Da bo potapljač, se je Andrej Šekli odločil že kot fantič. Članom Društva za podvodne dejavnosti Soča (DPD) Nova Gorica je s prijatelji pomagal pri razkladanju kombija, pranju opreme in drugih opravilih, ko so se vračali s potopov.
Vključil se je v društvo, konec osnovne šole opravil začetni potapljaški tečaj, nato pa se začel potapljati, izobraževati in pridobivati izkušnje. “Starejši člani so v meni videli potencial in me dokaj hitro, že leta 1998, vključili v podvodno reševalno službo,” pojasni, kako je v okviru DPD Soča, ustanovljenega leta 1980 prav za potrebe reševanja iz vode, postal član Reševalne postaje Nova Gorica, ki deluje pod okriljem Podvodne reševalne službe Slovenije.
V vseh teh letih je nabral veliko izkušenj in danes kot vodja te postaje ter predsednik društva svoje zanje predaja mlajšim. V Novi Gorici je deset podvodnih reševalcev, vsi so dobro usposobljeni za stresne in včasih zelo mučne potope. “Iz vode večinoma povlečemo trupla. Največkrat gre za prometne nesreče, zadnja leta se srečujemo tudi s plavalci na kajak progi v Solkanu. Žal smo nazadnje iz reke povlekli dva fanta. Sicer pa se, preden gremo v vodo, vedno pozanimamo, koga iščemo. Če ga kdo od nas pozna, kar se je že zgodilo, tega potapljača ne pošljemo v vodo, ampak pomaga pri logistiki na suhem, z vrvmi, na čolnu, raftu, saj bi mu bilo v vodi res mučno,” poudarja 44-letni izkušeni potapljač.
Vedno je v pripravljenosti
Nesreče se zgodijo tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih. Na pomoč ga kličejo, ko doma kosi travo, med nedeljskim kosilom z družino, sredi noči ... Žena in otroka to sprejemajo in ga podpirajo, tudi delodajalec - zaposlen je pri avtoprevoznem podjetju - ima posluh za njegovo prostovoljno delo. Šekli ne pozabi omeniti, da zelo dobro sodelujejo z štabom Civilne zaščite Mestne občine Nova Gorica, drugimi društvi v sistemu zaščite in reševanja ter z novogoriško poklicno gasilsko enoto. “V zadnjih desetih letih je gasilska enota aktivno delala na potapljaški skupini, s katero odlično sodelujemo. To je udarna enota, ki je vedno prva na terenu, takoj za njimi pridemo mi. Imamo tudi skupna usposabljanja, tako da se fantje poznamo, ko greš pod vodo moraš namreč človeku zaupati,” pojasni Šekli, ki je tudi inštruktor potapljanja. Za svoje prostovoljno delo je prejel že več priznanj civilne zaščite in Podvodne reševalne službe
Nikoli ni štel, na koliko reševalnih akcijah v vodi je sodeloval, čez prst jih našteje čez 100. “Takrat ne razmišljaš, pač greš, narediš plan. Odkar sem vodja, sem večinoma na suhem in razporejam fante. Največkrat smo reševali v Vipavi, Soči in Vogrščku, pa tudi v jezeru Mola ter po celi severnoprimorski regiji,” razloži. Najbolj mu je ostala v spominu nesreča, ki se je pred mnogimi leti zgodila v Ajbi. “Velikokrat se spomnim na to. Ob dveh ali treh zjutraj so nas klicali, da je renault twingo s tremi fanti zdrsnil v Sočo. Enega je na srečo vrglo iz avta, dva pa smo mrtva potegnili iz vode. Bila sta bratranca,” opiše dogodek, ki ga ne bo nikoli pozabil.
Varnost reševalcev je na prvem mestu
Vedno oceni, ali je iskanje ljudi v vodi za reševalce varno. Odgovoren je zanje, pravi, in ne sme nasedati pritiskom. “Ko je na soški cesti pri Dolgi njivi kamion zdrsnil v vodo in je bila Soča v barvi kakava, je bilo veliko pritiska na nas, da je treba iti v vodo. Nisem popustil, vedno namreč najprej poskrbim za varnost mojih fantov. Podvodna reševalna služba niso bazenski reševalci iz vode, mi smo tisti, ki ljudem povrnemo svojca, da se od njega lepo poslovijo.”
Za naporne naloge v vodi so potrebna redna usposabljanja na terenu, vsako leto se urijo tudi z gasilci iz Nove Gorice in s člani reševalnih postaj z drugih koncev Slovenije, potem je še vsakoletno enotedensko usposabljanje na Pagu, v sklopu katerega vsak vodja enote predava na izbrano temo, denimo dvigovanje s padali, vožnja čolna, uporaba sonarja, naključno iskanje, reanimacija ...
Andrej Šekli je tudi član državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. “V državno enoto ne moreš priti, če te nekdo iz enote ne predlaga in če se ne vsi strinjajo s tem. Mene je predlagal Darko Zonjič, ki je danes tudi poveljnik te enote, in šel sem na večmesečno usposabljanje,” razloži. Kot pravi, je na severnem Primorskem največji problem reka Vipava. “Vse, kar se je očistilo na njivah, od Renč, Bilj, Orehovelj, Mirna, je šlo v vodo. Tam so še ogromne količine neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki jih bo treba nekoč odstraniti. Dejstvo je, da mi delamo samo na poziv, nikoli ne gremo preventivno iskat te ostanke v vodo,” razloži. Preventivo pa ubojna sredstva odstranjujejo na Krasu, ki ga je leta 2022 prizadel velik požar. “Če bi se požar ponovil, bi tako gasilci imeli varno pot do gašenja. Do zdaj je bil namreč problem, ker nisi vedel, ali je granata ob cesti. Pri vseh detekcijah na Krasu po požaru se je tako delalo varne pasove ob glavnih poteh,” pojasni.
Na severnoprimorskem ročne bombe, mine in podobne vojne ostanke ljudje jemljejo kot staro železje. Statistika pa kaže, da vsako leto še vedno kdo umre zaradi nepravilnega rokovanja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. “Vedno pravim, da to ni bilo narejeno za na polico, ampak za ubijanje in ti predmeti so še danes zelo nevarni, zato se jih ne sme dotikati,” poudarja. Z ozaveščanjem je treba začeti pri najmlajših in v zadnjih letih v vrtcih in osnovnih šolah na Goriškem otroke učijo, kako naj ukrepajo, če najdejo tak nevaren predmet.
Slovenski pirotehniki zelo dobro sodelujejo s kolegi iz sosednjih držav in njihovo delo je v Evropi zelo cenjeno. Na mednarodnem simpoziju pirotehnikov maja lani v Vodicah na Hrvaškem je Šekli s kolegom Aljažem Lebanom predaval o prvi svetovni vojni in frontah na Goriškem ter sanaciji požarišča na Krasu. Udeleženci iz vse Evrope so se samo čudili, kaj in kako delajo, pravi. “Naše znanje je na zelo visokem nivoju. Kljub temu, da smo prostovoljci, se lahko pogovarjamo z marsikaterim profesionalcem,” je prepričan.
Kaj pa ga žene, da vsa ta leta kot prostovoljec sodeluje v nevarnih in stresnih akcijah v vodi in na kopnem? “Vsaka intervencija ti prinese neko novo dogodivščino, predvsem izkušnjo v življenju. Z vsako novo izkušnjo malo zrasteš, se nekaj novega naučiš in potem tudi v nadaljevanju drugače gledaš na neke stvari. Na koncu pa je vsekakor neko zadovoljstvo, da si nekomu pomagal, ne da bi v zameno karkoli pričakoval,” pristavlja.
