Z Rokom Čakšom, urednikom spletnega portala Domovina, smo govorili o razlogih za neuspeh konstruktivne nezaupnice s Karlom Erjavcem kot mandatarjem. Kakšne obete to prinaša za nadaljnje politične dinamike in zakaj včerajšnja pravila ne veljajo več.
Levoliberalni blok bo moral globoko premisliti, kako se organizira kot politična sila. Morda dočakamo celo trenutek, ko preneha govoriti, da prinaša normalizacijo, in začne zapisovati dejanska programska izhodišča.
Kaj nam je povedalo glasovanje o konstruktivni nezaupnici? Je koalicija Janeza Janše res trdna?
Zdaj, ko so razčistili, kako daleč seže koalicija KUL, je tudi Janševa koalicija trdnejša kot prej. Formalno je vlada manjšinska, ampak nekatera druga glasovanja, kot so glasovanja o protikoronskih paketih, so pokazala, da koalicija uspe seči preko 50 glasov. Dejstvo pa je, da to hkrati ne pomeni, da je ta koalicija tako trdna, kot če bi imela štiri stranke, ki bi formalno segale čez 46 glasov.
To se pokaže pri tajnih glasovanjih, ki zahtevajo več kot 46 glasov. To se je pokazalo pri glasovanjih o ustavnem sodniku in o viceguvernerki Banke Slovenije. To pomeni, da vlada na tem nivoju stabilnosti in trdnosti formalne večine nima.
To je dobro za našo demokracijo, saj se krepi zakonodajna veja oblasti, ki je bila v preteklosti preveč zlita z izvršilno vejo oblasti. Kar samoumevno je bilo, da bo to, kar določi vlada, šlo skozi parlament. Že pri Šarcu in zdaj pri Janši smo videli, da mora potekati dialog med vlado in parlamentom, da se pomembne stvari spravijo čez parlament.
Smo tako imenovana parlamentarna demokracija, kar je v praksi doslej pomenilo, da se od izvršne oblasti kar pričakuje, da bo zakonodajna veja potrjevala njene zakone. Zakaj imamo takšno ureditev?
To morda izhaja iz zgodovine, iz neke logike iz komunističnih časov, kjer so bile te veje oblasti nekako združene. Ta praksa se je, kljub formalno drugačni ureditvi, prenesla na mlado demokracijo. Na Zahodu takšne ureditve ni, v polno razvitih demokracijah je dialog med izvršilno in zakonodajno vejo oblasti zelo pester. Pri nas do tega prihaja z demokratičnim razvojem. Nekatere stvari, ki so usedlina prejšnjega režima, se postopno odpravljajo, ko zorijo demokratični principi.
Kaj si lahko mislimo o pobudnikih konstruktivne nezaupnice? Karla Erjavca so našli kot kompromisnega kandidata, ki je nato k mizi prinesel zgolj en poslanski glas.
Erjavec je v prvi vrsti samovsiljen kandidat s hudim mankom kredibilnosti. Kot predsednik stranke ni bil izvoljen v parlament, in to ne prvič, dobil je samo 396 glasov. Povrhu vse raziskave, ki merijo javno mnenje, kažejo njegovo izjemno nizko kredibilnost. Na lestvici priljubljenosti politikov je povsem na dnu.
Je pa tudi pretkan in izkušen politik, ki je znal oceniti situacijo, v kateri je videl možnost realizacije svoje ambicije, ki presega njegov realni politični domet. Po spletu okoliščin se je poskušal povzpeti na mesto predsednika vlade. Je pa v tej ambiciji za talko vzel svojo stranko in jo brezglavo potegnil iz koalicije, v kateri bi si lahko pripisala rezultate, ki so dobri za njeno volilno bazo. Na koncu je povzročil situacijo, v kateri stranka ni dobila niti goloba na strehi, niti ni v roki obdržala vrabca.
Desus je zdaj v težkem položaju, iz katerega se bo težko pobral.
Jože P. Damijan, ki je bil pobudnik koalicije KUL in se je kot tak omenjal kot tehnični mandatar, je na svojem blogu zapisal, da je samo Erjavec lahko zagotovil glasove Desusa. Kot vidimo, jih na koncu ni dostavil.
Treba je razumeti širšo sliko. Levo politično zaledje si zelo želi nazaj na oblast, ne glede na to, kdo bo to oblast držal. Njim je ključno, da ohranijo nekatere privilegije, ki jih imajo pri pridobivanju nekih državnih sredstev in poslov. To zaledje je ocenilo, da z Damijanom ne bo šlo, ker se je videlo, da ne bodo dobili glasov Desusa in SMC.
Vzpostavila se je ta računica, da če bo kandidat predsednik Desusa, bodo ti glasovi prišli sami od sebe, nato pa se bo lažje odločiti trem poslancem SMC, v smislu, da bo ta struktura KUL dovolj stabilna, da bo zdržala do konca mandata.
Tukaj se je zalomilo, na način, ki se je pokazal tudi pri Aleksandri Pivec. Politična moč je namreč pri poslancih, oni imajo tistih pet ali štiri glasove v državnem zboru. Oni so zgodovinsko jeziček na tehtnici in tega se tudi zavedajo. Aleksandro Pivec so odnesli prav oni.
V tej enačbi je bil kršen neki džentelmenski dogovor, zaradi česar so ga poslanci podprli pri predsedniški kandidaturi v stranki v zameno za to, da stranke ne bo rinil iz koalicije. Ta dogovor je Erjavec prekršil že na prvem sestanku s poslansko skupino.
V času Drnovška so se prevzemi oblasti zgodili s poslanskimi prestopi. To je objektiven način, kako to doseči. So levoliberalci na to pozabili ali je bolj realno sklepati, da si niso zares želeli prevzeti oblasti v iztekajočem se mandatu in v teh kritičnih razmerah?
Levoliberalni pol se je znašel v problemu, ki je star že desetletje. To je, da jim je za oblast, ob vsej kapitalski in medijski premoči, zadostovalo, da so vodili antijanševsko politiko. Njihovi volivci so prišli glasovat proti Janši za tisto stranko, ki ji je najbolj kazalo, da bo premagala Janšo. Imeli smo velike uspehe strank, ki so nastale čez noč – najprej Jankovićeva, nato Cerarjeva, pri Šarcu je že nekoliko popuščalo.
Zaradi tega so zaspali pri vsebinskem in programskem razvoju, saj jih politična situacija v to ni silila. Tudi pri selekciji njihovih kadrov in njihovega usposabljanja so zatajili, zgodila se je neka negativna selekcija. Ta levoliberalni blok je stranke menjaval za vsake volitve, v SD pa po odhodu Pahorja niso znali postaviti pravega voditelja na pravi način, saj so bili tudi oni dušeni s projekti za enkratno uporabo.
Posledica tega je, da imajo hudo kadrovsko in vsebinsko krizo in zunaj te antijanševske paradigme niso sposobni postaviti novega projekta. Tu je zazevala luknja. Ko me vprašate, ali si niso želeli prevzeti oblasti, bi odgovoril, da so mnogi med njimi oklevali, ali se leto in pol pred volitvami izplača vrniti zgolj zato, da ogrozijo svoj volilni rezultat na rednih volitvah. Prav ta vsebinska praznost pride najbolj do izraza, ko so na oblasti, manj pa takrat, ko so v opoziciji.
Še en fenomen slovenske politike je, da so volivci močno kaznovali stranke, ki so sodelovale v koaliciji z Janšo.
Ne bi rekel, da to povsem drži. Desus je praviloma šel iz Janševih koalicij močnejši, sploh leta 2008. Desusu sodelovanje z Janšo ni nikoli škodovalo. Volivci Desusa so celo profitirali, saj jim je moral Janša veliko več ponuditi za sodelovanje v desni vladi, kot so jim v levi, ki je domnevala, da je Desus njen naravni zaveznik.
Če se to izpoje, kakšen obet je to za politična razmerja v državi?
Kažejo se neki obrisi, da antijanšistični moment izgublja svojo moč. Volivci iz levih strank bežijo med neopredeljene, ta masa je velika in tukaj se pojavlja želja za neki nov projekt, ampak ta zgodba se izpeva. Če bo to popustilo, lahko pričakujemo še večjo zmago Janše.
Edina stranka na levi, ki ima strukturo in kadrovsko selekcijo, so Socialni demokrati. Oni so zgrajeni od spodaj navzgor, v nasprotju z drugimi strankami, ki so bile zgrajene televizijsko in brez svojega liderja ne obstajajo. Pa tudi pri SD se zdi, da so s Tanjo Fajon brcnili v prazno. Na začetku je bila videti obetavna voditeljica, ker je prišla iz Bruslja. Evroposlanci vedno dobro kotirajo na lestvicah, ko pa pridejo v našo realnost, ugotovijo, da so bili v Bruslju predolgo, da bi razumeli volivca v neki Ilirski Bistrici.
Mislim, da bi SD imeli potencial, ampak so stvar zastavili zelo napačno in se bodo morali temeljito vprašati, kako naprej.
Damijan nadalje znova poziva k novi stranki, ki bi jo osnovala intelektualna elita. Zakaj vztrajajo pri tej inerciji?
Ker se je v zadnjih letih pokazalo, da je to najlažja pot do uspeha, saj jih medijska krajina uspe prikazati kot relevantno opcijo, čeprav za seboj nimajo strankarske strukture. Seveda, posledica tega je, da pridejo do rezultata, ki nato samo še pada, ko začnejo vladati.
Mnogo težja pot je zgraditi stranko od spodaj navzgor, s terena ven. To pomeni si umazati roke, stopiti v blato, spoznati utrip volivcev ter iti iz krajevnih skupnosti in mestnih četrti, in ne več ljubljanskih ter bruseljskih pisarn. To pa zahteva znanje, ki na levici obstaja, a se počasi izgublja. Predvsem pa garanje – veliko dela na dolgi rok.
Profesorji in intelektualci so seveda dobri na svojih področjih, ampak vsaj ti, ki sem jih videl v politiki, ne vem, ali so si pripravljeni umazati roke in v blatu iskati temelje za dolgoročno prihodnost stranke.
Kako ocenjujete to razpršenost levoliberalnih strank? En tak poziv Počivalšku je med svojim odstopom podal Šarec, ko je dejal, da bi na volitvah nastopili na skupni listi, domnevno pod njegovim imenom. Bratuškova tega ne želi, Mesec je spet tretja zadeva, ko je bolj lev kot liberalen. Zakaj prihaja do tega?
Prvi razlog za to so – kar sem že omenil – stranke za en mandat. Tisti, ki v njih delujejo, se nekako poskušajo rešiti – v tem je še najbolj uspešna Alenka Bratušek, drugi so se izgubili. Potem je prišel Šarec, on je relativno naivno odstopil. Bil je v težki situaciji, ampak to sodelovanje bi moralo biti iskreno sklenjeno že prej. Ko se je zaradi evropskih volitev čutil močnega, je to sodelovanje začel zavračati.
Menil je, da je sam lahko močnejši kot skupaj z SMC in SAB. Če se spomnite, je zavrnil skupno sodelovanje na evropskih volitvah in dobil dva poslanca, sicer bi enega dobil on, enega pa verjetno SMC.
V trenutku odstopa pa je prišlo do zamere med temi strankami, saj jih je s svojimi načrti bežno seznanil na enem sestanku, ostalo pa so izvedeli iz medijev. Če bi se predhodno dogovorili, bi to mogoče bilo izvedljivo, ampak njegov način ni predstavljal plodnih tal za nekakšno združevanje. Ko je prišlo do tega, da je SMC vstopila v novo vlado, pa je bilo zgodbe konec.
Tu imamo več parcialnih igralcev, ki igrajo sebično in se prilagajajo samo v skladu s svojimi oportunističnimi možnostmi, medtem ko je politika stvar kompromisov. Šarec bi se moral odreči svojemu potencialu, da je sam največji, zato da je večja verjetnost, da bodo skupaj boljši. Tega ni bil pripravljen storiti.
Janša bi v politični sredini bil veliko bolj sprejemljiv, če ne bi tako aktivno sodeloval v kulturnem boju. V mislih imam sprehode policistov po Metelkovi, deložacije nevladnikov in to glede vladne pobude ustavni presoji družinskega zakonika, zoper kar so iztekajoči se teden glasovali trije ministri iz SMC. Zakaj takšna potreba po tej politiki, če pa je očitno, da tam 60 in več odstotkov volilnega telesa tega ne pozdravlja, temveč celo zavrača?
Kulturni boj se oživlja, ker je v interesu dominantnih sil na levi in desni. Janši je v interesu, ker generira neko trdno jedro glasov, s katerimi ima zagotovljenih 20–25 odstotkov dometa na volitvah. Politikom sta bolj pomembna lastna trdnost in doseg kot to, kako kasneje sešteti koalicijsko enačbo. To velja tako zanj kot za levo stran. Zato smo ujetniki tega boja na obeh straneh.
Kako to prebiti? Nagrajevati bi morali drugačen način politike. Volivci radi govorijo, da se politiki samo kregajo in izvajajo kulturni boj, ko pa pridejo stranke, ki ponujajo nekaj drugega, ostanejo spregledane. Volivci bi morali nagrajevati stranke, ki zavračajo kulturni boj.
Ne levi sredini imamo primer stranke Dobra država – to je stranka, ki na prvo mesto postavlja program boja proti korupciji ter zavrača ideologijo in kulturni boj, ampak je neopazna, pa ne po lastni krivdi. Zgrajena je od spodaj, hkrati pa ne dobi nobenega medijskega prostora. Medijski prostor pa s tem, kar izpostavlja v svojih informativnih oddajah, ta boj spodbuja.
V parlamentu iz deseturne razprave v petih do desetih minutah dnevnoinformativne oddaje ne bodo prikazani vsebinski razgovori, temveč največji ekscesi, ki si jih je politika dovolila. Ko te informacije pridejo do mase ljudi, to spodbuja napačne razmisleke. Mase pa vemo, da ne spremljajo politike na način kot najožja skupina najbolj zagretih volivcev in profesionalcev.
Tu nastaja problem, saj kulturni boj generira stabilno politično jedro ene ali druge strani, medtem ko stranke, ki se v tem ne udeležujejo, ne naredijo preboja. S tem imam v mislih Dobro državo na levi sredini in Novo Slovenijo na desni. Te stranke se nato upravičeno sprašujejo, zakaj se gredo takšne politike, če ne dajejo pričakovanih rezultatov.
To se lahko preseže na način, da bi tako mediji kot volivci spodbujali drugo vrsto politike – torej da bi nagrajevali stranke, ki kulturnega boja ne izvajajo.
Če se ozremo v ZDA in na Zahod, nič ne kaže, da bi kulturni boj tam presegali – prav nasprotno. Imamo kak obet, da se bo v bližnji prihodnosti to spremenilo?
Žal gre vse v smer, da se bodo poglabljale kulturne, vrednotne in ideološke razlike, namesto da bi skupaj iskali programske točke. Pri tem ne mislim, da bi morali imeti skupne vrednote – različnost družbe vendarle bogati. Vendar kratkoročno ne vidim izhoda iz tega kulturnega boja.
Pri tem moramo vedeti, da druge globalne sile drastično napredujejo, medtem ko se Zahod ukvarja s temi stvarmi. Kitajska že prevzema glavno vlogo v svetu, ni še tam, ni pa daleč. Kratkoročno sem glede tega pesimist.
