Socialna inšpekcija tudi po opravljenem nadzoru v DSO Bokalce ne bo ukrepala. Napak ni odkrila niti zdravniška zbornica. Se odgovorne institucije pokrivajo med sabo? So pa zato prijavo bolj resno obravnavali na policiji in podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenih sumov kaznivega dejanja nasilništva. Policija je potrdila, da so v primeru dogodka v DSO Bokalce »po predhodno prijeti prijavi zavoda in zbranih obvestilih na pristojno okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenih sumov kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Ovadba je bila podana zoper dve znani osumljeni osebi.«
Pretresljive zgodbe
Pred osmimi meseci so na portalu Preiskovalno.si objavili pretresljivi izpovedi hčera dveh oskrbovank ljubljanskega doma za starejše Bokalce, ki sta delili zgodbi o krutem ravnanju v DSO Bokalce do njunih onemoglih mater. Silvija Novak je podoživela incident s svojo zdaj že pokojno mamo, ki so jo med kopanjem v domu položili v vrelo vodo, zaradi česar je morala gospa v bolnišnico, saj je bilo njeno telo v mehurjih. Hči je dejanje prijavila policiji, vendar pa se za pregon negovalk ni odločila, saj ji je znano šibko socialno stanje zaposlenih v dolgotrajni oskrbi.
Mama Brigite Kneževič bi kmalu prejela napačna zdravila in prehrano, s čimer bi bilo njeno življenje zaradi hude bolezni ogroženo. Zamenjavo je preprečila hči, ki je ugotovila, da njena mama leži v postelji z imenom druge sostanovalke. Med enim od svojih rednih obiskov je naletela na davečo se mamo s tujo protezo v ustih in jo napol golo sredi zime zalotila na poti v bolnišnico. Obe sta direktorico obveščali tudi o drugem neustreznem ravnanju: o mrzli hrani, neprimerni hrani za nepokretne, kot je solata na gladkih krožnikih, o osebnih pripomočkih oskrbovancev, vrženih v posodo za izločke ... Vse dogodke so priznali tudi v domu Bokalce, a jih je direktorica Melita Zorec pripisala nesrečnemu naključju. Ravnanje svojih zaposlenih je opravičila z besedami, da »odklone pri izvajanju zdravstvene nege in oskrbe beležimo, se z vsemi vpletenimi pogovorimo in ustrezno ukrepamo. Po potrebi uvedemo tudi izredni strokovni nadzor oziroma sodelujemo s pristojnimi institucijami.« To naj bi storili tudi v navedenih primerih.
Direktorici verjeli na besedo
In kaj je v osmih mesecih, odkar so o dogodkih obvestili socialno inšpekcijo, nadzorni organ vendarle ugotovil?
»Na področju socialnega varstva, ki ga nadzira socialna inšpekcija (osnovna oskrba, socialna oskrba), je bilo v vseh pregledanih primerih ugotovljeno:
– da so bili zaposleni doma seznanjeni z očitki svojcev stanovalcev,
– da so se na očitke odzvali s preverjanjem utemeljenosti le teh,
– da so prepoznali storjene napake in jih, kjer je bilo mogoče, takoj odpravili oziroma sprejeli dodatne ukrepe za zmanjšanje verjetnosti, da bi se napake ponovile.
V primeru ravnanja, ki je vseboval elemente kaznivega dejanja, je dom o tem obvestil organe pregona in z njimi ter prijaviteljem sodeloval na zahtevan način.« Inšpektor je sicer ugotovil, da je do napak prišlo, vendar ni bilo treba izreči ukrepov za njihovo odpravo, saj jih je dom že sam sprejel. To je skop odgovor glavne inšpektorice Katje Čoh Kragolnik.
Brez upanja na boljše čase
Inšpekcijski nadzor, ki je zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti edinega inšpektorja, zadolženega za nadzor v DSO, več mesecev zastal, praktično ni prinesel nobenega spoznanja ali ukrepov za spremembo na bolje. Kot jim je povedala direktorica Zorc, so napake odpravili. Ali inšpekciji torej zadostuje, da so se v domu posuli s pepelom in obljubili, da ne bodo več polagali ljudi v krop, jim zamenjevali zdravil in vtikali napačnih protez v usta? Kot bi poslušali priseganje otroka, ki ga odrasli zalotijo pri neprimernem početju. Inšpektor je direktorici verjel na besedo. In to je inšpekcija, ki jo plačujemo državljani, ki bi najranljivejšim morala po uradni dolžnosti zagotavljati varno, skrbno in dostojno bivanje v ustanovah, v katerih svojci plačujejo mastno oskrbo. Kot bi policist verjel morilcu na besedo, da je spoznal svojo napako in se bo poboljšal. Nerazumljivo. V posmeh in razvrednotenje dostojanstva vseh, ki so v danem trenutku v položaju, ko nekdo nad njimi polaga roke in se brezčutno izživlja.
Prelaganje odgovornosti
»Socialna inšpekcija je že ob proučitvi očitkov ugotavljala, da se očitki v večjem delu nanašajo na izvajanje zdravstvene nege, ki jo nadzira zbornica zdravstvene in babiške nege, oziroma zdravljenje, ki ga nadzira zdravniška zbornica,« so odgovorili. Najlažje je reči, »za nič nismo pristojni«. So si s tem oprali roke? So inšpektorji od takrat še kdaj pokukali skozi domska vrata in naključno preverili stanje?
Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, nam je potrdila, da so sredi nadzora v Enoti Bokalce. Ker pa še niso izvedeni vsi individualni razgovori z vpletenimi, v tem trenutku več ne more povedati. Bolj alarmantna je ugotovitev Zdravniške zbornice Slovenije pod vodstvom Bojane Beovič; kot so zapisali, zbornica po preučitvi pritožbe glede zdravstvene oskrbe v domu Bokalce iz marca letos ni ugotovila elementov strokovne napake.
Razočarani sorodniki
Silvija Novak nad zaključkom inšpekcije ni presenečena: »Kljub izsledkom inšpekcije, ki so pričakovani, bi vseeno poudarila nujnost, da mora biti inšpekcija nenapovedana, kot presenečenje. Na Bokalcih je bilo že kar nekaj inšpekcij, seveda napovedanih, nobena ni bila izpeljana v prid prijavitelja, pa so se dogajale kriminalne stvari. Kar zadeva primer moje mame (kopanje v vreli vodi ...), so se mi sicer opravičili, jaz pa sem zahtevala, da se ti dve osebi odstrani z oddelka, dokler je tam moja mama.«
Nad odzivom je razočarana tudi Brigita Kneževič. »Vodstvo doma ni sprejelo nobenih ukrepov ali sankcij, ko je mati imela v ustih tujo protezo in se z njo davila, ali ko so jo pri minus desetih stopinjah pomanjkljivo oblekli za prevoz na urgenco. Odgovor direktorice je bil žaljiv. Se zgodi! Brez opravičila, kančka sramu. Strokovna direktorica Barbara Purkart mi je celo ponudila, da mamo premestim v drug dom, ker očitno z njimi nisem zadovoljna. Takšnega obnašanja nisem pričakovala in me je prizadelo. V domu so imeli nekaj kakovostnih diplomiranih medicinskih sester in tehnikov, ki so želeli izboljšave v dobro varovancev, a jim žal ni uspelo. Vodstvo jim ni dalo zelene luči in so odšli. Pravi krivci pa so ostali na položajih, direktorica nadaljuje mandat.« Najbolj jo je prizadelo, ker »inšpektorji verjamejo lažem, na nenapovedane kontrole ne hodijo in resnica ostaja skrita zaradi neučinkovitosti pristojnih organov«.
Nasilje nad starejšimi je nevidno
Nasilje nad starejšimi in nemočnimi kaže na izjemno erozijo vrednot v družbi. A na inšpektoratu za delo so v zadnjih petih letih prejeli le dve prijavi zoper Enoto Bokalce, očitki pa so se nanašali na pomoč pri vstajanju in poleganju v posteljo ter posedanju za mizo, stol ali invalidski voziček, leta 2021 pa na omejitve obiskov v času veljavnih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19. Skrb vzbujajoče pa je, kot so nam pojasnili v uradu varuha človekovih pravic, da je veliko odklonilnih dejanj v domovih prijavljenih anonimno, včasih celo svojci ne verjamejo svojim ostarelim staršem ali sorodnikom, ko jim zaupajo lastne izkušnje o slabem ravnanju zaposlenih.
Nasilje nad starejšimi je na žalost nevidno in se pogosto dogaja za štirimi stenami v družinskem okolju ali institucionalnem varstvu. Starejše že družba postavlja v drugorazredni položaj. So pogosto deprivilegirani zaradi starosti, ekonomskega in zdravstvenega statusa. Zaradi bolezni in opešanja so starejši še bolj ranljivi, saj se zavedajo, da so odvisni od pomoči drugih – domačih, osebja v zdravstvenih ali socialnih ustanovah. Njihov glas se ne sliši. In to je še posebej skrb vzbujajoče.
»Znotraj zaprtih zidov lažje neopaženo prihaja do kršitev pravic starejših. Žrtve so nemočne in pogosto odvisne od povzročiteljev nasilja, zato nasilja ne morejo oziroma ne upajo prijaviti. Na pojav nasilja moramo biti pozorni ves čas in ukrepati, če ga zaznamo. Vlagati je treba tudi v usposabljanje in izobraževanje vseh tistih poklicnih skupin, ki se srečujejo s starejšimi in z njimi delajo,« je ob izbruhu nasilja v trebanjskem DSO, ko je dijakinja agresivno obračunala z dementno žensko, poudaril varuh človekovih pravic Peter Svetina. Zato bi morala v njihovem imenu spregovoriti država. Tisti, ki so jim tudi ti starejši pomagali na oblast s plačevanjem prispevkov v proračunsko blagajno za njihovo izobraževanje. Pa jih očitno ne slišijo. Nemara tudi nočejo? Ali si pred nasiljem v institucijah natikajo plašnice?
Vsak šesti starejši žrtev zlorabe
Kdaj je naša družba postala imuna na nasilje in anemična do zlorab starejših? Kdaj so družbene norme postale tako minorne, da tudi tisti, ki bi morali ne samo po zakonski, ampak tudi po moralni dolžnosti skočiti ob najmanjšem sumu neprimernega ravnanja s starejšimi, slepo sledijo birokratskim postopkom in ne prisluhnejo bolečim besedam. Razumemo, da gre včasih za hude obtožbe, ampak zakaj bi si ljudje izmišljali zgodbe o nasilju, fizičnem ali psihičnem. Nasilje je tihi spremljevalec staranja, lahko interpretiramo podatke slovenske policije, ki zabeleži približno 320 primerov nasilja nad starejšimi od 64 let – 200 nad ženskami in 120 nad moškimi. In ne gre za samo za klofute in zmerljivke. Gre za resne zlorabe s pretepanjem, odrekanjem fizioloških potreb, kot je menjava plenic ali dehidriranje, stradanje. Kot družba smo se našli na dveh straneh prepada, na eni strani je zdravim, mobilnim in mladim dostopno vse obilje tega sveta, na drugi strani pa je pekel za nemočne, oslabljene, nepokretne, stare, osamljene in zapuščene.
Opozorila svetovne zdravstvene organizacije
Svetovna zdravstvena organizacija opozarja na naslednja dejstva:
– Vsaka šesta oseba na svetu, starejša od 60 let, je v zadnjem letu doživela neko obliko zlorabe v svojem okolju.
– Zlorabe starejših so pogoste in hude v ustanovah, kot so domovi za ostarele in za dolgotrajno oskrbo. Kar dve tretjini zaposlenih poroča, da so v preteklem letu zagrešili zlorabo.
– Zlorabljanje starejših se je med pandemijo covida-19 povečalo.
– Zloraba starejših lahko povzroči resne telesne poškodbe in dolgoročne psihične posledice.
In kaj je v zadnjih mesecih naredilo ministrstvo za solidarno prihodnost? Ponavljamo, solidarno prihodnost! Minister Simon Maljevac ni zmogel dlje od strinjanja z razsežnostjo problematike in puhlih obljub. Sicer bi dolgotrajna oskrba bila kaj več kot azil uslužbencev iz stranke Levica, ki si, kot smo poročali, na račun dolgotrajne oskrbe izplačujejo dodatke.
Nismo še videli filma, da bi minister pozval vse državne institucije in sorodna ministrstva, da bi skupaj pripravili kampanjo za preprečevanje nasilja nad starejšimi, predvsem pa se povezali pri skupnem prizadevanju za temeljne spremembe v dolgotrajni oskrbi. Od resorjev šolstva, zdravstva, dela, gospodarstva. Ampak ne, minister še naprej posveča svojo skrb zidovom, reže trakove pred novimi domovi, v katerih ne bo imel kdo delati. Negovalke za težko in odgovorno delo v več izmenah ter že v treh koncih tedna komaj zaslužijo za lastno preživetje, boljše delovne in plačne pogoje jim ponujajo trgovci. V domovih zaposlujejo kader, ki ga še pred nekaj leti ne bi niti pogledali. Kader brez ustreznega znanja, empatije, čuječnosti.
»To je epilog malomarnega in kriminalnega dela v službi z najranljivejšimi ljudmi«
Namen inšpekcijskih nadzorov je zagotoviti zakonito izvajanje nadzirane dejavnosti. Inšpektor mora s svojimi ukrepi zagotoviti, da se dejavnost, ki jo nadzira, izvaja v skladu z veljavnimi predpisi. A rednih nadzorov v domovih ne opravlja ne socialna ne zdravstvena inšpekcija. Ko se po prejeti prijavi vendarle odpravijo, praviloma napovedano, so napake že zdavnaj pometene pod preprogo. Kot nam je pred kratkim povedal direktor Peter Stefanoski, je velika ovira v inšpekcijskem postopku, če je oskrbovanec mrtev, »upravičencev v takem primeru ne moremo zaslišati, da bi preverili dejansko stanje. Svojcem verjamemo, ne moremo pa njihovih trditev preveriti.«
Stalna praksa
In tako se po navadi konča v veliko primerih. Tudi lanski nadzor nad opuščanjem skrbi do varovancev v Domu Danice Vogrinec Maribor ni pokazal nepravilnosti. Čeprav so se v medijih pojavila pričevanja, da so jih tudi 15 ur puščali v isti plenici, nepokretne pa tri leta niso peljali na svež zrak. Nadzor nad novimi nepravilnostmi, na katere so pred časom opozorili tudi na portalu Preiskovalno.si, pa še ni končan. »In to je epilog malomarnega in kriminalnega dela v službi z najranljivejšimi ljudmi. Vse površnosti in šlamastike nobena inšpekcija ne bo odpravila, saj se je nihče ne boji, ko se napove, pa vse 'zglancajo', poskrijejo neugodne in karavana gre dalje,« je Silvija Novak razočarana nad državnimi nadzorniki. V Preddvoru, Zavodu Jutro in CSD Kočevje, kjer smo tudi opozorili na nepravilnosti, nadzori še potekajo. Dolgoživa družba je pred velikimi spremembami, a polna pasti. Pripravljenost zanje in zavedanje nujnosti še nista del splošne zavesti niti paradigma odločevalcev. Starejši so naša sedanjost in prihodnost. Nadzor nad 115 domovi starejših in drugimi socialnimi zavodi po vsej Sloveniji pa opravlja samo pet inšpektorjev. Samo eden je zadolžen za zlorabe v domovih za starejše! V zadnjih petih letih je inšpektorat za delo prejel 109 prijav, ki so vsebovale očitek zoper delo v domovih za starejše. Več kot polovica teh prijav je vsebovala očitke zoper ravnanja na področju zdravstvene nege in so jih odstopili pristojnim organom.
Po uradno dostopnih podatkih je bilo v zadnjih petih letih v domovih opravljenih 154 nadzorov, tveganje za neustrezno ravnanje se je zvišalo v približno petini primerov, v manj kot 10 odstotkih pa so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so neposredno vplivale na stanovalca.
Odziv ministrstva za solidarno prihodnost
Ministrstvo za solidarno prihodnost se je odzvalo na del zapisanega. V celoti objavljamo njihov popravek:
»Avtorica Nataša Markovič, novinarka portala »preiskovalno.si« je v prispevku »Je dopustno starejše polagati v krop, jim zamenjati zdravila in jih daviti s tujo protezo v ustih?!« objavila dve neresnični trditvi o Ministrstvu za solidarno prihodnost, ministru Simonu Maljevcu, o delu ministrstva na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi v socialnovarstvenih zavodih ter o standardih in normativih v zaposlovanju v javni mreži socialnovarstvenih zavodov.
V prvi trditvi avtorica pravi: »Nismo še videli filma, da bi minister pozval vse državne institucije in sorodna ministrstva, da bi skupaj pripravili kampanjo za preprečevanje nasilja nad starejšimi, predvsem pa se povezali pri skupnem prizadevanju za temeljne spremembe v dolgotrajni oskrbi. Od resorjev šolstva, zdravstva, dela, gospodarstva.«
Objavljena trditev ne drži. Ministrstvo za solidarno prihodnost in minister Simon Maljevac sta v času od vzpostavitve ministrstva 24.1.2023 aktivno delovala na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi v socialnovarstvenih ustanovah in obče. Ministrstvo za solidarno prihodnost sodeluje s številnimi državnimi institucijami, drugimi ministrstvi, mednarodnimi organizacijami, nevladnimi organizacijami, stanovskimi organizacijami in posamezniki.
V tem obdobju je ministrstvo na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi sodelovalo pri pripravi Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2023–2030, Predloga resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2024–2029 in Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2024–2028 ter podprlo prva evropska pravila na področju boja proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini v začetku maja 2024.
Poleg tega je ministrstvo izvedlo tri posvete o nasilju nad starejšimi. Namen posvetov je bil pregled in oblikovanje predlogov za izboljšanje sistemskih podlag ter medsektorskega sodelovanja za ukrepanje na področju nasilja nad starejšimi. Pripravilo je skupen dokument, ki nudi pregled obstoječe zakonodaje, protokolov, priročnikov, zloženk in izobraževanj s področja nasilja nad starejšimi in določa pet prioritetnih smeri za nadaljnje delovanje (raziskovanje in zbiranje podatkov, izboljšanje sistemskih podlag in institucionalne infrastrukture, izobraževanje in usposabljanje, krepitev programov pomoči žrtvam nasilja in informiranje in ozaveščanje).
Ministrstvo za solidarno prihodnost je vsem izvajalcem socialnovarstvenih storitev za starejše zagotovilo priročnik za obravnavo nasilja v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih, ki ga je izdala Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Preučilo je poročila neodvisne strokovnjakinje OZN za uveljavljanje človekovih pravic starejših oseb Claudie Mahler, ki ga je objavila avgusta 2023.
Z namenom preprečevanja nasilja nad starejšimi je ministrstvo pripravilo enoten obrazec za poročanje o nasilju v socialnovarstvenih zavodih, kar omogoča poenoteno zbiranje podatkov in s tem vodenje statistike z jasnim namenom načrtovanja ukrepov.
Ministrstvo je tudi uspešno prijavilo raziskavo o nasilju nad starejšimi na Javno agencijo za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost - v okviru »CRP 2024« ter pripravilo interno izobraževanje za zaposlene na MSP o nasilju nad starejšimi.
Ministrstvo za solidarno prihodnost je izvedlo ankete o zaznanem nasilju nad uporabniki in uporabnicami ter zaposlenimi v obdobju preteklih 5 let (2019–2023) ter pripravilo dve izobraževanji za vodstva socialnovarstvenih zavodov o nasilju nad ranljivimi skupinami: izobraževanje za vodstva DSO in PSVZ ter izobraževanje za vodstva VDC in CUDV.
Ob primerih zaznanega nasilja v socialnovarstvenih zavodih je ministrstvo krizno posredovalo – z urgentnimi obiski, usmeritvami in v komunikaciji z javnostjo.
Avtoričine navedbe o domnevnem pomanjkanju sodelovanja med ministrstvom in drugimi deležniki na področju socialnega varstva z namenom preprečevanja nasilja nad starejšimi prav tako ne držijo, saj je ministrstvo v sklopu dela za preprečevanje nasilja sodelovalo s številnimi deležniki, organizacijami in posamezniki, kot so Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, Zveza društev upokojencev Slovenije, Zbornica zdravstvene in babiške nege, VDC Kranj in SVDCS, Inštitut Antona Trstenjaka, Socialna zbornica Slovenije, VDC Koper in IRSSV, Društvo za nenasilno komunikacijo, Varuh človekovih pravic, Urad predsednice RS, Ministrstvo za zdravje, Društvo Vizija, Socialna inšpekcija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, CUDV Draga, VDC Črnomelj, DSO Trebnje, VDC Novo mesto, ZUDV Dornava, Ministrstvo za notranje zadeve RS in drugi.
Ministrstvo za solidarno prihodnost poroča tudi, da načrtuje ustanovitev posebnega stalnega posvetovalnega telesa ministra za pravice starejših, ki bo sestavljeno iz predstavnic in predstavnikov vladnih in nevladnih organizacij ter varuha človekovih pravic, ki se bo posebej ukvarjalo s primeri, ko so starejši kot družbena skupina v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami oziroma ko so jim kršene njihove pravice.«
Avtorica prispevka v drugi trditvi navaja: »V domovih zaposlujejo kader, ki ga še pred nekaj leti ne bi niti pogledali. Kader brez ustreznega znanja, empatije, čuječnosti.«
Tudi za podatek ne drži.
Pogoje za zaposlovanje v socialnovarstvenih zavodih jasno opredeljujejo zakonodaja in področni predpisi, ki k zagotavljanju strokovnosti v izvajanju storitev zavezujejo tako zaposlene kot vodstva zavodov. Število zaposlenih in osnovne pogoje za zaposlitev jasno določa posebna zakonodaja: Zakon o zdravstveni dejavnosti, kadrovski normativi v zdravstveni negi, pravilnik o standardih in normativih s področja socialnega varstva in drugi predpisi. Na podlagi naštetih predpisov imajo zavodi izdelano sistemizacijo delovnih mest, ki določa minimalne pogoje za zaposlitev delavcev. Socialnovarstvene ustanove torej lahko zaposlujejo le delavke in delavce z ustreznimi znanji, izkušnjami, izobrazbo in osebnostnimi lastnostmi.
Vsak delodajalec v socialnem varstvu je dolžan zaposliti delavca, ki izpolnjuje minimalne pogoje iz sistemizacije. Vse ustanove v javni mreži socialnovarstvenih storitev imajo urejeno sistematizacijo delovnih mest, v okviru katere so opredeljene tako splošne zahteve (npr. izobrazba) in dodatne zahteve (npr. osebnostne lastnosti, dodatna želena znanja - iz psihologije, gerontologije, komunikacije…).
Ministrstvo za solidarno prihodnost kot pristojni resor ugotavlja, da domovi težijo k zaposlovanju čim bolj strokovnega kadra in da v njihovih kadrovskih postopkih dobijo priložnost kandidatke in kandidati, ki tovrstna znanja dejansko izkazujejo. Možnosti zunaj predpisane sistematizacije ni.
Dodatno pojasnjujemo, da so način, okoliščine in spoštovanje zakonskih predpisov v zaposlovanju predmet rednih inšpekcijskih nadzorov inšpektorjev s področja delovnih razmerij. Domovi za starejše in socialnovarstvene ustanove imajo vzpostavljene standarde zagotavljanja kakovosti zdravstvenih storitev, kamor spada tudi nadzor spremljanja izvajanja storitev. K nadzoru jih zavezuje redno izvajanje notranjega nadzora.
Dodatno, socialnovarstvene ustanove v javni mreži oblikujejo letne izobraževalne programe, v katere vključujejo izobraževanja in usposabljanja za zaposlene na različnih področjih. Po podatkih, s katerimi razpolaga ministrstvo, na izobraževanjih prednjačijo teme s področja zaznavanja nasilja, komunikacijskih veščin in obvladovanja tehnik deeskalacije. Mehanizmi zaposlovanja v javni mreži domov starejših in drugih socialnovarstvenih ustanov v Sloveniji torej delujejo v skladu z zakonodajo in predpisi. Na pristojnem ministrstvu si ob naštetem seveda ne zapiramo oči pred izzivi na področju zagotavljanja zadostnega števila ustrezno usposobljenega kadra v socialnovarstvenih storitvah. S tem se srečujejo vse razvite države zahoda. Z namenom odprave izzivov je ministrstvo pred kratkim pripravilo nabor posebnih ukrepov za ustvarjanje boljših pogojev na področju zaposlovanja in dela v socialnem varstvu, ki ga je Državni zbor že potrdil.
