Se je vaš pogled na politiko spremenil, odkar ste del izvršnega dela oblasti?
Zagotovo. Če lahko ponazorim z anekdoto: po prvih treh mesecih dela v vladi sem sekretarju Danu Juvanu dejal, da se ne spomnim, kdaj sem se v življenju nazadnje toliko naučil, kot sem se zdaj, pa mi je v šali odgovoril: »Mogoče v mojih prvih treh mesecih življenja.« Torej, parlamentarna politika, kjer sem bil aktiven v prejšnjem mandatu, ima svojo dinamiko. Tam delo večinoma poteka skozi komunikacijo s kolegi iz drugih strank, na ministrstvu pa je ravno obratno. Ob vsaki temi poskušamo najprej ustvariti nekakšno koalicijo sogovornikov, torej uporabnikov, izvajalcev, strokovnjakov, civilne družbe, znotraj katere opredelimo težavo in se nato skupaj dogovorimo, kako jo bomo rešili. Skozi tovrstne razprave sem se ogromno naučil o temah, kot so skrb za invalide, osebna asistenca, pokojninski sistem, ob razpravi s sindikati in delodajalci sem spoznal, kako eni in drugi vidijo težave, s katerimi se sooča gospodarstvo ... Pohvaliti moram tudi razprave na vladi, kjer si vsak teden vzamemo čas za vsaj eno temo in ji namenimo potreben čas in prostor za razpravo. Ob tem vsi, ki imajo poglobljen vpogled v obravnavano tematiko, predstavijo problem, nato se o njem odkrito pogovarjamo in na koncu poiščemo najboljše rešitve.
Ko govoriva o dinamiki: ste se naučili kaj tudi o času, ki je potreben za spremembe?
Tudi, čeprav moram priznati, da mi ta del ni všeč.
Je mogoče narediti kaj, da bi se vpeljevanje sprememb pospešilo?Težava, ki jo imamo v Sloveniji, je, da se vsaka vlada, ko nastopi svoj mandat, znajde v položaju, v katerem imajo njeni podporniki zelo visoka pričakovanja, češ, »zdaj ko so naši na oblasti, bodo uredili vse, kar nas je prej motilo«, nasprotniki pa obilico strahov. Spremembe so počasne, ker je v takem okolju težko iskati konsenz. Mislim, da je jedro težav v tem, da je država zelo centralizirana. Naj navedem primer ... Ko sem bil na obisku v Celju, mi je direktorica enega od občinskih javnih zavodov dejala, da ima težave, ker ji država ne omogoči, da bi imela več zaposlenih. Odgovoril sem ji, da ne vem, kaj ima država z zaposlovanjem v zavodu, ki ga je ustanovila občina, pa mi je odgovorila: »Ja, že, ampak država v zakonu o izvajanju državnega proračuna določa, koliko zaposlenih lahko imamo.« Tak vzorec opažam povsod okrog sebe. Vsa odgovornost se zgrinja navzgor, v državni vrh. To bo treba obrniti; odgovornost in avtonomijo potiskati na nižje nivoje odločanja in na lokalno raven. Tako bodo imeli ljudje večji občutek moči, odgovornosti, in tako bodo tudi nerealna pričakovanja in strahovi razvodeneli. Najbrž so zato najuspešnejše države v Evropi precej decentralizirane.
Kako bi ocenili delo vlade do zdaj? Pričakovanja so bila visoka, napovedi reform na začetku odmevne, zdaj pa se zdi, da ste se malce umirili?
Tu priznavam napako, neizkušenost. Ko smo se pogovarjali o koalicijskih vrhovih in napovedi reform, nismo pričakovali, da bo to sprožilo ogromna pričakovanja, strahove in razočaranja. Namen je bil zgolj predstaviti pogled na stanje in možnosti, kaj lahko naredimo. Vse skupaj pa je izzvenelo precej drugače. Princip smo zdaj obrnili, ker smo videli, da tako ne bo šlo.
Kot koalicija ste si na začetku za uresničitev načrtov določili zelo kratke roke. Kako zdaj ljudi prepričati, da je vredno počakati mesec, dva, ali celo leto dni?
Mislim, da ljudje zdaj to že razumejo in ne čutimo več pritiska, da bi se moralo že jutri vse postaviti na glavo.
Pri reševanju težav na RTV Slovenija je videti, kot da se koalicija z vsako potezo še malce bolj zaplete? Kakšen je vaš pogled na to, iz katere smeri bi lahko prišla končna rešitev?
Tudi v tem vidim lekcijo za naslednje politike te vlade. Naučili smo se, da se nikoli ne sme delati politike »enega zamaha«, kot da bomo z enim zakonom rešili vse tegobe. Učinek takega zakona je pogosto ravno nasproten: če je preveč ambiciozen, se bo znašel na referendumu ali na ustavnem sodišču, in njegova usoda postane negotova, tudi če prestane vse te preizkuse. Treba si je zamisliti cilj in korake do njega. In če narediš vsaj dva od treh, je boljše, kot če hočeš namesto vseh treh skočiti, in padeš.
Glede na trenutno situacijo si je težko predstavljati, da bi se razmere na RTV še bolj zapletle ...
Res težko. Po sodbi sodišč, ki so odločila, da je bil mandat generalnega direktorja nelegalen, bomo najprej poskušali zadevo sanirati. Ampak naj poudarim, razrešitev trenutnega vodstva je le korak; naš cilj je drugje, z zakonom odmakniti RTV od kakršnegakoli političnega vpliva. Vse od Grimsove prenove zakona, pred že skoraj 20 leti, je večino programskih svetnikov imenoval državni zbor, torej politika. Mi želimo ta krog prekiniti in umakniti politiko iz odločanja o programu RTV.
Kako vidite poteze zavarovalnic, ki so dvignile cene dopolnilnih zavarovanj in se bodo, kot kaže, podale na sodišče po »izgubljeni dobiček«?
Zavarovalnice so poskušale za vsakega zavarovanca zavarovanje podražiti za 120 evrov na leto. To smo preprečili. In mislim, da bodo imeli na sodišču velike težave pri dokazovanju, da je bil tak dvig utemeljen. Kar se nas tiče, pa je pot jasna: najprej bomo prenesli dopolnilno zavarovanje na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in tako izločili zasebni oziroma profitni interes, hkrati pa se pogovarjamo o drugem koraku, torej kako v drugem koraku s pravičnejšim prispevkom nadomestiti dopolnilno zavarovanje.
Je vlada pripravljena na te tožbe? Ste predvideli sredstva za povračilo nastale škode, če zavarovalnicam na sodišču uspe?
Na vladi se seveda na tožbe pripravljamo. A kot rečeno, dvomim, da lahko zavarovalnice tukaj pridobijo.
Če se dotaknemo še omenjene progresivnosti, ki jo želite uvesti pri novi obliki dopolnilnega zavarovanja: predsednik vlade je nedavno rekel, da zdaj ni čas za to debato.
Naša poslanska skupina je koalicijskim partnerjem že predstavila pogled na to, kako bi lahko bila stvar pravičneje urejena. Predsednik vlade pa vztraja, da gremo v dveh korakih. Najprej prenos zavararovanja na ZZZS, potem pa dogovor o pravičnem prispevku.
Vaši kolegi z ministrstva za solidarno prihodnost se te dni soočajo s številnimi kritikami zaradi novega zakona o dolgotrajni oskrbi. Kako komentirate očitke o prekratki javni razpravi?
V ta položaj so nas pripeljali referendumi, ki jih je vložila SDS. Z njimi so nam ukradli več kot pol leta časa. Do novega leta smo se morali ukvarjati z vprašanjem, kaj narediti, če referendum pade, oziroma kaj narediti, če zakon zablokirajo kljub zmagi na referendumu. V obeh primerih bi se nam z novim letom 2023 sistem dolgotrajne oskrbe začel podirati sam vase. S tem smo, kot rečeno, izgubili pol leta. In prav tako smo ministrstvo za solidarno prihodnost, ki je nosilno, zaradi referendumov lahko vzpostavili šele marca letos. Strinjam se, da bi bila potrebna daljša javna razprava in da zakon potrebuje dodatne popravke in usklajevanja, ampak zakon je treba sprejeti do poletja, če želimo, da začne veljati 1. januarja 2024. Zakaj? Ker spet pričakujemo, da ne bo malo tistih, ki bodo iz povsem škodoželjnih vzgibov poskušali – z ustavnimi presojami, z referendumi ali kako drugače – stvar blokirati jeseni, ne glede na to, kakšnega pomena je zakon za državljane in državo. Zato smo v tej situaciji.
Malce nenavadno je, da zavlačevanje in oviranje jemljemo že kar kot del parlamentarnega postopka ...
Na žalost. To je del politične kulture, ki ga bo treba spremeniti. Osem let sem bil parlamentarec in razumem politični boj. Ampak treba se je odločiti, kje ga je smiselno voditi in kje so posledice metanja polen pod noge preprosto preveč škodljive za državo. Na primer, predsednik SDS Janez Janša je v Sloveniji začel kampanjo proti naši kandidaturi v Varnostnem svetu OZN, pri čemer ponavlja argumente Belorusije in Rusije, naše protikandidatke in njene sponzorice, da za slovensko kandidaturo stojijo ZDA. To je mentalni horizont, znotraj katerega smo, namesto da bi razumeli, da je sedež v Varnostnem svetu naš skupen, nacionalni interes.
Kaj pa način komunikacije, ki smo mu priča te dni? Spet poslušamo o ponosnih naslednikih klavcev, komunajzarjih, znova se opleta z državljansko vojno. Kako se odzvati na to?
Če govorim v svojem imenu, moram reči, da mene v ta kulturni boj ne bo nihče vlekel. Na take stvari, kot je opletanje z državljansko vojno, pa mislim, da bi morale odgovoriti pristojne institucije z državnim tožilstvom na čelu. Ni namreč nedolžno, če v neki državi vodja opozicije grozi z državljansko vojno.
In če pogledamo na to še z drugega zornega kota: kako vi gledate na prisotnost predstavnikov vlade na Čebinah, ki za del državljanov vseeno predstavljajo spomin na, milo rečeno, neprijetne dogodke? Je to lahko žalitev dela državljanov?
Razumem, da imamo v Sloveniji različne poglede na zgodovino. Moj pogled je, da je tam nastala stranka, ki je kmalu zatem organizirala Osvobodilno fronto, torej silo, ki je na našem ozemlju premagala nacizem in fašizem ter skupaj z zavezniki pomagala osvoboditi Evropo. To je temelj, na katerem moramo graditi, in ne obračati zgodovine na glavo. Druga svetovna vojna se je pri nas zgodila zaradi nacizma in fašizma. To ni bila nekakšna slovenska državljanska vojna, o čemer nas poskuša prepričati desnica.
Če smo pri prejšnji vladi doživljali provokacije v smislu vzpostavljanja muzejev, umika spomenikov in določanja novih praznikov, smo zdaj doživeli enakovreden odziv. Je to doraslo?
To, kar ste omenili, je problem. Muzej osamosvojitve, kot je bil zamišljen, jaz vidim kot neresen projekt. Muzej osamosvojitve bi imeli v prostorih arhiva? Že zgolj to dokazuje, da projekt ni bil mišljen resno, temveč kot provokacija, nastavljena za naslednjo vlado. Enako je z dnevom spomina na žrtve komunizma. Praznikov se ne uvaja po tem, ko si že izgubil volitve, in brez javne razprave. Če želimo s prazniki, spomeniki in muzeji kaj doseči, jih je treba uvajati prek javne razprave, biti morajo spomin ali opomin na dogodke iz preteklosti, ne pa gola politična orodja.
Obetajo se spremembe ureditve področja osebne asistence, pri kateri so stroški grozovito narasli. Pri tem pa ste naleteli tudi na določeno mero upora. Kako komentirate razmere?
Sredstva za stroške osebne asistence niso razlog, ampak povod za to, da smo se odločili za reformo, saj so v petih letih za petindvajsetkrat prebili okvir in narasli z osem milijonov na 200 milijonov evrov. Brez ukrepanja bi se vrtoglava rast nadaljevala. Razlogi prenove pa so vsebinski. Težave imamo, ker je zelo slabo urejen nadzor nad izvajanjem osebne asistence. Naleteli smo na primere, ko so bili asistenti na morju, medtem ko smo obiskali njihovega uporabnika. Težava je tudi v odgovornosti, tako je nekdo šel na primer v štalo kot osebni asistent ... in to niso osamljene zgodbe. Težava je, da je to postala tržna storitev, ki se stoodstotno financira z javnimi sredstvi, namesto da bi bila namenjena opolnomočenju invalidov. Vse te stvari zdaj poskušamo v zakonu popraviti, in sicer v dialogu z vsemi vpletenimi: uporabniki, izvajalci, s sindikatom osebne asistence. Namen je torej, da bi vzpostavili sistem, s katerim bodo vsi zadovoljni in bo hkrati finančno zdržal naslednja leta.
Društvo Nediskriminacija vas je zaradi predvidenih sprememb na področju osebne asistence pozvalo k odstopu. Kako to komentirate?
Predstavniki društva so bili prejšnji teden povabljeni na razpravo, ki je bila povsem konstruktivna. Nihče ni tam protestiral ali zahteval mojega odstopa. Očitno, ko imajo prostor za to, da bi kaj povedali, tega ne povedo. Na srečanju s predstavniki vseh vrst invalidnosti, ki uporabljajo osebno asistenco, je bilo v veliki meri slišati podporo in strinjanje s tem, kar ministrstvo dela. Sestali smo se, pred dobrim tednom, tudi s sindikatom osebne asistence, ki je v četrtek protestiral. Pri večini njihovih stavkovnih zahtev si prizadevamo za kompromis.
Tudi napoved pokojninske reforme je pri ljudeh vzbudila močna čustva. Po začetni napovedi se zdi, da ste se malce umaknili. Ali pokojninska reforma bo in kakšna?
Prenova pokojninskega sistema bo, ker mora biti. V roku enega meseca, torej do konca junija, bomo tako javnosti kot na ekonomsko-socialnem svetu predstavili, kakšna so možna izhodišča, temu pa bo sledila obširna razprava o tem, kaj je narobe z obstoječim pokojninskim sistemom in kako ga popraviti. Ko sem se udeležil Dnevov medgeneracijskega sožitja, kjer smo imeli razpravo z upokojenci o pokojninski reformi, sem zaznal, da skorajda niti eden ni zadovoljen z obstoječim pokojninskim sistemom. Marsikdo mu (upravičeno) očita, da so pokojnine prenizke. Drugim se zdi, da je sistem preveč socialen in premalo odraža vplačane prispevke posameznika, tretji pa so med vsemi popravki sistema pač padli v to ali ono nepravičnost, na primer manjši odmerni odstotek. Največja težava je, da se sistem ves čas spreminja. Zakon ZPIZ-2 je bil sprejet leta 2012. Ob vsaki spremembi je dobil novo črko po abecednem vrstnem redu, tako da smo že pri črki S. Torej ZPIZ-2S. V enem desetletju je bilo torej 20 noveliranj ali pa poskusov noveliranja zakona. Naša reforma se bo ozirala k letu 2050. Odgovoriti na vprašanja, kako se bo do takrat sistem obnašal, kakšno bo razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci, koliko bo prispevkov, koliko bo sistemov solidarnosti ... To so glavne komponente, okrog katerih je treba oblikovati družbeni dogovor. Bi si pa želel, da sistem oblikujemo tako, da se bomo lahko nanj zanesli. Spremembe bomo uvajali postopoma.
Prekarno delo je še ena tema, ki je bila na vrhu vašega seznama pred volitvami. Kako ocenjujete stanje, se je že kaj spremenilo?
Naš prvi korak je bila okrepitev inšpekcije, tako da so dobili 20 dodatnih kadrovskih kvot. Zdaj so za njimi že prve uspešne akcije. Izpostavil bi lahko primer podjetja Stominus, ki je posredovalo prekarne delavce podjetju Tuš. Med njimi so bili tudi taki, ki so mesečno delali več kot 200 ur, rekorder pa je v mesecu dni delal kar 413 ur, delal je namreč vse dni v mesecu, vsaj 13 ur na dan. S takimi akcijami želimo sporočiti delodajalcem, da se izkoriščanje dela ne bo izplačalo. Urejanje področja nadaljujemo z zakonodajnimi ukrepi. Eno od poglavij, na katerem intenzivno delamo, je platformno delo. Osnovno izhodišče pri urejanju prekarnega dela pa bo, da se pravno prepozna, da gre v tistih primerih, kjer delo ni zgolj občasno ali začasno, za delovno razmerje. To je temelj zoperstavljanja prekarnosti.
Slovenija se tako kot večina evropskih držav sooča s pomanjkanjem delovne sile. Veliko se govori o njenem uvozu, celo s Filipinov. Kako daleč so ti načrti?
Na našem trgu dela je že v tem trenutku zaposlenih 13 odstotkov tujcev. A potrebe so, kot kaže, vedno večje. Že če se ozremo zgolj po socialnovarstvenih zavodih, ki spadajo pod naše okrilje, smo prvič v situaciji, da ljudi ne moremo namestiti v dom za upokojence zato, ker ni dovolj zaposlenih, ne pa zaradi pomanjkanja postelj. Tako trenutno podpisujemo sporazume z nekaj državami. Bosno, Srbijo, Gruzijo, Filipini ... Filipini so pravzaprav edina od zelo oddaljenih držav, kjer bomo, sicer pod zelo reguliranimi pogoji, iskali določene profile poklicev, ki jih pri nas ni več mogoče dobiti. Ob tem pa moramo poskrbeti, da se nam ne zgodita dve stvari ... Prva je getoizacija teh ljudi, ki prihajajo k nam. Vlada zato pripravlja strategijo o integraciji, s katero želimo poskrbeti, da bodo vpeti v našo družbo in se bodo počutili kot del nje. Drugo, kar moramo preprečiti, pa je plačni damping. Kot minister za delo bom skrbel, da se slovenske plače ne bodo nižale na račun zaposlovanja tujcev. To je vidik, ki ga je treba imeti vedno pred očmi.
Čez nekaj dni ima vaša stranka volilni kongres. Kaj lahko pričakujemo na tem volilnem kongresu? Boste znova kandidirali za položaj koordinatorja stranke?
Da. Bi pa pred umikom rad dosegel dve stvari: prva je, da dokončamo projekte, ki smo si jih v vladi zadali, druga pa, da stranko pripravimo na menjavo vodstva. Tovrsten prehod je, kot kaže, problem za vsako stranko pri nas.
Kako komentirate ustanovitev levega krila Levice?
O kritiki, ki so jo naslovili na vodstvo, se bomo pogovarjali. Moj pogled je sledeč. Levica je v opoziciji sicer lahko bila glasnejša, a je bil domet naših politik precej manjši. Zdaj nam je vlada, čeprav imamo le pet poslancev, zaupala, da vzpostavljamo cele sisteme, ki so v Sloveniji 30 let manjkali, od stanovanj, dolgotrajne oskrbe in tako naprej. Politika pa ni zgolj stvar učinkov, ampak pogosto tudi občutkov. Kritikom se zato, ker smo kot del koalicije manj »glasni«, zdi, da se v vladi izgubljamo. A dejstvo je, da ima Levica desetkrat večji vpliv in domet kot v prejšnjih mandatih. Zato sam zavračam tezo, da si lahko progresiven samo, če si glasen. Treba je gledati na učinek, ne spektakel.
Se bo ta volilni kongres kaj razlikoval od prejšnjih, glede na to, da ste zdaj del vlade, da so tudi kadrovske potrebe v stranki zaradi vsega tega večje?
Upam in pričakujem, da se bomo pogovarjali predvsem o naših projektih: od stanovanj do pokojnin, dolgotrajne oskrbe, novega kulturnega modela, in o tem, kako jih pripeljati do cilja. V naslednjih dveh letih nas namreč čaka trdo delo.
