečna, utrujena in obupana, pa vendar sem se še dolgo oklepala upanja, da mi bo uspelo najti rešitev po mirni poti. A on je mislil le nase in na svoja bolestna hrepenenja, v katerih bi po njegovem morala igrati glavno vlogo. Po dveh letih trpinčenja sem se ob podpori prijateljev uprla in naredila prvi korak. Sinovega očeta sem prijavila na policijo,« zavzdihne, nato pa poudari, da je tedaj odstrla novo poglavje, osebnostno zrasla, se telesno okrepila s pomočjo borilnih veščin ter postala močna ženska, odločena, da si bo izborila mir.
12 mesecev do svobode
Pot do svobode seveda ni bila lahka, pa tudi situacija se ni rešila z enim samim klicem na pomoč. Kako se je torej odvijala enoletna borba? »Ko sem prvič prestopila prag policijske postaje, sem povedala, da želim podati prijavo, prisluhnila mi je policistka in naredila zapisnik. V nadaljevanju so na pogovor poklicali tudi njega, da je predstavil svojo plat zgodbe. Čeprav sem mislila, da ga bo to prizemljilo, je tudi po pogovoru s policisti nadaljeval s svojim početjem.«
Brigita je zatem zbirala dokaze, redno prijavljala razgrajanje pod blokom in druge oblike nadlegovanja, policisti pa so opravljali razgovore. On med utapljanjem v alkoholu preprosto ni popuščal, so se pa zadeve premaknile s slepe točke, ko se je na klic na pomoč odzvala trojica policistov in po soočenju z njim sprožila postopek. »Sledila je mediacija, a je bila žal neuspešna, saj se je 14 dni pozneje zgodba spet ponovila. Tako sem soglasje preklicala, štiri mesece pozneje pa sva imela prvo razpravo na sodišču. Ker je izrazil željo po odvetniku, se je razprava prestavila, do nove obravnave pa sem si tudi jaz priskrbela pravno pomoč. Potem se je zgodba vendarle začela razpletati. Po vseh predstavljenih dokazih je priznal krivdo, sodnica pa mu je odredila dve leti pogojne kazni, 16 mesecev nadzora, ničelno komunikacijo in štiri mesece zapora, kamor ga bodo odvedli ob prvi nadaljnji kršitvi, kot je denimo že eno samo sporočilo z neprimerno vsebino,« je olajšana Brigita, saj jim ga je po enem letu bitke končno uspelo postaviti v položaj, ki je korenito zavrl njegovo početje. Dodaten strah mu je vzbudilo tudi opozorilo, da v primeru zaporne kazni sledi vnovična obravnava, v kateri bo za novo kršitev predvideno večletno prestajanje zaporne kazni.
So mu torej končno stopili na prste? Ima Brigita odtlej mir? »Moje življenje je mirnejše. Je pa res, da čeprav bi morala komunikacija potekati le preko njegove mame, občasno še vedno preizkuša meje s sporočili. Me pa pomirja, da me lahko reši že en sam klic. Ali bo zavoljo lastne obsesije tvegal svojo svobodo, je tako povsem odvisno od njega,« sklene Brigita, ki ima nasvet za vse, ki doživljajo zalezovanje in nadlegovanje: »Vsem žrtvam polagam na srce: Glavo gor! Niste same! Poiščite pomoč!«
Zalezovanje je kaznivo dejanje. Pika.
»Zalezovanje je inkriminirano v členu 134. a Kazenskega zakonika in se preganja na predlog oškodovanca. V primeru zalezovanja naj torej žrtev zalezovalca prijavi na policijo in poda predlog za pregon. Za pomoč pri zaščiti se lahko obrne tudi na pristojni center za socialno delo in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja,« pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete in poudarja, da je zelo pomembno, da žrtev skrbno shranjuje dokaze ter beleži dogodke zalezovanja. »Policija ob prejemu kazenske ovadbe izvede predkazenski postopek, ki zajema zbiranje obvestil, zaseg predmetov in pridobivanje drugih dokazov ter o vsem obvesti tudi pristojno državno tožilstvo, kamor nato posreduje kazensko ovadbo z vsemi prilogami.«
Poskrbite torej za opolnomočenje in poiščite pomoč. Danes, ne jutri.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
