Upokojenka Jolanda prepeva s takšnim občutkom, da iz ljudi izvablja solze. Ne samo njena glasba, človeka se dotaknejo ter navdihujejo tudi njena življenjska zgodba, optimizem in energičnost. Ni čudno, da so jo na Onkološkem inštitutu Ljubljana »vzeli« za svojo in se vsako leto znova veselijo, da jih za božič obišče ter jim pričara nekaj lepega, nepozabnega. Njen glas, potem ko nastop že davno mine, še dolgo odmeva po hodnikih bolnišnice ...
Rak je sicer bolezen, ki je pretresla tudi njeno družino – in to, ko je bila še otrok. Po skoraj osemletnem boju je zaradi raka umrla njena mama, stara komaj 40 let. Ker je nekaj let prej Jolanda izgubila tudi očeta, sta z mlajšim bratom ostala sama. Čez noč je morala odrasti, sprejeti skrb zanj in tudi v nadaljnjih letih premagati mnogo ovir, ki so prišle na njuno življenjsko pot.
Ko ste naju s fotografom sprejeli na svojem domu, v sobi, polni svojega umetniškega ustvarjanja, med katerim izstopajo krasni portreti in akvareli, ste v roke vzeli kitaro ter nama zapeli pesem Ljubezen ne traja, pa tudi ne umre, glasbeno delo celjske šansonjerke Jane Kvas. Del njenega besedila je: »Ljubezen ne traja, pa tudi ne umre. Samo drugače se začne. A vsak je nazadnje sam s seboj, kot luna na nebu, kot midva nocoj.« Zakaj ste izbrali prav to skladbo?
Ker se zelo poistovetim z njeno vsebino, ki jo je Jana Kvas tako lepo ubesedila in uglasbila. V čast mi je, da mi je dovolila, da v svoje nastope vključim tudi njene krasne skladbe, ki imajo veliko izpovedno moč, so življenjske, čustveno nabite, polne spoznanj, modrosti, padcev in vrhuncev življenja. To konkretno pesem prežema ultimativna resnica, s katero se intenzivno srečujem že vse življenje, in to je – da v poslednjih trenutkih na smrtni postelji nekdo sedi ob tebi, te drži za roko in globoko gleda v oči, a ti odideš čisto sam …
Kot devetletna deklica ste se morali soočiti z mamino boleznijo. Z rakom se je borila skoraj osem let in vi ste ji pomagali, skrbeli zanjo. Kako ste to doživljali kot otrok?
Moram priznati, da mi je bilo zelo težko že tako zarana v življenju doživeti mamino bolezen, gledati njen boj, usihanje, nemoč in na koncu – smrt. A boj se je po tem, ker sva z mlajšim bratom ostala sama, nadaljeval. Morala sem začeti delati, se zraven šolati in poskrbeti za gospodinjstvo. Nisva imela dosti podpore okolice. Morala sva se znajti kar sama. Na to dejstvo se oziram z grenkobo v srcu. Verjetno so tu vzniknili pogum, iznajdljivost in močna življenjska sila, kar vse nosim v sebi. Mamina bolezen in pozneje še možev rak sta bila sicer tudi vzrok, da sem postala prostovoljka za bolne in nemočne na onkološkem inštitutu, ki potrebujejo sočutje in topel objem, občutek varnosti. Z njimi preživim vsak božič, saj v tej bolnišnici po vseh oddelkih prepevam božične pesmi. To, da nekaj naredim za bolne in njihove svojce, me osrečuje, (na)polni mojo dušo, čeprav nam takrat vsem tečejo solze. Ti obiski so vedno znova neponovljivi. Žal se na njih srečujem tudi z ljudmi, ki se poslavljajo, živijo svoje zadnje trenutke.
Za rakom je zbolel tudi vaš soprog. Pravite, da je bilo žalovanje za njim zelo intenzivno.
Po njegovi smrti sem se za leto dni umaknila v samoto. Nakopičeno bolečino sem procesirala skozi umetniško ustvarjanje. Začela sem obiskovati slikarski tečaj v Centru aktivnosti Fužine pri akademski slikarki Brini Torkar. Tam smo začeli risati z ogljem in nastajati so začeli portreti. Kar 25 portretirancev sem naslikala v slabem letu. Na koncu je vse skupaj vodilo celo do samostojne razstave v Mestni knjižnici Grosuplje. Najbolj mi je laskalo, ko so mi takrat gostje razstave in mentorica govorili, da so portretiranci prepoznavni, torej sem jih dobro »ujela«. Če se vrnem na vprašanje, bi vam rada povedala, da se mi je, ko je njegova bolezen že močno napredovala in je bilo jasno, da odhaja, najbolj pomembno zdelo, da sem ob njem in da mu – kar je lažje reči kot storiti -, »dovolim«, da odide, ga spustim, pri čemer mu je bila moja bližina v uteho in podporo.
Že 14 let ste torej prostovoljka na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Tako je. Čutim, da je to moje poslanstvo. Ni mi težko iti v bolnišnico in se srečati z ljudmi s to zahtevno diagnozo, okoli katere je še vedno veliko stigme. Glede na to, da sem se že v mladosti v lastni družini srečala s to kruto boleznijo, nimam težav približati se ljudem, ki imajo raka, niti tistim, ki so že zelo nebogljeni, ker je bolezen tako napredovala. Zame je glasba sreča, dojemam jo kot ljubeznivo, osvobajajočo in celo zdravilno silo, zato jim jo tako rada podarjam. Sicer pa daleč od tega, da so ta srečanja preprosta. Niso. Pogosto se tudi zjočem. Vidim, doživim namreč marsikaj neprenesljivega, neznosno bolečega, a vedno, ko od tam odidem, nad vsem tem prevlada notranji mir, pomirjenost duše, da sem nekaj dobrega naredila, da so se ti ljudje morda le za trenutek sprostili in izkusili nekaj lepega, pomirjujočega. To me napaja odznotraj in spodbuja, da za rakave bolnike nastopam vsako leto znova. Tudi na letošnji božič bo tako. S svojo kitaro in pesmijo jim bom poskušala pričarati nekaj lepega.
Pravite, da vam ti nastopi veliko dajo, a so hkrati čustveno zelo zahtevni dogodki in je bolečina neizogibna.
Seveda boli, pa še kako! Nekateri ljudje, s katerimi se srečam, živijo svoje zadnje mesece, dneve, ure. Kako naj bo soočenje s tem preprosto? Težko je opisati čustva, ki se porajajo v takih trenutkih. Naj vam približam en nastop, ki se me je zelo dotaknil in vam bo morda bolje orisal, o čem govorim. Še dobro se spomnim, kako sem enega od prejšnjih božičev pela ter igrala Sveto noč oboleli gospe in njenemu življenjskemu sopotniku. Med nastopom sta se prijela za roki in nastalo je prav posebno vzdušje, ko so bile tudi besede odveč. Ker sem imela občutek, da bi ju še ena skladba razveselila, sem jima ponudila, da izvedem še Abbino pesem I have a dream v slovenski različici, ki nosi naslov Angeli živijo, česar sta bila vesela. Med pesmijo se je moški sklonil k svoji gospe, ki ni mogla več govoriti, prijela sta se za roki in neutolažljivo jokala ... Če se ozrem nazaj, ne vem, kako sem takrat zdržala. Kolikor je bil sicer tisti trenutek boleč, je bil tudi nepopisno lep. V njem je bilo čutiti vso moč življenja in – odpuščanje.
Uf!
Da, to se je res usidralo vame, me pretreslo in hkrati napolnilo z zadoščenjem, da sem jima z glasbo ustvarila nevsiljivo vzdušje, ki ju je popeljalo v objem, izlitje občutkov in morda celo njuno slovo. Takih zgodb je kar nekaj. Spomnim se tudi treh mladih mamic z rakom, ki so jih ravno operirali. Njim sem zapela La vie en rose avtorice Edit Piaf. Kako so bile optimistične, radožive in hvaležne, da sem jih obiskala. Z eno od njih sem se spoprijateljila in ostala v stiku, a je žal lani izgubila bitko z rakom.
Hvala, da ste to delili z nami. Že več let zapovrstjo prirejate tudi dobrodelne koncerte. Letošnji je potekal konec novembra in na njem ste zbirali sredstva za Junake 3. nadstropja, to je za bolne otroke z rakom in krvnimi boleznimi.
To je pa sploh posebna zgodba, na katero sem zelo ponosna. Dobrodelni koncert Pesem zate za bolne otroke smo letos priredili v Festivalni dvorani že četrto leto. Vesela sem, da bodo sredstva, ki smo jih zbrali, pripomogla k nakupu hematološkega analizatorja. To je aparat za analizo krvne slike. Našemu vabilu za sodelovanje na koncertu so se odzvali številni znani glasbeniki: Modrijani, Čuki, Darja Švajger, Tanja Žagar, Marko Vozelj, Primož Grašič, Mitja Ferenc, virtuoz na harmoniki Marko Hatlak. In Bernarda Žarn ter Peter Poles, ki sta dogodek povezovala. Seveda so prišli tudi Junaki 3. nadstropja! To je bil čudovit večer s plemenitim namenom, poln ljubezni in topline. Res sem srečna, da sem ob pomoči nekaj krasnih ljudi dogodek izpeljala na tako visoki ravni. Iz leta v leto smo bolj prepoznavni in oder Festivalne dvorane za nas postaja najlepša stalnica.
Je bila glasba tako tesno z vašim življenjem prepletena že prej?
Žal ne. Že kot deklica sem si želela postati operna pevka. Takrat sem tudi kazala talent za petje, a se zaradi mamine bolezni in izgube očeta ni moglo zgoditi, da bi šla študirat glasbo. V jeseni življenja pa sem le prišla na svoj račun, tako da se mi zdaj izpolnjujejo mladostniške sanje o prepevanju in večjih odrih. (smeh)
Kako sicer potekajo vaši dnevi?
Ni mi dolgčas, čeprav sem upokojena in živim sama. Veliko ustvarjam: slikam, berem, pišem, trenutno izdelujem adventne venčke. Družbo mi dela tudi psiček Lumpi. Moji dnevi so polni in doživeti. Rada sem aktivna, vedno moram imeti pred seboj neki cilj. Verjamem v to, da je življenje tako, kot si ga narediš, zato se ne vdajam v usodo in ne čakam, da se življenje zgodi samo od sebe, ampak ga usmerjam na način, da mi je lepo in me dušno podpira.
Imate hčerko, ki je tudi umetnica.
Piera Ravnikar je diplomirana balerina, ki se je izobraževala tudi v Ameriki. Tam je izdelala 4. letnik gimnazije. Pozneje je magistrirala še iz zgodovine na Univerzi v Londonu, EU-diplomo pa je pridobila iz kulturnega menedžmenta pri Association Marcel Hicter v Bruslju. Zadnja leta ima svojo umetnostno galerijo Ravnikar Gallery Space v Ljubljani in je zelo uspešna galeristka.
Vas smem prositi za nekaj sklepnih misli v duhu zaključka leta 2023 in začetka 2024?
Ob tej priložnosti bi rada vašim bralcem sporočila, naj življenje zajemajo z veliko žlico, če ne kar z zajemalko, ker je (pre)kratko. Naj bodo povezani s svojo dušo, naj iz njih spregovori njen glas. Želim si, da bi drug z drugim ustvarjali bližino, lepe odnose s sprejemanjem, strpnostjo, empatijo in naklonjenostjo. Bodimo torej dobri, kar ne pride brez napora. Rada bi jih v novo leto pospremila še s svojim priljubljenim motom: nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje! Srečo prav vsem iz srca želi Jolanda!
