Od zvedave punčke iz dobro situirane družine učiteljev z bistro glavo, do ženske, ki je z obema nogama stopila na temno stran v iskanju priznanja sveta okoli nje.
Že ob koncu osnovne šole je »zabredla« in se potem dolga leta iskala. Čisto po naključju je potem, ko se je že vrnila iz objema teme, drog in alkohola, v sebi odkrila in razkrila izjemen pripovedovalni talent. Njeno življenje je bilo njena šola, iskrena, neposredna, neprizanesljiva. Njene zgodbe, ki si jih prebiral (ali poslušal) so šle vsakemu do srca, ob njej si se jokal in smejal njenim štosom. Pisala je v slengu, brez tega je ne bi bilo. Dve zbirki, Creepyatrija: strah pred praznim planetom (ki govori njene zabavne in žalostne zgodbice), pa Klumniatrija, zbirka njenih kolumen in razmišljanj, ki so lahko vsakega naučile veliko in marsikaj. Lani je pri Beletrini izdala še svoj veliki knjižni prvenec Zakaj ima moj hudič krila – osebna zgodba, polna vzponov in padcev, žalostnih in veselih dogodkov. Tereza Vuk je znala bralca nežno prijeti za roko in ga popeljati na svoj vlak smeha in žalosti, vlak smrti. Z njega nihče, ki je zaprl zadnjo stran njene zadnje knige, ni več stopil isti. V zadnjem obdobju jo je mučilo zdravje, živela je sama na severnem delu Ljubljane v garsonjeri, vsak teden je pisala kolumne in večkrat na dan objavljala svoja razmišljanja ali čisto brezvezne fore na svoji FB strani. Bila je brez dlake na jeziku. »Ljudje so take čudne živali, ne razumem jih.«
Zaključevala je svoje četrto delo, še bolj neposredno in s še več razkrivanji. Če si znal brati tisto, kar je napisala, si bil na dobri poti, da razumeš svet in ljudi okoli sebe, še bolj pomembno – samega sebe. Tereze Vuk ni več. »Ah, qrc,« je znala napisati, odprla novo pločevinko Uniona in zvila nov zavitek zelišč. Dobro je vedela, da ne bo dočakala visoke starosti, nevarno življenje je terjalo svoj davek v zdravju, letos pomladi je na primorskem izgubila še nono, njeno edino pravo prijateljico. Njen prastric je bil Stanko Vuk. Ampak tudi o Terezi Vuk bodo pisali. Morajo. Ker je bila ali pa – bo za vedno tako edinstvena, da si zasluži mesto v literarni zgodovini. Če niste prebrali vsaj ene njene knjige, potem niste prebrali ničesar.
Vedno je bila malce nesigurna vase: "A sem napisala dobro knjigo?" Večina, ki jo je brala, tako knjige kot kolumne, je bila nekaj časa tiho.
Eni so jo hoteli primerjati s Charlesom Bukowskim. Ma, jok. Ona je bil Vukowski, vesolje zase. Mnogi bodo pogrešali njen raskavi glas, pa njene besede. Še veliko je imela za povedat. Morda pa je povedala dovolj za eno življenje. Do naslednjič.
