»Peter, Peter!« so vzklikali otroci v romskem naselju Kerinov Grm v krški občini, ko so zagledali Petra Dirnbeka Vatovca, Neroma, svojega prijatelja, zaveznika, glasbenika in velikega poznavalca romskega življenja v Posavju in širše. Dirnbek Vatovec, sicer sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, se z Romi ukvarja že od nekdaj. Nič koliko dni je že preživel z njimi, v vrtcu ali pri njih doma, otroke učil peti, igrati na glasbila, marsikateri rojstni dan v naselju ne mine brez njega in njegove kitare.
Hitro se je okrog njega zbrala gručica otrok. Malo pred tem so vreščeč pritekli iz vrtca, ki stoji sredi naselja. Malčka, stara pet ali šest let, sta bila kljub ne prav toplemu junijskemu popoldnevu bosa, drugima dvema je iz nosu že silila krepka svečka. Mimo je z dojenčkom v vozičku prišel 22-letni mladenič. Pozneje smo izvedeli, da mu je ime David in da to ni njegov prvi otrok, prvič je postal oče že pri šestnajstih. Kot tudi njegovi starši.
Pet razredov osnovne šole
»Ne, nikakor ni prav, da je imel že tako zgodaj otroka. A me ni poslušal. Tudi drugi sin Sandrino, ki z družino živi pri nama, me ne posluša. Največ mi pomaga Sandrica, pa komaj šest let ima. Pometa pred hišo, pomiva. Pridna je,« začne pripovedovati mati omenjenega mladeniča, 38-letna Liliana Hudorovac, ko sedemo za mizo na pospravljenem dvorišču. Prijazno nam postreže s kavo. Nedokončana hiša je od zunaj videti urejena, s cvetočimi pelargonijami na okenskih policah in v visečih posodah.
Liliana ima končanih pet razredov osnovne šole, prav tako njen 41-letni mož Josip Hudorovac. Enako je z njunimi tremi sinovi Davidom, 18-letnim Sandrinom in 15-letnim Kristjanom - Mikijem. Miki samo skomigne z rameni in se nasmehne, ko ga vprašamo, zakaj ni končal osnovne šole. »Mogoče jo še bom, kaj pa vem,« doda z nasmehom. »Tudi on me ni poslušal. Ampak moja punčka pa bo končala šolo,« zatrdi. Upe tako polaga le še na Sandro, nasmejano, temnooko deklico. Jeseni gre v prvi razred v Osnovno šolo Leskovec pri Krškem. Mati pravi, da bo vztrajala, da deklica konča šolo, gre naprej v srednjo šolo in nato na fakulteto. »Rada bi postala zdravnica, čeprav se te njene želje ves čas spreminjajo,« v njenem imenu pove mama. »Mora imeti šolo. Brez šole ni nič.«
Zemljišče njuno, hiša pa na črno
Josip in Liliana živita v naselju že od rojstva. Pred kakšnimi 20 leti sta se preselila v nedokončano hišo, ki jo je začel graditi Josipov oče. Zemljišče sta od občine odkupila po obrokih, ki so jima jih trgali od socialne pomoči. Občina je legalizacijo Kerinovega Grma začela pred 20 leti. Najprej je od zasebnikov odkupila skupaj 4,4 hektara kmetijskih zemljišč, spremenila namembnost, izvedla parcelacijo in nato Romom omogočila odkup posameznih zemljišč po obrokih. A kljub ugodni ceni šest evrov za kvadratni meter je v celoti odkupilo zemljišča le 11 romskih družin, čeprav je občina sklenila nekaj več kot 30 pogodb o obročnem odkupu zemljišč, ki so le delno realizirane.
Hudorovčeva bi zdaj rada legalizirala še hišo, kar pa (spet) ni poceni. »Ne da se,« apatično pove glava družine. »Morali bi imeti načrte, pa jih nimamo. Tudi geodetski posnetek bi morali pridobiti, a to spet stane 300, 400 evrov.« Legalizacija je pogoj, da bi imela tudi »svojo« elektriko, vodo pa že imata, saj je občina leta 2016 uredila sekundarne vode v naselju. Elektriko imajo zdaj na črno napeljano od očeta, ki živi v sosednji hiši, in mu tudi plačujeta določen znesek. »Občina dobi denar za Rome. Zakaj ga ne dajo tistim, ki si želimo urediti zadeve? Kam gre ta denar?« se sprašuje Josip Hudorovac.
Šla bi kamorkoli
Hudorovčeva družina, kot vse druge v Kerinovem Grmu, morda z izjemo ene ali dveh, živi od socialne pomoči in otroških dodatkov, kar znese okoli tisoč evrov mesečno. V službo nikoli nista hodila. Josip pravi, da se vsakih nekaj mesecev javi na zavodu za zaposlovanje. »Ampak povej mi, kaj bom pa delal, če ne dobim službe za stalno? Če bom delal tri mesece, bom izgubil socialno pomoč. Ne izplača se. Bi pa šel delat za stalno, če bi dobil kaj več kot to, kar dobim zdaj.«
Kako se razumejo z drugimi prebivalci naselja? »Ah, slabo, slabo,« pove Liliana Hudorovac. »Samo kregajo se, zato se ne družimo z nikomer, doma se držimo. Nekateri v naselju so res grozni in potem 'civili' gledajo na nas, kot da smo vsi taki. Pa nismo, kot tudi oni niso vsi enaki.« Liliana si srčno želi živeti drugje. »Šla bi kamorkoli, nekam bolj na samo, samo da niso 'cigani' zraven,« pove. »Ampak kam naj gremo? Saj si ne moremo privoščiti,« brezvoljno prida njen mož. Hkrati se zavedata, da sta si s tem, ko sta odplačala zemljišče, začrtala tudi nadaljnje življenje. V naselju. Zdaj si želita, da bi zunaj naselja, med 'civili', živeli vsaj njuni otroci. »Želim si samo živeti v miru,« pove Liliana.
Na podlagi Pravilnika o sofinanciranju urejanja bivalnih razmer pripadnikov romske skupnosti občina pomaga Romom, ki prvič rešujejo svoj stanovanjski problem, to je pri legalizaciji njihove hiše v naselju ali pri nakupu zakonitega objekta zunaj naselja. V prvem primeru gre za sofinanciranje že izvedenih aktivnosti s ciljem legalizacije, na primer izdelava projektne dokumentacije, plačilo komunalnega prispevka in podobno, pri nakupu stanovanjskega objekta pa občina sofinancira nakup do 50 odstotkov celotne kupnine oziroma največ 25 tisoč evrov. Višina sofinanciranja posamezne družine je omejena na 30 tisoč evrov. Leta 2023 se na javni razpis ni javil nihče.
Vodo in elektriko imajo
Zelo podobne so razmere v romskem naselju Dobruška vas v škocjanski občini. Sestavljeno je iz manjšega na hišni številki 35 ob avtocestnem priključku in večjega na hišni številki 41, v smeri proti Hudenjam in ob gospodarski coni. V obeh naseljih skupaj živi več kot tristo Romov, to je deset odstotkov vsega prebivalstva v občini, kar je daleč največ v Sloveniji. Naselje mnogi uvrščajo med najbolj neurejene in bolj zanemarjene pri nas. Upravičeno?
Oba dela naselja sta zakonita in se nahajata na zemljiščih v lasti Agrarne skupnosti Dobruška vas, KZ Trebnje - Krka in na zasebnih zemljiščih. Tudi vsi objekti so postavljeni »na črno«, razen že omenjenih dveh hiš s hišnima številkama. A pitno vodo večina Romov ima oziroma jo lahko ima, če to le želi. Kot pove škocjanski župan Jože Kapler, je od leta 2012 voda zagotovljena v obeh delih naselja. Na številki 41 so takrat uredili skupni vodovodni jašek. »Vsaj polovica družin je priključena, preostale se niso želele. Zdaj pa je težje zaradi njihovih notranjih trenj in nagajanj, ko nekateri Romi ne dovolijo drugim prekopati zemljišča, čeprav ni njihova last,« pove župan.
V manjšem naselju na številki 35 je bilo že prej nekaj vodovodnih priključkov, preostali so se znašli po svoje, nekaj Romov pa je vodo dobilo v projektu Korak za korakom. Je pa treba zdaj za priključitev na vodovod pridobiti soglasje agrarne skupnosti, kar menda ni preprosto. Romi, ki so brez vode, jo dobijo od sosedov ali si jo vozijo v kantah iz javne pipe pred Dobruško vasjo.
Pri elektriki pa občina nima pristojnosti. Elektriko imajo nekateri še izpred leta 1990, a ker je naselje nezakonito in so tudi objekti postavljeni brez gradbenih dovoljenj in drugih predpisov, Elektro Slovenija napeljave ne omogoči. Romi si elektriko napeljujejo drug od drugega, kar po zraku. To seveda ni varno, nekateri pa uporabljajo tudi agregate.
Čistoča je problem
Kanalizacija v naselju ni urejena, žal Romi tudi ne pospravljajo smeti in odpadkov, čeprav jim občina zagotavlja kontejnerje, nekajkrat letno organizira tudi čistilno akcijo. A kot pravi tudi Marija Stojkovič, ki z dobruškimi Romi dela prek republiškega centra šolskih in obšolskih dejavnosti, je to delo na dolgi rok, saj gre za problem vzgoje, kulture, odnosa do okolja. Prihajajo pa Romi v vrtec in tudi na druge dejavnosti bolj urejeni in čisti kot nekoč. Zato je prepričana, da je nov vrtec, v katerem jih učijo tudi o higieni in vseh naštetih temah, po požigu prejšnjega v naselju nujnost.
Občina je v naselju pred dvema letoma vsaki romski družini zagotovila kemične sanitarije in tudi njihovo redno čiščenje, a žalosti dejstvo, da so jih kar sedem že zažgali. Obstaja bojazen, da se bo podjetnik, ki to storitev nudi, zaradi prevelike izgube umaknil iz posla. Eno stranišče stane 1200 evrov. Nekaj požganih so nadomestili z novimi.
Kovačičevi bi se odselili
Da bi bilo naselje lahko bolj urejeno in da je to odvisno predvsem od Romov, trdi 55-letni Sandi Kovačič. Z ženo Zvezdano imata šest že odraslih otrok in tudi ti imajo svoje otroke, vsi živijo v naselju. Z družino si želita čim prej oditi iz naselja. In nista edina. Anketa, ki jo je Občina Škocjan naredila med Romi v okviru že sprejete strategije za reševanje romske problematike, je pokazala, da si jih kar 70 odstotkov želi zapustiti romsko naselje.
»Tu sem od rojstva, tu so živeli že moji pokojni starši. Ne vem, čigavo je to zemljišče. Čeprav smo si uredili zidano hišo, imamo vodo in elektriko, za kar redno plačujem položnice, si moja družina želi čim prej stran. Postalo je neznosno. Romov je iz leta v leto več, tu je gneča, vedno neki problemi, tudi kriminal. Nekateri Romi počnejo slabe stvari, potem pa smo krivi vsi, slaba luč pade na vse,« pripoveduje Sandi. »Jaz sem imel otroke urejene, vsi so hodili v šolo v Škocjan in naredili veliko razredov, učil sem jih, da se ne sme razbijati, tepsti …« V naselju tudi zelo smrdi. »Romi ne pospravljajo odpadkov in smeti. Kaj nam pomaga, če mi zadeve odlagamo v smetnjake, drugi pa ne?« obupuje Sandi Kovačič.
Pomoč 20 tisoč evrov
Zato so Kovačičevi veseli, da jim Občina Škocjan ponuja roko pomoči. Po pred kratkim sprejetem pravilniku Romom za urejanje bivanjskih razmer omogoča sofinanciranje nakupa nove zakonite hiše z vodo in elektriko v višini 20 tisoč evrov, pod pogojem, da bodo v novi nepremičnini prebivali najmanj 20 let in da se v njihov prejšnji objekt ne naseli kdo drug. »Ne želimo, da pride do zlorab javnega denarja ali da se romsko naselje širi ter se ustvarja še večji geto,« pove župan.
»Če nam občina pomaga z denarjem, bi ostalo zbrali nekako sami, plačevali bi na obroke, menda prek CSD – upam, da nam pri tem pomagajo, kajti jaz se ne znajdem. Prihrankov nimam. Le kako bi jih imel! Nihče iz družine nikoli ni bil v službi, midva z ženo sva oba bolna, otroci dela ne dobijo, brez končane osnovne šole to skoraj ni mogoče,« pripoveduje Sandi Kovačič, ki zdaj novi dom išče po oglasih, a brez uspeha. »Radi bi ostali na Dolenjskem, da bi našli hišo in večje zemljišče, tudi otroci bi se naselili okrog v kakšne barake. Lahko bi imeli vrt in si kaj pridelali,« razmišlja.
Mogoča legalizacija?
Župan je realen in se zaveda, da vsi Romi tudi ob finančni pomoči gotovo ne bodo odšli iz romskega naselja in bo to ostalo. »A takšna koncentracija je neobvladljiva, ni dobra ne za krajane kot tudi ne za same Rome ter njihovo vključevanje v družbo.« Občina Škocjan je že leta 2014 preverila možnosti legalizacije naselja. Na okoljskem ministrstvu so jim dali vedeti, da bo težko, ker se glavnina naselja na hišni številki 41 nahaja na poplavnem območju ob Radulji, kjer so hiše ob večjem deževju ogrožene in jih zalije voda. Ena romska hiša na drugi strani potoka je v Naturi 2000, kar je tudi ovira. »V okviru Strategije reševanja romske problematike 2023–2030 bodo zdaj vse institucije naredile določene analize in potem se bo videlo, kakšna bo usoda naselja v prihodnosti in ali je primerno za legalizacijo,« pojasni župan.
