Ibrahim priznava, da ga še vedno peče slaba vest, ker po uspešno končanem študiju ni pripravil kovčkov. Zaveda se, da si v Maliju, ki je že desetletja v primežu političnih in varnostnih negotovosti, ne bi mogel zagotoviti mirnega življenja. Tako že štiriinštirideset let nabira različne delovne izkušnje v Sloveniji; zdaj živi v Trnovljah pri Celju. A oddaljena domovina ostaja močno zasidrana v njegovem srcu.
Leta 1979 je iz afriške države Mali v Slovenijo začela prihajati prva generacija študentov na študij agronomije in gozdarstva na Univerzi v Ljubljani. Med njimi je bil tudi Ibrahim Nouhoum. »Ob prihodu v novo okolje mi ni bilo lahko. Pogrešal sem družino. A sem hitro navezal nova poznanstva in tako lažje prebrodil domotožje. V študiju gozdarstva sem užival, imeli smo izvrstne profesorje, pridobili smo veliko znanja,« se univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva spominja študentskih let. »Razlogov, da sem ostal v Sloveniji, je več. Prepričan sem bil, da si bom v tem okolju lahko ustvaril boljšo prihodnost. V Maliju si je zagotovo ne bi mogel. Še vedno imam slabo vest, ker mi je domovina finančno omogočila izobraževanje, jaz pa se nisem vrnil. Večina mojih kolegov se je, saj si je takratna oblast v Maliju prizadevala razvijati kmetijstvo in industrijo. A so kasnejši politični nemiri to preprečili. Mali še danes ostaja v primežu negotovih političnih in varnostnih razmer.« Med študijem ga je mikala politika, bil je predsednik Društva afriških študentov v Sloveniji, podpredsednik Društva mednarodnega prijateljstva ter pobudnik projekta Afriški dnevi v Sloveniji.
Nemiri in revščina
Država Mali ima na zahodu afriške celine sicer odlične pogoje za razvoj kmetijstva in industrializacijo. »Moja domovina ima nasade bombaža, ki nudijo možnost za razvoj tekstilne industrije. Zaradi nasadov sladkorne pese so nastale tovarne sladkorja, zaradi pridelave arašidov oljarne. Pred štirimi desetletji je kazalo, da se bo Mali začel izvijati iz revščine. A se žal ni. Poleg političnih izgredov dodaten nemir v državi povzročajo številne teroristične skupine. Mednarodna skupnost, vključno z Evropsko unijo, je sicer ostro obsodila teroristična dejanja, vendar učinkovitih rešitev za umiritev razmer ni našla. Prebivalci se zato še vedno množično preseljujejo v sosednje države, mladi nimajo nikakršne perspektive. To me žalosti. To me boli,« poudarja.
Od gozdarja do igralca
Po končanem študiju je Ibrahim nekaj časa delal v gozdnem gospodarstvu in med drugim pomagal pri sanaciji gozdov, predvsem iglavcev, ki jih je v osemdesetih letih močno poškodoval kisli dež, ki vsebuje emisije žveplovega dioksida in dušikovih oksidov. »Delo v gozdu me osrečuje, zato sem želel ostati v gozdarski stroki, a to ni bilo mogoče, saj so število zaposlenih v gozdarstvu pred tridesetimi leti začeli zmanjševati. Tako sem bil prisiljen iskati nove priložnosti za delo. In sem jih hitro tudi našel.« Med drugim je sodeloval pri širjenju prodajne mreže časopisov Dnevnik in Nedeljski dnevnik po vsej Sloveniji. Dejaven je bil v Slovenski filantropiji – združenju za promocijo prostovoljstva, kjer je vodil različne delavnice in predstavitve. Med prvim slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije leta 2008 je bil nacionalni koordinator za evropsko mrežo za boj proti revščini in socialni izključenosti. Nekaj delovnih izkušenj je nabral v gospodarstvu. V podjetju Titan Kamnik je bil pomočnik direktorja, zaposlen je bil tudi v podjetju Genis Kranj. Zdaj je varnostnik, zaposlen v podjetju Prosignal. Tudi v igralske vode se je podal, saj je nastopil v celovečernem filmu Rezervni deli v režiji Damjana Kozoleta ter filmu Na sončni strani Alp, ki ga je režiral Janez Burger. S številnimi priznanimi slovenskimi igralci je igral tudi v priljubljeni humoristični seriji Naša mala klinika. Lani je sodeloval v resničnostnem šovu Ljubezen po domače, kjer je pridobil naklonjenost Nade Zajc. »Snemanje oddaje je bilo nepozabno in prijetno doživetje. Očitno ima oddaja veliko gledanost, saj me mnogi še vedno prepoznavajo na ulici. Hvaležen sem, da sem spoznal Nado, s katero še vedno ohranjava stike.«
Mika ga politika
Ibrahim pravi, da je za Afričane značilno, da znajo pozorno opazovati, kaj se dogaja v družbi; kje se pojavljajo pereči problemi in zakaj. »Politika me je začela nagovarjati že v študentskih letih, ko sem se kot predsednik Društva afriških študentov srečeval z nekaterimi politiki. Prav tako sem z velikim zanimanjem spremljal proces osamosvojitve Slovenije. Čeprav nisem Slovenec, sem bil ganjen in navdušen. To je izjemen dogodek za narod. Pred leti sem bil med ustanovitelji stranke TRS – stranke za trajnostni razvoj Slovenije pod vodstvom dr. Dušana Pluta, ki se je potem priključila Združeni Levici. Tako sem za to stranko pred osmimi leti v žalskem volilnem okraju kandidiral za poslanca. Preboj v parlament mi ni uspel, a stranka je dosegla dober rezultat. Pred lanskimi državnozborskimi volitvami sem se pridružil stranki Vesna in sem ponovno kandidiral za poslanca, a tokrat v šentjurskem volilnem okraju.« Po njegovem mnenju je trajnostni razvoj tisti, ki zagotavlja dolgoročno učinkovite rešitve in preboj v bolj pravično in uspešno družbo. »Pogosto opažam, da politiki ne vedo, kaj državljani želijo in potrebujejo. Zdi se, kot da med politično elito in državljani obstaja nepremostljiva vrzel. Politiki bi morali znali delovati po načelu politične modrosti. Želim si, da bi aktualna vlada v naslednjih letih uspela uresničiti načrtovane reforme, predvsem na področju zdravstva, ki drvi v zlom sistema. Gibanje Svoboda je na zadnjih volitvah prepričljivo zmagalo in si tako zagotovilo velik političen kapital, ki ga mora izkoristiti v dobrobit ljudi,« poudarja in se sprašuje, kako je mogoče, da se kljub obilici znanja in razvitim tehnologijam v globalnem svetu razmere nenehno zaostrujejo z novimi vojnimi žarišči in naraščajočo revščino.
Učiteljica narava
Zelo rad bere, zato pogosto zahaja v Osrednjo knjižnico Celje, ki je, kot pravi, dobro založena z raznovrstno literaturo. »Branje me pomirja in širi moja obzorja. Od nekdaj sem vedoželjen. Zanima me marsikaj. Najpogosteje si izposojam knjige o psihologiji, zdravstvu in psihiatriji. Pa o zgodovini prav tako rad berem, tudi biografije izjemnih ljudi. Pogosto posegam po knjigah o naravi, gozdovih in gozdarstvu, zadnje čase me zanima gozdna pedagogika. Zelo vesel bi bil, če bi znanje o gozdu in naravi prenašal na mlade na kakšnih delavnicah.« Žalosti ga, da v Sloveniji ne znamo medgeneracijsko sobivati. »Da starejši odhajajo v domove za ostarele, je zame kot Afričana povsem nesprejemljivo. Pravzaprav žalostno. V Maliju sem odraščal s starimi starši, saj v moji domovini sobivajo po tri ali štiri generacije. A v razvitem svetu, ki mu ponoreli ritem narekuje kapital in srednje generacije skoraj ves dan preživijo v službah, je to nemogoče.« Meni, da bi se kot družba morali bistveno bolj zgledovati po inteligentni naravi, v kateri spoštljivo sobivajo različnosti. »V naravi vlada sodelovanje, gozd nas uči strpnega sobivanja. V gozdu večje drevo ščiti rast mladega drevesa. Ko staro drevo pade, obogati zemljo z minerali, ki so pomembni za rast in razvoj drugih dreves in podrastja. Kot vidite, zelo rad govorim o gozdu. S kakšnim veseljem in zadovoljstvom bi pomagal pri pogozdovanju svoje domovine! Zato si želim, da bi se razmere v Maliju naposled le umirile in bi bila ljudem vrnjena dostojanstvo in vera v boljši jutri. In bi lahko ponovno pripravil kovčke.«
